Naša jezera ne bi bila tako lepa, če jih ne bi oblikovale gorske vile, pravi slovenska ljudska dediščina. Preberite si pripovedko o tem, kako je nastalo Blejsko jezero.

Tamkaj, kjer je Blejsko jezero, v starih časih ni bilo vode, ampak dolina, sredi katere je stal hrib z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skali zbirale gorske vile in plesale. V zeleni dolini in na strmih tratah hribca pa so podnevi pastirji pasli ovce. Ovčice so popasle tudi travo, ki je rasla okrog skale na hribcu. Zato so se nekega dne vile razjezile in pastirjem zagrozile: “Če ne boste ogradili skale na vrhu hribca, da bi vaše ovce ne popasle naše travice, jo bomo ogradile me!”

Vilinskim grožnjam pa so se pastirji samo smejali in še naprej pustili svoje ovce na hribec, kjer so pomulile vso travo okrog vilinske skale. Zaradi tega si je neko noč najmlajša in najlepša vila med plesom na trdi zemlji zlomila nogo. Vile so se maščevale nad neposlušnimi pastirji. Z bližnjih planin so priklicale vodo, ki je prihrumela v dolino in jo zalila, da je samo še hribček s skalo gledal iz nje.

Tako so si gorske vile ogradile skalo na hribcu, kjer so poslej nemoteno plesale v mesečnih nočeh. Tako je nastalo Blejsko jezero z zelenim otokom.

Iz knjige Slovenska dežela v pripovedki in podobi, Dušica Kunaver

O čem nas lahko ta pripoved pouči?

V slovanski mitologiji so vile nadnaravna bitja z magičnimi sposobnostmi, so modre in svete žene ali božje deklice. Ljudje nekoč so verjeli, da vile prebivajo v gozdovih, v votlinah skalnih sten, na vrhovih gora, v bližini studencev, jezer in na bregovih rek ter naj bi ljudi učile peti in plesati – ples življenja.

Vile so elementi narave, so vseprisotna energija, ki nas obdaja in podpira. Vile so lahko uprizarjale življenjski tok, ki nas vselej vodi po naši poti. Včasih nas življenje opozarja, da nekaj ne delamo prav, tako kot so vile opozarjale pastirje: “Če ne boste ogradili skale na vrhu hriba, da bi vaše ovce ne popasle naše travice, jo bomo ogradile me!”

Če ne bomo nekaj v življenju spremenili, ko nas ta jasno opozarja, nam bo življenje dalo še težjo oziroma neizogibno lekcijo. Ta nas lahko pahne kot voda, ki je prihrumela v dolino, in nam pomaga, da se spremenimo, čeprav bo morda boleče. Zagotovo je lažje, če prisluhnemo šepetu vil ali življenju in napravimo tisto, kar nam veleva.