Voyager 1 bo postavil nov mejnik: od Zemlje ga bo ločil svetlobni dan

Ko bodo Nasini strokovnjaki 18. novembra poslali radijski signal proti Voyagerju 1, bo ta do sonde potoval ves dan.

Če bi jim sonda lahko takoj odgovorila, bi morali na njen odgovor čakati še en dan.

Od trenutka, ko bi poslali sporočilo, do trenutka, ko bi prejeli odgovor, bi torej minilo najmanj 48 ur.

To je posledica velikanske razdalje, ki jo je Voyager 1 premagal od izstrelitve 5. septembra 1977.

Sonda, ki je bila prvotno namenjena raziskovanju Jupitra in Saturna, že skoraj pol stoletja potuje vse globlje v vesolje.

Po izračunih ameriške vesoljske agencije NASA bo 18. novembra 2026 ob 11.16 po srednjeevropskem času od Zemlje oddaljena približno 25,9 milijarde kilometrov.

To je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem dnevu, zato ji pravimo svetlobni dan.

Svetlobni dan torej ni časovna enota, temveč z njim lahko izražamo razdaljo, podobno kot s svetlobnim letom, ki ga v astronomiji uporabljajo kot eno od enot, s katerimi ponazarjajo oddaljenost zvezd ali galaksij.

Voyager 1 bo prvi predmet, ki ga je izdelal človek in bo dosegel takšno oddaljenost od Zemlje.

Čeprav sonda leti s hitrostjo približno 61.000 kilometrov na uro (približno 17 kilometrov na sekundo) je v primerjavi s svetlobo izjemno počasna. Za razdaljo enega svetlobnega dne je potrebovala več kot 49 let.

Kaj je tam, kjer zdaj potuje Voyager?

Voyager 1 je že zdavnaj preletel območje velikih planetov. Za njim so ostali Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in tudi Plutonova orbita.

Tam, kjer se trenutno nahaja, ni planetov, ki bi jih lahko fotografiral, niti ni blizu kakšne druge zvezde.

V jeziku astronomije gre za medzvezdni prostor.

In čeprav si ta prostor pogosto predstavljamo kot popolno praznino, to ni povsem res. V njem so delci, ki izvirajo iz različnih procesov v naši galaksiji, med drugim iz snovi, ki so jo v vesolje oddale zvezde.

Prav raziskovanje tega okolja je danes ena najpomembnejših nalog Voyagerja 1.

V medzvezdnem prostoru je že od leta 2012

Njegovi instrumenti merijo razmere na območju, ki ga doslej ni neposredno raziskovala nobena druga sonda pred njim.

V medzvezdni prostor je sicer Voyager 1 vstopil že 25. avgusta 2012, ko je prečkal območje imenovano heliopavza.

Povedano s prispodobo, je Voyager takrat "prebil mehur", ki ga na velikanskem območju ustvarja sončni veter.

Sončni veter je nenehen tok električno nabitih delcev, ki jih oddaja Sonce. Na veter na nekaterih planetih, ki imajo magnetno polje (tudi na Zemlji) ustvarja polarni sij.

Sicer pa se širi daleč prek orbit planetov in okoli Sonca ustvarja ogromno območje, očem neviden "mehur", ki mu pravimo heliosfera.

Z zunanje strani na heliosfero "pritiska" snov v medzvezdnem prostoru. Mejo med obema pa imenujemo heliopavza.

Ko jo je Voyager 1 leta 2012 prečkal, je zapustil območje prevladujočega vpliva Sončevega vetra in vstopil v medzvezdni prostor. Znanstveniki so to potrdili na podlagi sprememb v meritvah nabitih delcev, magnetnega polja in plazme.

To mejo je prečkala tudi sonda Voyager 2 in sicer novembra 2018.

Ali je Voyager že zapustil Osončje?

Odgovor je odvisen od tega, kaj razumemo kot mejo Osončja.

Če za mejo vzamemo heliopavzo, je Voyager 1 Osončje že zapustil. Toda vpliv Sonca se pri heliopavzi ne konča. Še veliko dlje od sončnega vetra sega vpliv Sončeve gravitacije.

Astronomi zato kot širšo zunanjo mejo Osončja pogosto omenjajo Oortov oblak. To je (domnevno) območje ledenih teles, ki naj bi obdajalo Sonce na izjemno velikih razdaljah.

Iz tega območja naj bi izvirali številni kometi z dolgo dobo vračanja.

Oortovega oblaka še nismo neposredno opazovali kot celote, vendar na njegov obstoj kažejo predvsem tirnice kometov.

Po Nasinih ocenah bo Voyager 1 za pot do njegovega notranjega roba potreboval še približno 300 let. Da bi prepotoval celoten Oortov oblak in dosegel njegov zunanji rob, pa bi lahko potreboval okoli 30.000 let.

Tudi to ne pomeni, da bo Voyager 1 takrat popolnoma ušel Sončevi gravitaciji oziroma, da bo ta nanj nenadoma prenehala vplivati.

Gravitacija namreč nima ostro začrtane meje vpliva, temveč z oddaljenostjo samo postopoma slabi.

Voyager 1 se sicer giblje po tirnici, ki mu omogoča, da se od Sonca trajno oddaljuje.

Spodnja slika prikazuje približen položaj Voyagerja 1, pri čemer so razdalje podane v astronomskih enotah. Ena astronomska enota je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem, približno 150 milijonov kilometrov.

Skala je tudi logaritemska, kar pomeni, da je vsaka razdalja 10-kratnik prejšnje.

Potovanje, ki se bo nadaljevalo še tisočletja

Voyager 1 je bil izdelan za precej krajšo odpravo.

Njegova glavna naloga je bila raziskati Jupiter in Saturn, a je po uspešno opravljenem delu nadaljeval pot proti robu Osončja.

Danes, skoraj pet desetletij po izstrelitvi, je še vedno v stiku z Zemljo, čeprav njegova zaloga električne energije postopoma upada.

Nasini strokovnjaki zato varčujejo z energijo in skušajo čim dlje ohraniti delovanje njegovih znanstvenih instrumentov.

Sonda pa bo pot nadaljevala tudi potem, ko bo nekoč dokončno utihnila.

Na naslednji podoben mejnik pa bomo čakali še dolgo.

Okoli leta 19 600 bo Voyager 1, če bo pot nadaljeval s sedanjo hitrostjo in če se mu vmes ne bo kaj zgodilo, od Zemlje oddaljen eno svetlobno leto. Do takrat je še približno 17.600 let.

Za vesolje samo trenutek.