Jeseniško prevozniško podjetje Sigr zadnja leta v svoji hrvaški hčerinski družbi zaposluje tudi filipinske voznike tovornjakov. Po njegovem mnenju bi napovedano odprtje slovenskega konzulata v Manili povečalo privlačnost zaposlovanja filipinske delovne sile pri nas.
Grega Bizjak, direktor družinskega prevozniškega podjetja Sigr z Jesenic, ki je imelo leta 2021 21 milijonov evrov prihodkov, se je z idejo zaposlovanja filipinske delovne sile prvič srečal leta 2019. Takrat je bil član slovenske gospodarske delegacije, ki je na delovnem obisku na Filipinih spoznavala priložnosti za zaposlovanje teh delavcev v slovenskih podjetjih.
Po tistem so v Slovenijo poskušali pripeljati filipinskega delavca, pa je bilo tako zapleteno, da so to idejo opustili. Imajo pa podjetje na Hrvaškem, ki trenutno zaposluje približno sto filipinskih voznikov težkih tovornjakov.
Kako so prav daljni Filipini postali pomemben kadrovski bazen za vaše podjetje?
Delujemo v prevozniški panogi. V preteklosti smo zaposlovali voznike težkih tovornih vozil z Balkana, ki pa se počasi prazni. Naš poklic ni več tako zanimiv za mlade. Kljub temu da smo imeli dovolj kadra, smo že pred leti začeli širiti območje, na katerem iščemo delovno silo.
Leta 2019 sem bil član slovenske gospodarske delegacije, ki se je na Filipinih dogovarjala tudi o možnostih zaposlovanja tamkajšnjih delavcev v Sloveniji.
Smo, a zaradi vse birokracije in diplomatskih zapletov smo hitro ugotovili, da tako ne bo šlo.
Imamo pa tudi podjetje na Hrvaškem, kjer je vse teklo hitreje in nam je uspelo vzpostaviti neki sistem. Danes imamo tam okoli sto voznikov s Filipinov in iz Nepala, s katerimi smo zelo zadovoljni.
Zanje je delo v tujini častno. Imajo podobne delovne navade in moralne vrednote kot mi, so izjemno spoštljivi do nadrejenih, lojalni, hvaležni. Pomembno je tudi, da vsi dobro govorijo angleško, saj je ta njihov uradni jezik, poleg filipinščine.
V Sloveniji pa do zdaj niste nikoli zaposlili filipinskega delavca?
Samo enega smo pred časom prezaposlili iz Hrvaške. To bi moralo biti lažje kot neposredni uvoz s Filipinov, saj je pred zaposlitvijo v Sloveniji že delal v Evropski uniji, pa je vseeno trajalo 11 mesecev. Za nas je to predolgo.
Arhiv podjetja
Zdaj imate, kot pravite, v podjetju že dobro utečen sistem zaposlovanja Filipincev. Kako je ta videti?
Filipini imajo poseben gospodarski sektor izvoza delovne sile, to področje pa je tudi zakonsko precej strogo regulirano. Imajo posebno ministrstvo za čezmorsko delo in zakonodajo, ki ureja postopek zaposlovanja ter obveznosti delodajalca.
Podjetje, ki bi želelo sodelovati, se mora najprej registrirati pri ministrstvu in pridobiti licenco. Mi jo imamo za slovensko, hrvaško in avstrijsko podjetje.
V naslednjem koraku podjetje stopi v stik s filipinsko zaposlitveno agencijo in ji predstavi svoje potrebe. Agencija zanj izvede postopek iskanja ustreznega kadra, lahko tudi opravi prvi krog razgovorov ter za izbrane kandidate uredi dokumentacijo za napotitev.
Tako imenovani čezmorski delavci, ki jih je že okoli dva milijona, imajo po filipinski zakonodaji določene pravice: vse stroške pridobivanja dokumentacije in tudi potovanja v ciljno državo krije delodajalec, ki mora delavcu v času trajanja zaposlitve zagotoviti tudi namestitev. Seveda je delavec nato tudi plačan v skladu z zakonodajo države, v kateri je zaposlen.
Delodajalec, ki tega ne bi upošteval, lahko izgubi licenco. Menim, da je to zelo dober sistem, ki ščiti delavca.
Po prihodu na Hrvaško moramo delavce še primerno izobraziti. Če govorim o naši panogi, gotovo niso navajeni naših tovornjakov in cest, tako da se morajo najprej privaditi na promet. V skupini imamo lastne inštruktorje, ki vse delavce učijo primernega obnašanja na cesti in pri strankah, načinov zavarovanja tovora in tako dalje.
Profimedia
Filipinski sistem omejuje tudi socialne izzive v domači državi, pravi Bizjak iz podjetja Sigr. “Na Filipinih se ne zgodi, da so vasi prazne, ker so se odselili, saj imajo zakonsko urejeno, da so lahko ti delavci v tujini največ dve leti. Potem se morajo vrniti, čez čas pa spet lahko sklenejo pogodbo. Tako so rešili izziv izseljevanja, ki ga zadnja leta vidimo na Balkanu.”
Kakšen pa je strošek dela v primerjavi z zaposlovanjem delavca z Balkana?
Gotovo višji, saj delodajalec plača filipinski agenciji, strošek prevoza delavca s Filipinov. Potem sledi pridobivanje dovoljenj, ki traja vsaj dva meseca, delavec pa v tem času že prejema plačo. Rekel bi, da je strošek dela v dveh letih zaposlitve mesečno višji za okoli 200 evrov. A kot rečeno, gre praviloma za dobre delavce in predvsem – imaš jih.
Načeloma bi lahko postopke zaposlovanja izpeljali na daljavo, a sam zelo cenim osebni stik. Nazadnje sem bil na Filipinih aprila kot član avstrijske gospodarske delegacije.
Na Filipinih se dobivamo z odločevalci, predvsem ko spreminjajo zakonodajo, obiskujemo zaposlitvene agencije in se pogovarjamo s kandidati.
Zdaj po informacijah N1 Slovenija v Manili odpira konzulat. Menite, da bo to pohitrilo postopke?
Filipinski kandidati za delo v Sloveniji morajo zdaj dvakrat na veleposlaništvo: prvič, da dajo prstne odtise, drugič, da prevzamejo vizum. Ker v Manili nimamo veleposlaništva, so do zdaj hodili v okoliške države, po navadi v Tokio. Tudi za tja Filipinec potrebuje vizum. Vse to je po zakonodaji strošek delodajalca.
Če bomo imeli predstavništvo v Manili, bo to za podjetja pomenilo administrativno poenostavitev, ki bo pohitrila in tudi pocenila dostop do tamkajšnje delovne sile. Še vedno pa bodo podjetja potrebovala partnerja, ki pozna filipinsko delovno zakonodajo.
Moram pa reči, da me veseli, da se je politika odzvala na željo podjetij. Ko smo imeli pred meseci dva dogodka na temo zaposlovanja filipinskega kadra na GZS in v Slovenskem poslovnem klubu (SBC), sem prek družbenih omrežij o tem obvestil premierja in vladna predstavnica se je udeležila dogodka ter napovedala, da bo Slovenija poskusila izboljšati sodelovanje s Filipini na tem področju. Zdaj se očitno res dogajajo neki premiki.
Omenjali ste, da je bila na Filipinih tudi avstrijska delegacija. Se tudi tam zanimajo za večje število delavcev?
Oni se predvsem zanimajo za kader v zdravstveni negi. Ti delavci sicer primarno hodijo na delo v ZDA, Veliko Britanijo in Singapur, a zadnja leta se povečuje tudi pretok v Nemčijo in Avstrijo.
Naš profil, voznik tovornjaka, v Avstriji v nasprotju s Slovenijo še ni na seznamu deficitarnih poklicev, kar je predpogoj, da lahko začneš iskati delavce zunaj EU.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje