V divjino je izpustil nekaj kuncev, da bi imel kaj loviti – in povzročil katastrofo

Leta 1859 je Thomas Austin, bogat živinorejec iz Avstralije prosil svojo družino v Angliji, naj mu pošljejo nekaj kuncev.

Austin je bil Britanec, ki se je pred tem iz Somerseta preselil v avstralsko zvezno državo Viktorijo, kjer je poceni kupil skoraj 12.000 hektarjev zemlje in obogatel z živinorejo.

V novi domovini pa je želel ohraniti tudi svoje evropske navade, med katere je sodil tudi lov, zato je svoji družini pisal, naj mu pošljejo kunce.

Družina mu je ustregla in mu je poslala 24 kuncev. Na božič leta 1859 je Austin kune spustil v naravo.

Koliko jih je dejansko spustil, ni znano. Na spletnih straneh Avstralskega nacionalnega muzeja piše, da se številke pri virih razlikujejo - od 13 do 24 kuncev.

Kakorkoli že, ne glede na točno število, pa je Austin s tem sprožil eno največjih okoljskih katastrof v znani zgodovini.

Kunci so se namreč množili "kot zajci" in kmalu je njihovo število začelo strmo naraščati.

V naravi namreč niso imeli sovražnikov, razen dingov, avstralskih psov, ki pa – poleg Austina in drugih lovcev – hitrosti kunčjega razmnoževanja niso bili kos.

In kunci so osvojili najmanjšo celino.

Širili so se s hitrostjo 100 kilometrov na leto

Kot piše portal nova.rs, hitrost, s katero so kunci osvojili Avstralijo, še danes fascinira znanstvenike – do konca štiridesetih let 20. stoletja so ocenili, da jih je bilo na avstralski celini približno 600 milijonov.

Glede na raziskavo, objavljeno leta 2022 v reviji PNAS, ki je današnje avstralske kunce s pomočjo genetske analize povezala s tisto pošiljko iz Anglije, so se na določenih območjih širili s hitrostjo približno 100 kilometrov na leto.

To je izjemno hitro za majhnega kopenskega sesalca. Zahodno obalo Avstralije so dosegli v samo nekaj desetletjih.

Razlog se skriva v njihovi biologiji.

Samica lahko skoti več legel na leto, s štirimi do dvanajstimi mladiči, brejost pa traja le približno mesec dni.

Tudi 3.200 kilometrov dolga ograja ni pomagala

Kraljeva komisija, ustanovljena za rešitev problema, je predlagala rešitev, ki se je takrat zdela skoraj neverjetna.

Načrt je bil, da bi čez celotno Zahodno Avstralijo zgradili ogromno ograjo, da bi ustavili širjenje kuncev.

Dokončana je bila leta 1907 in je bila dolga več kot 3.200 kilometrov, zaradi česar je bila takrat najdaljša ograja na svetu.

Vendar ni izpolnila svojega namena.

Kunci so kopali pod njo, se prebijali skozi poškodovane dele, zato se je izkazalo, da je vzdrževanje tako ogromne strukture skoraj nemogoče.

Ograja je upočasnila njihov napredek, vendar ga ni ustavila. Še danes obstaja pod imenom Državna pregradna ograja.

Posledice čutijo še danes

Kunci so opustošili pašnike, pospešili erozijo tal in začeli tekmovati za hrano z ovcami in avtohtonimi vrečarji, zato jih povezujejo z izginotjem številnih avtohtonih vrst.

Škoda, ki jo povzročajo avstralskemu kmetijstvu, je ocenjena na več kot 200 milijonov avstralskih dolarjev (122 milijonov evrov) letno.

Po opustitvi ograje so oblasti preizkusile različne metode nadzora – od zastrupljanja do namernega vnosa virusa miksomatoze in kunčje hemoragične bolezni.

Vsakič se je število kuncev začasno zmanjšalo, vendar se je populacija okrepila, saj so preživeli razvili odpornost.

Več kot 160 let po tem, ko je bilo na enem posestvu izpuščenih 24 kuncev, so ti še vedno med najbolj škodljivimi invazivnimi vrstami v Avstraliji.