"Stiske po porodu niso šibkost." Kako je videti enota, kjer pomagajo mamam z dojenčki

Materinstvo je v naši družbi pogosto predstavljeno kot pravi čudež, kjer se mama v sekundi poveže z novorojenčkom in povsem brez težav prevzame novo dosmrtno vlogo ljubeče skrbnice. Prav ideja, da je materinstvo predvsem lepo in izpolnjujoče, ustvarja pritisk, da se o težjih občutkih, kot so tesnoba, strah, dvomi ali izčrpanost, ne govori, pravi Kaja Pavlin, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije. "Poleg tega so te stiske pogosto manj vidne navzven, zato ostajajo skrite. Pomemben dejavnik je tudi strah žensk, da bodo ocenjene kot 'slabe mame', če povedo, da jim je težko," dodaja.

Obdobje po porodu je dejansko eno najbolj občutljivih življenjskih obdobij, saj vključuje velike telesne, hormonske in psihološke spremembe, pravi mag. Katja Belšak, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije, ki pojasnjuje, da se mnoge ženske znajdejo v situaciji, ki je precej drugačna od pričakovanj. "To pa lahko vodi v stisko ali razvoj duševne motnje, katere del je lahko tudi pomanjkanje zmožnosti za vzpostavitev ustreznega odnosa z dojenčkom," je povedala.

Najpogosteje se novopečene mame soočajo s poporodno otožnostjo, poporodno depresijo in anksioznostjo. Poporodna otožnost (ang. baby blues) se po porodu pojavi pri kar 80 odstotkih žensk. "Gre za posledico izrazitega padca ženskih spolnih hormonov, ki vzdržujejo nosečnost. Pojavi se 2. ali 3. dan po porodu in sama preneha v roku enega tedna, največ dveh tednov," je pojasnila dr. Tea Terzić, dr. med., specialistka psihiatrinja, vodja Enote za mame in dojenčke na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Kot pravi, se poporodna otožnost kaže kot povečana čustvena občutljivost, jokavost, nihanje razpoloženja, zaskrbljenost in motnje spanja. "Resnejše duševne motnje trajajo dlje časa in vplivajo na funkcioniranje matere. Včasih matere ne zmorejo poskrbeti zase ali za dojenčka. Poporodna depresija in anksioznost trajata več kot dva tedna in se kažeta s simptomi, ki se pojavljajo vsak dan in vplivajo na kvaliteto življenja," je povedala.

Belšak dodaja, da raziskave dosledno potrjujejo, da materina depresija in anksioznost vplivata na kakovost zgodnjega odnosa, interakcije z dojenčkom, zmožnost vzpostavljanja čustvene vezi, pojav težav pri čustveni uglašenosti in občutljivi odzivnosti na sporočila otrok, zmanjšano izražanje materinske topline, pretirano poseganje ali čustveno umikanje v interakciji z otrokom …, kar povečuje verjetnost oblikovanja negotovih ali dezorganiziranih vzorcev navezanosti pri dojenčku.

Zgodnje težave v navezanosti ali tudi navezovalna travma, ki nastane zaradi materine depresije ali psihoze v prvem letu otrokovega življenja, ima lahko dolgoročne posledice za otrokovo čustveno, socialno in kognitivno funkcioniranje, pravi Belšak. Ker se negotovi in dezorganizirani vzorci navezanosti, ki nastanejo v otroštvu, povezujejo z razvojem duševnih motenj v odraslosti, je torej pomembno, da se čim prej pomaga – in nova oblika celostne pomoči je od konca lanskega leta na voljo tudi pri nas.

Slovenija je dobila prvo Enoto za mame in dojenčke

Belšak je pojasnila, da so v tujini prvi primeri skupnega sprejema matere in dojenčka v psihiatriji znani že iz 50. let prejšnjega stoletja, saj so strokovnjaki prepoznali kvaren vpliv ločevanja matere in dojenčka v tako zgodnjem obdobju. Specializirane enote pa so se nato v različnih državah razvijale od šestdesetih let naprej.

"Zakaj smo v Sloveniji čakali tako dolgo, ne vemo – po naši vednosti so si mnogi kolegi, klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri že prizadevali v tej smeri, tudi z načrtovanjem tovrstne obravnave v Nacionalni resoluciji o duševnem zdravju v letih 2018–2028. Sama pa sem napisala program Enote za mame in dojenčke, ki je bil pred približno tremi leti sprejet na NIJZ v akcijski načrt programov v okviru resolucije," je povedala Belšak.

Lani je nato ta program še strokovno poglobila, s podporo vodstva UPKL, že prejšnjega in sedanjega, pa so ga predložili ministrstvu za zdravje in združenju zdravstvenih zavodov. "Ocenili so, da bi bil program nova zelo pomembna pridobitev v našem prostoru ter ga uvrstili v uredbo zdravstvenih programov v letu 2025," je dodala.

Pomoč mami in preprečevanje dolgoročnih težav v razvoju otroka

Kaj torej je Enota za mame in dojenčke, ki jo v tujini poznajo kot Mother Baby Unit? Kot pojasnjuje Belšak, gre za specializirano psihiatrično in psihoterapevtsko enoto, namenjeno ženskam v obdobju po porodu, ki razvijejo po porodu duševno motnjo ali jo imajo že prej, pa se v obdobju po porodu njihovo počutje poslabša, ter njihovim dojenčkom. "Matere so sprejete na enoto skupaj z dojenčki do enega leta starosti. Gre za obliko obravnave, ki združuje zdravljenje duševne motnje pri materi in hkrati podporo zgodnjemu odnosu z dojenčkom," je razložila.

Posebnost enote je, da mama in dojenček ves čas ostaneta skupaj, kar omogoča osredotočenost na odnos med mamo in dojenčkom. Belšak dodaja, da je namenjena ženskam z različnimi težavami, od blažjih do težjih oblik – anksioznosti, depresije, obsesivno kompulzivne motnje, psihoze v neakutnem stanju ali osebnostne motnje, itd.

"Na enoto lahko pridejo tudi matere, ki imajo težave z navezovanjem na otroka, pa to pri njih sproži težjo psihično stisko. Enota tako ne pomaga le pri zdravljenju, ampak tudi pri vzpostavljanju odnosa varne navezanosti med mamo in otrokom, pri krepitvi starševskih kompetenc, njihovi zmožnosti razumevanja otrokovih signalov, tj. sporočil, njegove komunikacije, ter uglaševanju na njegove potrebe," je povedala in dodala, da je namenjena preprečevanju dolgoročnih težav v razvoju otroka.

Poleg tega daje enota ženskam občutek, da niso same in da je njihova izkušnja razumljena. To zmanjšuje tudi stigmo in spodbuja iskanje pomoči.

Kako poteka obravnava? "Z rezultati smo zadovoljni"

Terzić je povedala, da so prvo mamo z dojenčkom sprejeli januarja 2026. "Do sedaj smo na Enoti za mame in dojenčke sprejeli 14 mater z dojenčki. Z rezultati smo zadovoljni, mame opisujejo dobre izkušnje z obravnavo na enoti," pravi.

Pri obravnavi sicer sodelujejo dve psihiatrinji, dve klinični psihologinji, medicinske sestre, socialna delavka, delovna terapevtka, likovna terapevtka, konziliarni pediater in po potrebi internist. "Nudimo obravnavo osnovne motnje pri materi, zdravimo z zdravili, imamo individualno in skupinsko psihoterapevtsko pomoč, pogovore s svojci ter pomoč pri raznih življenjskih situacijah, vezanih na starševstvo, zaposlitev ipd.," je povedala Terzić in poudarila, da mama ves čas ohranja in razvija navezanost z otrokom.

Povprečna hospitalizacija traja 8 tednov, je pa lahko krajša ali daljša, odvisno od individualnega primera. Ker gre za odprti tip hospitalizacije, so možni izhodi, vikend izhodi in seveda obiski svojcev. Po odpustu po dogovoru nadaljujejo s skupnostno obravnavo na domu, kar pomeni, da lahko po dogovoru strokovnjaki še naprej ostajajo v stiku z mamo in ji nudijo podporo.

Kaj pa očetje?

"Očetje otrok so vedno v naših mislih, četudi niso prvi, ki so deležni naše podpore. Zgodi se, da so oni tisti, ki v času materine hospitalizacije sprva prevzamejo skrb za dojenčka ali pa, da jih je za vlogo očeta šele treba motivirati. Spodbujamo obiske očetov v popoldanskem času in načrtujemo krajše vračanje žensk v domače okolje, še preden je zdravljenje na oddelku zaključeno," je razložila Tjaša Lah Tolar, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije in dodala, da imajo tudi nekaj psihoterapevtskih možnosti, pri katerih so vključeni očetje. Omogočajo na primer družinsko terapijo in psihoterapijo staršev z dojenčki. "Želimo si, da bi kmalu zaživela tudi posebna skupina, namenjena samo očetom," je dodala.

Kdaj bi morale mame poiskati pomoč?

Kako lahko vemo, kdaj gre zgolj za poporodno otožnost, ki bo minila sama od sebe, in kdaj je smiselno poiskati pomoč? Pomembni znaki in simptomi, ki se lahko pokažejo po porodu, so znižano razpoloženje, pomanjkanje interesa, veselja, zanimanja, doživljanja občutkov sreče in zadovoljstva, pravi Terzić. Ob tem so lahko prisotni tudi izrazita tesnoba, panični napadi in zaskrbljenost, vsiljive misli, nespečnost, spremembe v apetitu. "Zelo pomembno je, da mama po porodu poišče strokovno pomoč, če je stiska tako izrazita, da razmišlja o tem, da bi zapustila družino, da bi najraje umrla, poškodovala sebe ali otroka," je poudarila Terzić.

Klinična praksa sicer kaže, da ženske pogosto odlašajo z iskanjem pomoči pri poporodnih stiskah. Razlogi so večplastni, razlaga Pavlin. "Na intrapsihični ravni so pomembni visoki notranji standardi in prepričanja o tem, kakšna 'mora' biti mama, kar vodi v samokritičnost in minimaliziranje lastne stiske. Pogosto so prisotne tudi različne negativne misli ('z mano je nekaj narobe') in katastrofizacija glede vpliva na otroka," je začela.

Kot drugi razlog je na medosebni ravni izpostavila vlogo stigme. "Ženske se bojijo, da bodo ocenjene kot nekompetentne ali celo ogrožajoče za otroka, kar lahko poveča izogibanje razkritju težav. Posebej v poporodnem obdobju, kjer je poudarek na dobrobiti otroka, se stiska mame pogosto potisne v ozadje," je povedala.

Na sistemski ravni pa medtem še vedno opažajo časovno omejene obravnave in slabšo dostopnost specializiranih oblik pomoči, kar dodatno podaljšuje pot do ustrezne podpore. "Kombinacija teh dejavnikov prispeva k temu, da ženske pomoč pogosto poiščejo šele, ko so simptomi že izraziti in dlje časa trajajo," je povzela Pavlin.

"Mamam želimo sporočiti, da so stiske po porodu pogoste, saj je obdobje po porodu lahko zelo zahtevno – telesno in psihično oz. čustveno. Občutki preobremenjenosti, tesnobe, žalosti, odtujenosti ali čustev, ki se pojavijo ob otroku in jih je težko razumeti, niso znak šibkosti, temveč znak, da potrebujete podporo. Iskanje pomoči je pogumno dejanje skrbi zase in za otroka," je še enkrat poudarila Belšak.

Pomoč je lahko, kot dodaja, pri bližnjih ali pa pri strokovnjakih – obstajajo kliničnopsihološke in psihiatrične ambulante, obstaja možnost pomoči na domu (skupnostna obravnava) in obstaja možnost obravnave na naši Enoti za mame in dojenčke.