Navada pri hoji, ki jo ima večina, a se je sploh ne zavedamo. Odkrili so jo slučajno

Če ste se kdaj znašli v večji skupini ljudi, ki se giblje po odprtem prostoru, obstaja velika verjetnost, da ste bili del pojava, ki ga doslej skoraj nihče ni opazil.

Ko vstopite v večji odprt prostor, denimo razstavni prostor v galeriji, muzeju ali pa v nakupovalno središče – v katero smer boste zavili?

Nova raziskava, ki jo je opravila skupina mednarodnih raziskovalcev, kaže, da je odgovor najverjetneje: v levo.

Znanstveniki so namreč ugotovili, da se ljudje pri kolektivnem gibanju spontano organizirajo v gibanje v nasprotni smeri urinega kazalca oziroma proti levi. Zakaj se to dogaja, pa ni povsem jasno.

Vzorec so slučajno odkrili med pandemijo covida-19

Do odkritja so prišli slučajno.

Med pandemijo covida-19 so zdravstvene oblasti v Španiji in drugod uvedle pravila in smernice za ohranjanje fizične razdalje kot enega od ukrepov za omejevanje širjenja virusa.

Za učinkovito se je izkazala razdalja približno dveh metrov med ljudmi, zato je glavni izziv postal, kako takšno razdaljo ohranjati tudi v javnih prostorih.

Oddelek za fiziko in matematiko Univerze v Navarri v Španiji je takrat izvedel tudi poskuse z gibanjem ljudi v množici, kjer so simulirali možnosti prenosa virusa.

Po enem od poskusov s skupino pešcev pa so raziskovalci v videoposnetkih opazili nekaj, česar sploh niso iskali, a jih je presenetilo in vzbudilo njihovo radovednost.

"Ko so moji kolegi analizirali rezultate, so po naključju ugotovili, da so ljudje v 32 od 33 poskusov med gibanjem in zavijanjem izrazito pogosteje zavijali v nasprotni smeri urinega kazalca," je povedal izredni profesor Claudio Feliciani z Oddelka za aeronavtiko in astronavtiko Univerze v Tokiu.

To je vzbudilo njihovo pozornost, zato so se odločili zadevo podrobneje preučiti in k raziskavi povabiti tudi kolege iz drugih držav, da bi videli ali morda na opaženo gibanje vpliva kulturno okolje.

Kako so izvedli raziskavo?

Nove raziskave je tako izvedla skupina znanstvenikov pod vodstvom Juana Murilla iz Centra za raziskovanje kompleksnih sistemov BIFI Univerze v Zaragozi v Španiji, pri delu pa so sodelovali tudi raziskovalci iz Japonske in drugih držav.

Njihov cilj je bil ugotoviti, ali imajo ljudje prirojeno usmerjenost pri gibanju v skupinah in kako ta vpliva na vedenje množic.

Izvedli so vrsto nadzorovanih eksperimentov v Španiji in na Japonskem.

V raziskavi je sodelovalo več sto prostovoljcev različnih starosti. Udeleženci so se gibali po posebej pripravljenih prostorih, kjer so raziskovalci spremljali njihove poti, hitrost in smer gibanja.

Posebno pozornost so namenili situacijam, v katerih so se ljudje lahko gibali povsem svobodno, brez vnaprej določenih pravil ali usmeritev.

S pomočjo videoposnetkov in računalniške analize so nato proučevali nastajajoče vzorce gibanja.

Rezultati so bili presenetljivo enotni.

Ne glede na to, ali so bili udeleženci iz Evrope ali Azije, so se skupine spontano začele organizirati v kroženje v nasprotni smeri urinega kazalca.

Vzroki niso povezani s kulturo, prometnimi navadami ali dominantno roko

Ena od najzanimivejših ugotovitev raziskave je, da smer gibanja ni bila povezana z nacionalnostjo, prometnimi navadami posamezne države, načinom izogibanja drugim pešcem ali prevladujočo roko. Tudi prisotnost sten ali drugih ovir ni bistveno vplivala na rezultat.

"Najverjetneje vzrok ni povezan z očmi, saj smo nekaterim udeležencem prekrili levo, drugim pa desno oko, vendar je nagnjenost ostala enaka. Nekateri so nas vprašali tudi, ali bi lahko šlo za vpliv velikih naravnih pojavov, kot sta Coriolisova sila ali Zemljino magnetno polje, vendar se glede na dosedanje ugotovitve to zdi malo verjetno," je za portal phys.org povedal Feliciani.

Avtorji v članku, objavljenem v reviji Nature Communications, ugotavljajo, da je "spontano gibanje v nasprotni smeri urinega kazalca robusten pojav, ki se pojavlja v različnih eksperimentalnih pogojih in kulturah".

To nakazuje, da bi lahko šlo za univerzalno značilnost človekovega gibanja.

"Od vseh teh dejavnikov je izstopala le starost. Otroci namreč kažejo izrazitejšo nagnjenost h gibanju v nasprotni smeri urinega kazalca, zato starost verjetno vpliva na to, ali je učinek močnejši ali šibkejši," je pojasnil Feliciani.

"Kolektivni vzorec izvira iz individualne lokomotorne pristranskosti," so zapisali v članku o raziskavi, kar pomeni, da je vzrok najverjetneje v načinu, kako človeško telo in možgani nadzorujejo gibanje.

"Obstajajo pa zanimive vzporednice z nekaterimi športi. Nekatera tekaška in avtomobilistična tekmovanja namreč vedno, a brez jasne razlage, potekajo na progah, ki vodijo v nasprotni smeri urinega kazalca. Vendar bo to tema za kakšno drugo raziskavo," je še dejal.

Ugotovitve imajo tudi zelo praktično vrednost

Na prvi pogled se lahko zdi raziskava zgolj zanimiva posebnost o človeškem vedenju. Vendar imajo ugotovitve tudi zelo praktično vrednost.

Razumevanje gibanja množic je ključno pri načrtovanju stadionov, železniških postaj, letališč, nakupovalnih središč in evakuacijskih poti.

Tudi majhne prirojene težnje posameznikov lahko namreč v velikih skupinah povzročijo pomembne kolektivne učinke.

Avtorji so poudarili, da lahko boljše poznavanje teh vzorcev pomaga izboljšati modele za napovedovanje gibanja množic, kar je pomembno za varnost in učinkovito načrtovanje javnih prostorov.

Kot so še zapisali v članku, njihovi rezultati kažejo, da "lahko subtilne individualne pristranskosti ustvarijo opazne kolektivne vzorce", ki jih je treba upoštevati pri modeliranju človeškega vedenja.

Še ena skrivnost človeškega vedenja

Raziskava odpira tudi širša vprašanja o povezavi med biologijo posameznika in vedenjem skupin.

Čeprav so ljudje pogosto prepričani, da se v množici vedejo povsem racionalno in neodvisno, rezultati kažejo, da lahko že drobne prirojene telesne asimetrije vplivajo na gibanje celotne skupine.

Študija tako ponuja nov vpogled v način, kako iz vedenja posameznikov nastajajo kompleksni vzorci v družbi.

Hkrati pa nas opominja, da številni vidiki vsakdanjega vedenja ostajajo presenetljivo slabo raziskani – tudi nekaj tako običajnega, kot je smer, v katero spontano hodimo.