Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
S kvasom s 5.000 let stare mumije naredili kruh. "Bil je zelo dober!"
Znanstveniki so na koži in v telesu 5.300 let stare mumije našli kvasovke, ki jim jih je uspelo vzgojiti v laboratoriju in iz njih celo ustvariti kvas za kruh.
Najdba mumificiranih ostankov moškega izpred 5.300 let, ki so jo leta 1991 v Alpah, na meji med Avstrijo in Italijo, našli pohodniki, je v hipu postala senzacija.
Zaradi izredno dobre ohranjenosti tako mumije kot njenih oblačil, orožja in orodja, ki so jih našli v bližini, pa je postala izjemna priložnost za znanstvenike različnih panog, ki preučujejo različne aspekte življenja v davnini.
Telo Ötzija, kot so moškega poimenovali, so preučili tudi mikrobiologi, ki jih je zanimalo, kakšne vrste bakterij in drugih mikrobov so se v tisočletjih, ki so minila od Ötzijeve smrti, ohranile ali naselile na in v njegovem telesu.
Tako so ugotovili, da so na njegovi koži, v želodcu in drugih delih telesa prisotne številne kvasovke.
Nekatere med njimi najverjetneje izvirajo iz ledeniškega okolja, v katerem je mumija preživela več kot pet tisočletij.
Mumificirane ostanke moškega so septembra 1991 našli v italijanskih Ötztalskih Alpah. Okoli najdbe se je razvila prava pravna bitka, v katero je bila vpletena tudi slovenska alpinistka – o tem več v okvirčku na koncu članka.
Šele pozneje se je izkazalo, da gre moškega, ki je umrl pred okoli 5.300 leti.
Znanstveniki so ga poimenovali Ötzi.
V bližini najdbe so arheologi našli tudi dobro ohranjene ostanke oblačil, orožja in orodja, ki so skoraj zagotovo pripadali najdenemu moškemu.
Moški je bil visok približno 1,6 metra in je bil ob smrti star okoli 40 let. Najverjetneje je bil umorjen.
Analiza vsebine njegovega želodca je pokazala, da je tik pred smrtjo jedel kozoroga, navadnega jelena in pšenico.
Ötzijevo mumijo danes hranijo v posebni komori pri temperaturi okoli minus šest stopinj Celzija in skoraj stoodstotni zračni vlagi.
Presenečenje: kvasovke z mumije so bile še vedno žive
Toda raziskovalci so odkrili nekaj še bolj presenetljivega. Nekatere od teh kvasovk niso bile zgolj mrtvi ostanki davne preteklosti, temveč jim jih je uspelo tudi vzgojiti v laboratoriju.
Med analizami so iz vzorcev Ötzijeve kože, želodca in vode, ki se je nabrala v telesnih votlinah med odmrzovanjem mumije, izolirali štiri vrste hladnoljubnih kvasovk.
Gre za organizme, ki jih danes običajno najdemo v ledenikih, arktičnih in antarktičnih okoljih ter drugih zelo hladnih habitatih.
Največ pozornosti je pritegnila vrsta Glaciozyma, za katero se je izkazalo, da se je njen delež na Ötzijevi koži med letoma 2010 in leta 2019, ko so vzeli vzorce, močno povečal.
To pa bi lahko pomenilo, da se je kvasovka morda razmnoževala tudi po tem, ko so Ötzijeve ostanke shranili v muzeju.
Znanstveniki zato sklepajo, da razmere v komori, kljub temu, da uspešno zavirajo rast večine mikrobov, ki bi lahko načeli tkiva, očitno še vedno omogočajo preživetje nekaterih organizmov, prilagojenih na življenje v ledu.
Iz kvasovk z Ötzijeve mumije nastalo presenetljivo dobro testo
Raziskovalcem pa je nekatere od kvasovk uspelo tudi vzgojiti v laboratoriju.
Prvi avtor raziskave, objavljene v reviji Microbiome, mikrobiolog Mohamed Sarhan iz italijanskega Inštituta za raziskave mumij – Eurac Research, je za portal Live Science povedal, da so v preliminarnih poskusih z njimi pripravili tudi testo za kisli kruh.
"Delovalo je. Testo je bilo zelo, zelo dobro," je dejal. Po njegovem mnenju bi lahko nekatere od teh hladnoljubnih kvasovk v prihodnosti zanimale celo proizvajalce kruha ali piva.
Toda ali gre res za 5.300 let stare kvasovke? Tu postane zgodba precej bolj zapletena.
Koliko so v resnici stare kvasovke z mumije?
Genetske analize kažejo, da imajo nekatere od odkritih kvasovk značilnosti starodavne DNK, kar pomeni, da so z Ötzijem povezane že zelo dolgo.
Poleg tega gre za vrste, ki jih skoraj izključno najdemo v ledeniških okoljih, podobnih tistemu, v katerem je mumija preživela več kot pet tisočletij.
Vendar raziskovalci ne morejo z gotovostjo trditi, da gre za iste posamezne organizme, ki so se naselili na truplu kmalu po smrti.
Možno je, da so njihovi potomci počasi preživeli tisočletja v ledeniku.
Prav tako je mogoče, da so bile celice večino časa v stanju mirovanja in so se začele razmnoževati šele po odkritju mumije in njeni premestitvi v muzej.
"Ključno vprašanje je, ali gre za potomce starodavnih kvasovk, ki so se skozi leta razmnoževale, ali za organizme, ki so bili dolgo časa v mirovanju in so se ponovno aktivirali po odmrzovanju mumije," so zapisali avtorji raziskave.
Mumija je na nek način "še vedno živa"
Poleg kvasovk je raziskava ponudila tudi redek vpogled v mikrobiom človeka iz bakrene dobe.
V notranjosti telesa so odkrili ostanke črevesnih bakterij, ki so bile nekoč del Ötzijevega prebavnega sistema.
Med njimi so vrste, ki jih v sodobnih zahodnih populacijah skoraj ne najdemo več, še vedno pa živijo v nekaterih tradicionalnih skupnostih po svetu.
Prav zato je Ötzi za mikrobiologe tako dragocen.
Njegovo telo ni le izjemno ohranjen arheološki ostanek, temveč tudi nekakšna časovna kapsula, ki omogoča vpogled v mikrobni svet prazgodovinskih ljudi.
Poleg tega Ötzijeva mumija tudi po petih tisočletjih ostaja življenjski prostor za nekatere mikrobe, ki se še vedno odzivajo na spremembe v okolju.
Tako je tudi eden najstarejših mikrobnih ekosistemov na svetu, ki ga znanstveniki lahko preučujejo skoraj v realnem času.
Najdbo Ötzija si je lastila tudi Slovenka, njegove ostanke pa Avstrija in Italija
V zvezi s tem, kdo je prvi našel Ötzijeve ostanke, se je razvila tudi pravna bitka. Uradno za najditelja veljata nemška pohodnika Erika in Helmut Simon. Njuno najdbo pa sta izpodbijali švicarska pohodnica Sandra Nemeth in slovenska alpinistka Magdalena Mohar Jarc.
Prva je trdila, da je na ostanke celo pljunila, da bi na njih pustila svojo DNK kot dokaz najdbe, Slovenka pa je trdila, da je Ötzija prva našla ona, a ker s seboj ni imela fotoaparata, je poiskala pohodnike, ki bi najdbo na ta način dokumentirali - in naletela na zakonca Simon, je leta 2005 poročal The independent.
Izpodbijanje najdbe je pristalo na sodišču, ki pa Švicarki in Slovenki prvenstva najdbe ni priznalo.
Nemcema pa je sodišče za prvenstvo odkritja priznalo tudi 50.000 evrov nagrade.
Pravna bitka je potekala tudi okoli tega, ali je Ötzi bil najden na avstrijskem ali italijanskem ozemlju.
O najdbi so bile prve obveščene avstrijske oblasti, zato so Ötzijeve ostanke najprej prepeljali v muzej v Innsbrucku.
Pozneje je "lastništvo" nad njimi zahtevala tudi Italija, saj so bile oblasti prepričane, da so ostanki ležali na italijanskem ozemlju.
Zato sta državi ustanovili komisijo, v katero so bili vključeni geodeti ter pristojni organi iz obeh držav, ki so izvedli uradne meritve območja.
Komisija je na koncu ugotovila, da je najdišče na italijanski strani.
Tako so Ötzijeve ostanke iz Innsbrucka prenesli v muzej v Bolzanu, kjer so shranjeni še danes.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
