"Nekateri očitno ne morejo mirno spati, dokler vidijo kjerkoli napisano ime Marta Kos" (VIDEO)

V Slovenijo prihajate neposredno po predstavitvi širitvenega svežnja za leto 2026, ki poleg ocene napredka deseterice držav kandidatk prinaša pomembno novost – kažipote za štiri najuspešnejše države: Črno goro, Albanijo, Ukrajino in Moldavijo, ki vsebujejo tudi okvirne časovne načrte glede pridružitve k EU. V nedavnem intervjuju za enega od časopisov ste ta trenutek primerjali z zgodovinskim vrhom v Helsinkih leta 1999, ki je odprl vrata veliki širitvi s Slovenijo leta 2004. Kaj konkretno ti kažipoti prinašajo v praksi in zakaj ste prepričani, da se bo osma širitev Evropske unije dejansko zgodila prav v vašem mandatu?

Gre za novost v letošnjem širitvenem svežnju, vendar je bilo to mogoče samo zato, ker so države izjemno napredovale v zadnjih letih. Moramo vedeti, da je od zadnje širitve preteklo že 13 let. Leta 2013 je Hrvaška zadnja vstopila v Evropsko unijo in še nikoli ni bilo tako dolgega razmika med eno in drugo širitvijo, odkar Evropska unija obstaja.

Prepričani smo, da lahko te države, ki jim rečemo, da so "front-runnerji" oziroma najuspešnejše od desetih, v naslednjih letih pridejo do konca širitvenih pogajanj. V primeru Črne gore menimo, da bi lahko že v obdobju te Evropske komisije postala 28. članica Evropske unije.

Kaj mi daje optimizem? Mislim, da je prišlo do preloma v dojemanju pomembnosti širitve po tem, ko se je začela vojna v Ukrajini. Do takrat – in moramo priznati, da je tudi Evropska unija sama kriva za to – širitev ni bila prioriteta. Spomnimo se zlasti držav Zahodnega Balkana, med njimi Makedonije, ki čaka na pogajanja že od leta 2005.

Evropska unija sama je deklarirala, da širitve ne bo in da se bo bolj ukvarjala sama s seboj. Vojna v Ukrajini pa je najprej pripomogla, da smo dobili dve novi kandidatki, Ukrajino in Moldavijo. Prispevala je pa tudi k temu, da smo se začeli bolj zavedati pomena varnosti v Evropi.

Širitev je bila od nekdaj najuspešnejša zunanja politika Evropske unije, danes pa lahko rečemo, da je to tudi najuspešnejša politika, ki zagotavlja varnost. In to so prepoznale tudi države članice. To je drugi razlog, ki mi daje optimizem. Sama s svojo ekipo sem odgovorna za tehnični del pogajanj s kandidatkami, ampak brez držav članic, ki spremljajo vsak korak širitve, napredek ne bi bil mogoč.

Črna gora cilja na zaključek pogajanj še letos in vstop v EU leta 2028 kot 28. članica zavezništva. Na zadnjem vrhu EU pa smo videli, da je hrvaški premier Andrej Plenković dosegel umik časovnega okvira za Črno goro iz sklepov vrha. Podgorica je resda rešila dve od osmih hrvaških zahtev, a nekatera najtežja vprašanja še ostajajo odprta. Kako realen je podpis pristopne pogodbe s Črno goro do poletja 2027, če vemo, da ima Zagreb škarje in platno v svojih rokah, kvalificirane večine pri glasovanjih o širitvi pa (še) ni?

Gre za dve poti, ki potekata vzporedno v širitvenih pogajanjih. Ena je tehnična, kjer mora država prilagajati svoj pravni sistem sistemu Evropske unije. Druga pa ima opravka z dinamiko med državami članicami in kandidatkami. Omenili ste Črno goro in Hrvaško. To je tipični primer, kako nerešeni problemi iz naše skupne preteklosti vplivajo na to, kaj se dogaja v teh državah oziroma med njimi več kot 30 let po tem, ko je Jugoslavija razpadla.

Bilateralni odnosi v tem konkretnem primeru med Hrvaško in Črno goro niso del tehničnih pogajanj. Vsem pa je jasno, da bosta državi morali rešiti odprta vprašanja, preden bo Črna gora lahko postala članica Evropske unije.

Vnašanje lastnih interesov v pogajalski proces ni nič novega, to v Evropski uniji poznamo že od nekdaj. Gre za vprašanje, ali se vnašanje lastnih interesov potem odraža v blokiranju, ali v tem, da sta v duhu dobrih sosedskih odnosov obe državi pripravljeni narediti korak naprej. Reševanje ali pogled nazaj v preteklost nekdanje skupne države ni vedno enostaven. In veliko stvari, ki jih zdaj Hrvaška zahteva od Črne gore, je povezanih s časom, ko je bila Črna gora še del Jugoslavije oziroma ostanka Jugoslavije skupaj s Srbijo.

Optimistična sem, ker so bili nekateri koraki že storjeni, in upam, da bodo ostala vprašanja rešena do konca leta. Če pa ne bodo rešena, pa se bosta morali državi vsaj dogovoriti, na kakšen način jih bosta reševali.

Kos: Nikakor ne mižimo na eno oko ali celo obe očesi

Tudi Albaniji kaže dobro, da bi lahko v naslednjih letih postala članica EU. Državo sicer že mesece pretresajo množični, tudi nasilni protivladni protesti zaradi korupcije, visokih življenjskih stroškov in spornega projekta luksuznega letovišča, povezanega z družino ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ali Bruselj pri Albaniji zaradi geopolitične nuje po uspešni širitveni zgodbi na Zahodnem Balkanu nekoliko miži na eno oko glede dejanskega stanja pravne države in korupcije na terenu?

Ne, nikakor ne mižimo na eno oko ali celo obe očesi, predvsem zaradi tega, ker je proces širitve tako transparenten in toliko deležnikov je vključenih v ta proces, da enostavno sami tega ne bi mogli narediti.

Ampak ravno na primeru Albanije lahko razložim, zakaj je, če je država v procesu širitve, lahko zelo dobrodošlo, da imamo vzpostavljene odnose med Evropsko unijo in državo kandidatko. Protestniki v Albaniji zahtevajo evropsko zakonodajo na področju varstva okolja. To je poglavje 27. In zdaj smo v fazi, kjer Evropska komisija zahtevamo od Albanije – takšni so pač pogoji –, da mora uskladiti svojo zakonodajo na tem področju, kar pomeni, da je Evropska unija tista, ki jamči, da bo Albanija prišla na evropske standarde.

Protesti so izraz določene skupine ljudi. Kot veste, se ti protesti ne dogajajo samo v Albaniji. Pomembno pa je, da potekajo v mirnem duhu, brez nasilja, in da se albanska vlada – k čemur jo ves čas pozivamo – usede in pogovarja z ljudmi, ki imajo drugačno mišljenje od vlade. In to Albanijo v prihodnosti še čaka.

Kažipot prejemata tudi Ukrajina in Moldavija, ki sta sredi oktobra odprli že štiri od šestih pogajalskih sklopov. Za Moldavijo ste dejali, da ima zelo ambiciozen načrt sprejemanja reform. Na drugi strani pa ste pri Ukrajini opozorili, da je zaradi vojnih razmer težko postaviti natančno časovnico. Kako v praksi sploh sestaviti verodostojen kažipot za državo, ki je v vojni?

Poročilo, ki smo ga predstavili v sredo v Bruslju, je rezultat enoletnega dela, kar pomeni, da na neki način že danes začenjamo priprave na poročilo za leto 2027. Na stotine in stotine ljudi sodeluje pri pripravi poročila; ne samo Evropska komisija, ampak tudi organizacije civilne družbe, vlade držav kandidatk, think-tanki.

Vsi sodelujejo in zaradi tega lahko z veliko gotovostjo potem trdimo to, kar smo zapisali v poročilu. In moram reči, da dobivamo povratne informacije mnogih think-tankov in nevladnih organizacij, ki jemljejo to poročilo kot zelo pomembno orodje, ko gredo raziskovat, kaj se v določeni državi kandidatki dogaja oziroma na katerem področju se lahko še izboljša. Zaradi tega lahko iz analize in celoletnega dela zagovarjamo, kar smo zapisali za Ukrajino in Moldavijo.

Ukrajina je posebna država kandidatka. Prvič v zgodovini širitvenega procesa Evropske unije se pogajamo z državo, ki je v vojni, ob tem pa nima nobenih odpustkov. Kar pomeni, da od države, ki je v vojni, kjer je prioriteta, da ljudje sploh preživijo, in kjer nekateri ne vedo, ali se bodo zjutraj še zbudili živi, zahtevamo popolnoma enako, kot recimo zahtevamo od Črne gore ali Albanije.

To je način, ki ga upoštevamo v širitvenem procesu, da je napredek možen samo, če temelji na osnovi dosežkov. In zdi se mi, da je Ukrajina v teh neverjetnih izrednih razmerah dosegla izjemno veliko.

Podobno velja za Moldavijo. Čeprav je zadnjih pet parlamentarnih volitev skupaj z nedavnim referendumom potrdilo proevropsko usmerjenost države, ne smemo pozabiti na izid lanskih volitev. Proevropski tabor je takrat prejel dobrih 51 odstotkov glasov, proruski pa 29 odstotkov. To pa pomeni, da ima Moldavija še vedno prorusko opozicijo znotraj svoje države.

Zelo natančno spremljamo tudi pritiske, zlasti dezinformacije in hibridne napade, ki jih proti tej državi izvaja Rusija. Vsaka od teh držav je torej povsem specifičen primer. A kot ste ugotovili že sami, smo natančno začrtali, kaj se bo dogajalo prihodnje leto, ko bosta obe državi že začeli zapirati poglavja.

Evropska komisija bi lahko racionalizirala svoje delovanje

Da bi bila Unija z več kot 27 članicami opravilno sposobna, ste v predširitvenem pregledu predlagali krčenje števila komisarjev na dve tretjini držav članic po sistemu rotacije in odpravo veta pri vmesnih korakih širitve. Hkrati za prihodnje članice napovedujete "novo generacijo pristopnih pogodb" z novimi varovalkami, ki vključujejo hitrejši odvzem glasovalnih pravic ter to, da nove članice do 15 let po vstopu ne bi imele pravice do veta pri nadaljnjih širitvah. Kako realno je, da se bodo obstoječe članice prostovoljno odrekle komisarskemu mestu in vetu, in mar z zahtevami za novinke ne ustvarjate EU dveh kategorij, kjer bodo nove članice poldrugo desetletje v podrejenem položaju?

To je upravičeno vprašanje. To poročilo smo v Evropski komisiji pripravili na zahtevo držav članic iz leta 2024, kjer so nam zastavili zgolj eno vprašanje: ali je Evropska unija pripravljena na nadaljnjo širitev? Da ali ne? In če ni oziroma če je zgolj pogojno, kaj mora narediti.

Mnenje Komisije je, da bi lahko racionalizirali naše delovanje. Najprej smo pogledali sami pri sebi in izhajali iz tega, kar evropska pogodba že omogoča. Omogoča namreč, da je število komisarjev omejeno samo na dve tretjini vseh držav članic. Ugotovili smo tudi, da bi bilo sprejemanje odločitev na področju zunanje in varnostne politike bistveno lažje, če bi upoštevali kvalificirano večino, ne pa soglasja vseh držav članic.

O tem bodo zdaj morale odločati države članice, pri čemer so njihovi signali za zdaj zelo različni. Poskusi zmanjšanja števila komisarjev so bili v preteklosti že neuspešni, prav tako so še vedno deljena mnenja glede odprave veta. Kljub temu je to predširitveno poročilo jasen signal, da je Evropska unija z manjšimi prilagoditvami pripravljena na širitev, zdaj pa moramo počakati na končni odziv držav članic.

Glede vprašanja o dveh različnih kategorijah držav članic ... Tukaj imate verjetno v mislih varnostne mehanizme oziroma "safeguards", kot smo jih poimenovali. Tudi mi se učimo, zlasti iz preteklosti, ko je bil predsednik vlade na Madžarskem Viktor Orbán. To je bilo obdobje, kjer je država izrazito delovala proti interesom Evropske unije in proti pravnemu redu, skratka proti pogodbi Evropske unije.

Da bi se bolj zavarovali v prihodnosti, smo predlagali, da bi za nove članice uvedli 15-letno prehodno obdobje, ravno zaradi tega, da bi lahko hitreje odreagirali v primeru, če bi te države nazadovale na področju vladavine prava oziroma bi delovale proti vrednotam.

Ampak bistvo teh varnostnih mehanizmov je naslednje: glavni princip zagotavlja enakost in ne bo različnih kategorij članic. Zakaj? Zato, ker bodo te varovalke delovale samo v primeru, če bi do kršitev prišlo. Držali se bomo glavnega načela, in sicer dokler bo država spoštovala vladavino prava, demokracijo in naše vrednote, teh varnostnih mehanizmov sploh ne bo občutila. Če pa bi se zgodilo, da bi prišlo do hudih kršitev, potem bodo varnostni mehanizmi krepko udarili nazaj. Torej se novim državam članicam, ki bodo spoštovale vse, kar sem naštela, ni treba bati.

V Srbiji se je 25. oktobra zgodil politični potres – po 14 letih vladavine SNS in Aleksandra Vučića je absolutno večino osvojila Študentska lista. Zanimivo je časovno sovpadanje. Srbija ima status kandidatke že vse od marca 2012, torej že 14 let, a že skoraj pet let ni odprla nobenega novega poglavja. Sami ste pozdravili napovedi Študentske liste glede vladavine prava, boja proti korupciji in da ima nova oblast priložnost, da se resno loti evropske poti Srbije. Kaj konkretno bo po vašem mnenju torej morala storiti nova srbska vlada, da bi Srbija po več letih blokade s strani držav članic končno odprla tretji pogajalski sklop?

Širitveno poročilo je za Srbijo pokazalo res veliko zanimivost. V njem namreč merimo dvoje: eno je stopnja splošne pripravljenosti za vstop v Evropsko unijo, druga stvar pa je napredek v zadnjem letu. Glede splošne pripravljenosti je Srbija še vedno med najbolje pripravljenimi državami. Ko pa gledamo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu, pa smo že drugo leto zapored zabeležili njeno nazadovanje; kar pomeni, da se Srbija glede na razvoj v zadnjem letu bolj približuje Gruziji in Turčiji z izrazitim nazadovanjem na področju demokracije in vladavine prava.

Strinjam se – volitve 25. oktobra so prelomnica. Srečala sem se že s predstavniki Študentske liste, na moje povabilo so prišli v Bruselj. Čaka jih ogromno dela, ampak njihova vizija in program sta jasna. Pred približno letom in pol, ko je bil višek demonstracij, sem tudi sama povedala, da to, kar zahtevajo študentje v Beogradu, od Srbije zahteva tudi Bruselj.

Gre za tako imenovana temeljna področja oziroma poglavja: vladavina prava, neodvisni mediji, neodvisno sodstvo, boj proti korupciji in javno naročanje, ki je v skladu z evropskimi standardi. Srbijo čaka res veliko dela, a ostajam optimistična, saj mislim, da če bo država res korakala po tej poti, kar so napovedali pri Študentski listi, jo bo to pripeljalo do tega, da bo kmalu znova začela odpirati pogajalska poglavja.

Kos: Krivec za nizko podporo EU v Srbiji je Aleksandar Vučić

Kljub zmagi študentov pa je podpora članstvu v EU v srbski javnosti na zgodovinskem dnu. Dolga leta je evropska politika v imenu t. i. stabilokracije v regiji gledala skozi prste nekaterim avtokratskim praksam prejšnje oblasti, zaradi česar so proevropsko usmerjeni državljani izgubili zaupanje v Bruselj. Kako nameravate prepričati srbsko javnost, ki je do EU globoko skeptična, da je Unija njen iskreni zaveznik ter zaveznik demokratičnih sprememb in vrednot?

Kot ste že omenili, je podpora članstvu v Evropski uniji v Srbiji res najnižja v regiji, zgolj 38-odstotna. Za primerjavo: celo v Bosni in Hercegovini, pa tudi znotraj njene Republike Srbske, se ta giblje med 50 in 60 odstotki. Zato imate prav, ko ugotavljate, da ni le naloga Srbije, da gradi zaupanje, temveč moramo tudi mi pomagati to številko povečati.

Ob tem moram poudariti, da je eden glavnih krivcev za tako nizek odstotek po mojem mnenju nekdanji predsednik Aleksandar Vučić. Svojo izrazito protievropsko retoriko je stopnjeval z neupravičenimi podtikanji, da Evropska unija stoji za demonstracijami študentov in da želi Srbiji le slabo.

Bila sem med prvimi, ki so na to opozarjali. Dobro se spomnim, ko sem septembra lani med obiskom Dunaja izjavila, da imamo v Beogradu velik problem. Zaradi tega sem bila deležna ostrih kritik, predvsem od Vučića. O žaljivkah, ki jih je izrekel na moj račun – od tega, da sem papagaj, neumna in podobno –, raje sploh ne govorim. Očitno sem morala narediti nekaj prav za Srbijo – za tisto ostalo Srbijo, ne Vučićevo –, da mu je to šlo tako zelo v nos.

Zanimiv je tudi fenomen, ki sem ga opazila še v času njegovega mandata. Ko sem se pogovarjala s študenti in predstavniki nevladnih organizacij, me je namreč zanimalo, zakaj na protestih ni evropskih zastav.

Njihove odgovore bi lahko razdelila v štiri kategorije. Prvi očitek je bil natančno to, kar ste omenili sami: 'Ker podpirate Vučića'. Drugi se je glasil: 'Bombardirali ste nas' – pri čemer pozabljajo, da to ni bila Evropska unija, temveč Nato. Tretji: 'Želite, da priznamo Kosovo' – čeprav nikoli nismo zahtevali priznanja, temveč le normalizacijo odnosov. In četrti: 'Od nas zahtevate, da se odpovemo našim bratom Rusom.'

To je situacija, v kateri smo danes, in pri spreminjanju teh narativov bomo morali trdo delati vsi skupaj.

Če želite intervju z Marto Kos le poslušati, lahko to naredite tu:

V Bosni in Hercegovini po nedavnih volitvah ne kaže, da bi lahko prišlo do kakršnegakoli preobrata v prid EU. Zmaga stranke Milorada Dodika je to še dodatno otežila, pri čemer lahko z njegove strani v zadnjem letu ali dveh ponovno slišimo težnje po odcepitvi Republike Srbske. Vse to kaže, da so entitete še vedno bolj ali manj nepripravljene na sodelovanje in skupno evropsko pot. Tudi sami ste nedavno dejali, da je daytonski sporazum sicer prinesel konec vojne, da pa danes preprečuje normalen razvoj in delovanje BiH. Napovedali ste, da boste po volitvah v Srbiji in BiH z ekipo premislili o drugih možnostih priključitvenega procesa. Kaj točno to pomeni? Je po vašem mnenju polnopravno članstvo BiH v EU v trenutni ureditvi sploh še mogoče?

Bosna in Hercegovina je primer države, kjer ugotavljamo, da nobena naša metodologija ali finančni instrumenti enostavno ne delujejo zaradi konstitucije države, ki temelji na Daytonskem sporazumu. Posebej me žalosti tudi to, da kljub temu, da ljudje v Bosni podpirajo članstvo v Evropski uniji, politiki različnih vrst, zlasti pa gospod Dodik, vedno znova netijo sovraštvo do Evropske unije in pripovedujejo, da jim želimo samo slabo.

Težko je zagotavljati evropsko pot Bosne in Hercegovine, če niti njeni politiki ne verjamejo vanjo. Ne znam vam še odgovoriti na vaše vprašanje, ker čakamo, da bomo dobili novo vlado v Bosni in Hercegovini, s katero se moramo usesti skupaj in pogledati, ali z njihove strani še obstaja pripravljenost za integracijo v EU.

Mislim, da bi bila zgodovinska napaka Evropske unije, če ne bi naredila vsega, kar je v njeni moči, da bi Bosna in Hercegovina postala članica Evropske unije. Ne bo enostavno. Ampak saj veste – kaj pa je danes enostavno v tako zapletenih razmerah, ko imamo politika, ki ste ga prej omenili, ki bi rad razbil Bosno in Hercegovino in ki pravi, da v Republiki Srbski ni prostora za muslimane. Uporablja sovražni jezik, konec koncev pa hoče tudi to, da bi BiH razpadla. Evropska unija in Evropska komisija bosta zmeraj vztrajali pri ozemeljski celovitosti in suverenosti celotne Bosne in Hercegovine.

"Podrejanje medijev je trend, ki ga opažamo"

Ena glavnih zahtev Bruslja do Srbije za odprtje tretjega pogajalskega sklopa je zagotovitev svobode elektronskih medijev, saj je režim Aleksandra Vučića obvladoval skoraj vse večje medije v državi. Med redkimi mediji, ki so ohranjali kritično držo do tamkajšnje oblasti, sta bila predvsem srbska N1 in portal Nova.rs. Njihova morebitna podreditev je dolgo visela v zraku, tik pred srbskimi volitvami pa je prišlo do prodaje celotne regionalne medijske skupine Adria News Network (ANN) – katere del so poleg srbskih medijev tudi N1 Slovenija in ostali centri N1 po Balkanu – investicijskemu skladu Alpac Capital. Ta je znan po povezavah z madžarskim kapitalom blizu Viktorja Orbana. Novi lastnik je nato v teh medijih nemudoma zamenjal vodstva in direktorje ter posegel tudi v uredniške vrhe. Kako na to dogajanje in prevzem zadnjih neodvisnih medijev v regiji gledate kot visoka uradnica Evropske komisije, pa tudi kot nekdanja novinarka in dopisnica?

Zelo dobro poznam situacijo prav zaradi tega razloga, ki ste ga navedli na koncu. Kot nekdanja novinarka trdno verjamem, da demokracija brez neodvisnih in svobodnih medijev ne more obstajati. Podrejanje medijev v lastno korist – kar smo, kot ste opisali, videli tudi v primeru Srbije – je trend, ki ga opažamo ne samo v nekaterih državah kandidatkah, ampak smo temu priča tudi v državah članicah.

Neodvisni mediji so tisti, ki pripomorejo, da lahko demokracija sploh obstaja, da so ljudje informirani in da niso zgolj zasuti s polresnicami, neresnicami oziroma lažmi, ki ustrezajo enemu ali drugemu režimu.

V primeru, ki ste ga opisali, je tako, da so zakonodaje v različnih državah za to področje seveda različne, ena od odločitev bo padla tudi v Luksemburgu. Za Komisijo je pomembno, da vemo, kaj se dogaja. Ne moremo pa posegati v lastniška razmerja in ne moremo zapovedovati zasebnim podjetjem, kaj morajo delati.

Ker pa gre za medije, moramo biti na to še posebej pozorni. Upam, da bodo vsi tisti, ki si poskušajo podrediti medije – med drugim tudi vašega –, spoznali, da to ni prava pot. Če namreč želijo strogo nadzorovati, o čem novinarji in medijske hiše poročajo, lahko to na koncu pripelje celo do propada medija. Tega pa si po mojem mnenju noben lastnik ne sme in ne more želeti.

"Nekateri politiki, namesto da bi poskrbeli, da se rane zacelijo, nanje raje potresajo sol"

Vračava se k bilateralizaciji širitve, a tokrat z domačega dvorišča. Slovenski premier Janez Janša je že napovedal, da bo Slovenija napredek Srbije na poti v EU pogojevala s predajo arhivov nekdanje Udbe in drugih jugoslovanskih služb, povezanih s Slovenijo. V sredo ste med drugim dejali, da pričakujete od Srbije, da bo te arhive predala. Kako sicer kot komisarka za širitev, ki od novih članic zahteva, da se odpovedo dvostranskim blokadam sosed, komentirate dejstvo, da predsednik vlade vaše države odpira novo bilateralno fronto v pogajanjih s Srbijo?

Kot sem omenila že prej, je območje nekdanje Jugoslavije prepredeno s številnimi ranami in nekateri politiki, namesto da bi poskrbeli, da se te rane zacelijo, nanje vedno znova potresajo sol.

Žalosti me, ko vidim, da so mnogi politiki obrnjeni bolj v preteklost. Ne govorim o tem, da ni pomembno, kar se je dogajalo v preteklosti, vendar moramo na to gledati z očmi, ki so usmerjene v prihodnost. Seveda je nujno, da vse države naslednice nekdanje Jugoslavije spoštujejo, kar so se dogovorile, kar je zapisano tudi v sporazumu. Skratka, gre za spoštovanje sporazuma o vprašanjih nasledstva. Gre pa tudi za to, da je takšna vprašanja treba reševati v duhu dobrih sosedskih odnosov in s pogledom v prihodnost.

Evropska unija je nastala na natanko takšnih temeljih, ker sta se dva velika sovražnika iz prve in druge svetovne vojne usedla za skupno mizo in se dogovorila, da tako ne gre več naprej. Spoznala sta, da je, ne glede na stare rane – zlasti v drugi svetovni vojni so bile zelo velike –, treba sodelovati.

Vse odnose iz preteklosti je treba rešiti, ampak postavljanje ultimatov ni prava pot. Evropska pot je dogovarjanje. Evropska pot je iskanje rešitev, kako lahko upoštevamo skupne interese in hkrati rešujemo bilateralne spore. Zapirati vrata nekomu samo zaradi tega, kar se je zgodilo leta 1991 in pozneje, preprosto spada v leto 2026.

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu vas nista sprejela ne premier Janez Janša ne zunanji minister Tone Kajzer. V nedavnem intervjuju ste dejali, da slovenskih politikov sicer ne potrebujete nujno za delo v Bruslju, a hkrati priznavate, da je za vaš resor ključen neposreden stik z vladami v državah članicah. Zdaj prihajate v Slovenijo v luči pravkar sprejetega širitvenega svežnja – se boste ob tokratnem obisku sestali z vrhom slovenske politike, premierjem Janšo in zunanjim ministrom Kajzerjem, oziroma ste zaprosili za srečanje ali pa komunikacijski mrk med Brusljem in Ljubljano še vedno traja?

Dobila sem jasne signale, da ni več smisla, da sprašujem za srečanje, ker do njega ne bo prišlo. Drži tudi, kar ste rekli: zame kot komisarko za širitev, ki je prioriteta Evropske unije, je pomembno, da se pogovarjam z vsemi, kar pa ne pomeni, da se z nikomer v Sloveniji ne pogovarjam.

Obstajajo še drugi kanali, ki delujejo izjemno dobro. Vesela sem, da je širitev EU tudi za slovensko vlado prioriteta, kar je predsednik vlade Janša jasno povedal na Blejskem strateškem forumu. Vesela sem te podpore resorju, ki ga vodim, zaradi tega, ker je vloga Slovenije v vsem, kar se dogaja v širitvenem procesu – pa ne samo tam –, izjemno pomembna.

S svojo ekipo in z vsemi, ki v Bruslju sodelujemo v Evropski komisiji, vedno najdemo kanale do Slovenije in potrebne informacije, da lahko usmerjamo naše delo tudi v dobrobit Slovenije. To je tisto ključno, kar lahko seveda dam Sloveniji.

"Zdi se mi nesmiselno, da se toliko ukvarjajo z mano"

Iz največje vladne stranke SDS so proti vam večkrat uperili puščice, očitali so vam sodelovanja z nekdanjo jugoslovansko obveščevalno službo, te navedbe pa ste že večkrat zavrnili. Te očitke smo slišali na vašem zaslišanju pred pristojnim odborom EP, tudi letos ne potihnejo. Slišati je bilo tudi, da naj bi se Janša odkrito zavzemal za vašo zamenjavo, vendar vam je predsednica EK odločno stopila v bran. Zakaj menite, da ste trn v peti SDS in NSi?

Res je zanimivo, da nekateri očitno ne morejo mirno spati, dokler vidijo kjerkoli napisano ime Marta Kos ali moj obraz ali mojo podobo. Očitke sem že večkrat zavrnila. Zakaj to počnejo, boste morali vprašati njih, a v teh očitkih je ogromno laži in podtikanj, zato se mi zdi nesmiselno, da se toliko ukvarjajo z mano.

Pred Slovenijo je izjemno veliko drugih izzivov in vesela bi bila, če bi lahko skupaj pogledali, kaj lahko dobrega naredimo za njeno prihodnost, ne pa da dneve, ure in številne objave na družbenih omrežjih posvečajo temu, kdo je Marta Kos. Evo, tukaj sedim in se lepo pogovarjam z vami. To je Marta Kos.

Kako pa gledate na te pozive k vaši zamenjavi, ki prihajajo iz vaše domovine? V preteklosti so komisarji morali sodelovati tako z levo kot z desno vlado, ki je bila takrat na oblasti.

Zame to, kakšna je vlada, nima pomena. Ko potujem po Evropi in naših državah članicah, strankarska pripadnost premierjev in drugih politikov, ki jih srečujem, resnično ni pomembna. Ta polarizacija ni dobra – ne za posamezno državo ne za Evropsko unijo. Močni smo lahko le, če sodelujemo.

Pred nami so namreč številni izzivi, ki jih lahko rešujemo samo skupaj; na primer migracijski pritiski, ki jim je izpostavljena tudi Slovenija, pa stanovanjska problematika ali skokovita rast cen energentov. Mislim, da so to področja, ki se jih lahko precej uspešneje lotimo, če stopimo skupaj. Konec koncev sta principa sodelovanja in solidarnosti tisto, kar je imanentno Evropski uniji, in za to se bom vedno zavzemala.

Pred slovenskimi volitvami ste dejali, da si ne želite vlade Janeza Janše, ki ima za vzornika Viktorja Orbana ali Donalda Trumpa. Kot komisarka sicer poudarjate, da notranjepolitičnih razmer v lastni državi ne komentirate. Vendar pa v Bruslju prav zaradi preprečevanja madžarskih scenarijev in spodkopavanja vladavine prava pripravljate stroge varovalke. Če to pogledamo skozi prizmo vašega resorja: ali v prvih potezah nove slovenske vlade vidite elemente, ki bi morali v Evropski komisiji prižgati alarme glede spoštovanja evropskih standardov?

Dogajanja doma ne bom komentirala. V Bruslju seveda spremljamo situacijo in – če govorim na splošno – tudi ukrepamo, ko je to potrebno. To se je v preteklosti že dogajalo, zlasti v državi, ki ste jo omenili, torej na Madžarskem.

Ukrepali smo tudi na Poljskem, in sicer zaradi kršitev vrednot oziroma načel Evropske unije, zlasti zaradi delovanja proti človekovim pravicam, pravicam skupnosti LGBTIQ+ ali proti skupaj dogovorjenim ciljem, kar predstavlja kršitev 4. člena evropske pogodbe, ki govori o lojalnem sodelovanju.

Evropska unija torej lahko ukrepa in ima za to ustrezne instrumente. Zelo pomembno orodje so poročila o stanju vladavine prava, pa tudi splošno spremljanje ekonomskih podatkov posameznih držav. V preteklosti je bilo v Evropski uniji precej kršitev vladavine prava tudi s strani Slovenije, čeprav še zdaleč ni bila edina.

Sem pa vesela, da se je to število v obdobju med letoma 2022 in 2025 zelo zmanjšalo. Leta 2022 smo imeli proti Sloveniji približno 70 postopkov ugotavljanja kršitev, zdaj pa se je to število zmanjšalo na 40. To je precejšen uspeh in upam, da bo sedanja vlada ta trend nadaljevala.

Ali se lahko Sloveniji zgodi madžarski scenarij – vemo namreč, da je bila Madžarska s strani Evropske unije večkrat opozorjena in tudi sankcionirana? To sprašujem predvsem v luči spoštovanja evropskih standardov ob nedavnih posvetovalnih referendumih, zlasti o volilni pravici tujcev in ukinitvi RTV-prispevka, ter napovedih novih referendumov, ki morda ne gredo ravno z roko v roki s tem, kar zagovarja Evropska unija.

Menim, da nobena država, bodisi članica bodisi kandidatka, pred tem ni varna. Države se ne morejo zanašati na to, da je demokracija dana za vedno in da so neodvisni mediji dani za vedno. Mogoče je prav to spoznanje v zadnjih letih še toliko bolj očitno – le kdo bi si namreč pred desetimi ali petnajstimi leti mislil, da bo do tovrstnih kršitev prihajalo tudi v državah članicah Evropske unije?

Vendarle imamo jasna pravila in vrednote. Razvoj v zadnjem desetletju nas je pripeljal do spoznanja – in to smo prepoznali tudi v Evropski komisiji –, da se je za obstoj demokracije, neodvisnih medijev in neodvisnega sodstva treba nenehno boriti.

Prav zaradi tega smo pripravili t. i. Democracy Shield, s katerim bomo prek evropskih akcij v državah članicah krepili odpornost demokratičnih sistemov. Pri tem pa je izjemno pomembno – in tu se vračam k vašemu vprašanju –, da krepimo tudi delovanje nevladnih organizacij. Lani novembra smo namreč prvič v zgodovini Evropske unije sprejeli strategijo za boljše sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Priznavamo jih kot zelo pomemben element za obstoj demokracije in za nadzor nad tem, kaj počnejo vlade.

Tretji steber te zaščite demokracije pa je podpora neodvisnim medijem. To so torej področja, ki jim bomo v prihodnjem finančnem okviru, o katerem se prav zdaj pogajamo, namenili bistveno več pozornosti.

Vprašanje širitve EU je dolgo časa veljalo za temo, ki zelo zanima Slovenijo, saj je imela naša država velik interes predvsem glede širitve na Zahodni Balkan. Tem državam je tudi močno pomagala pri integraciji v EU. Se vam zdi, da je še vedno tako? Pa če zdaj pustiva ob strani dejstvo, da ste prav vi, Slovenka, na čelu resorja za širitev.

Vesela sem, da mi dajete priznanje, da lahko kot Slovenka na čelu tega resorja veliko naredim. Slovenija je absolutno še vedno zagovornica širitve, zlasti na Zahodni Balkan, in tega sem zelo vesela. Dobro znamenje je tudi to, da sedanja vlada močno podpira Ukrajino. Ves ta napredek v zadnjem letu – samo letos smo odprli ali zaprli 61 poglavij, do konca leta pa bi jih lahko še dodatnih 30 – se preprosto ne bi mogel zgoditi brez podpore Slovenije. Upam, da bo tako tudi ostalo.