Poraba zdravil se povečuje. Lani so zdravniki po vsaj en recept predpisali več kot 1,5 milijona prebivalcem Slovenije, več kot pet zdravil pa je jemalo več kot 250 tisoč ljudi. Farmacevti v lekarnah pogosto ugotovijo, da imajo pacienti po nepotrebnem predpisanih preveč zdravil, v intervjuju za N1 pravi predsednica Lekarniške zbornice Slovenije Darja Potočnik Benčič. Z njo smo se pogovarjali tudi, kako dobri prodajalci morajo biti zaposleni v lekarnah.
Darja Potočnik Benčič je specialistka klinične farmacije in magistrica managementa v zdravstvu. Poklicno pot je začela v bolnišnični lekarni ptujske bolnišnice, nato je bila kratek čas zaposlena v industriji. “Za poklic farmacevtke sem se odločila, ker sem želela delati v lekarni, s pacienti,” pravi. 20 let je bila na čelu Lekarn Ptuj. Jeseni 2020, v času epidemije, je postala predsednica Lekarniške zbornice Slovenije.
Zaposleni v lekarnah ste deloma javni uslužbenci, deloma delujete na trgu. Kateri del vašega dela je plačan iz javnih financ in kateri iz tržnih prihodkov?
Lekarniška dejavnost je eden od temeljnih stebrov zdravstvenega sistema, s strokovnostjo kadrov, lekarniško mrežo na vseh treh ravneh zdravstva ter s kakovostnimi zdravili in lekarniškimi storitvami.
Izdaja zdravil na recept oziroma naše tovrstno delo se financira iz zdravstvene blagajne. Po preračunih sta približno dve tretjini kadra plačani iz javnih financ, ena tretjina pa iz lekarniških tržnih prihodkov. To velja za lekarne na primarnem nivoju, bolnišnični farmacevti in tehniki pa so vključeni v storitve bolnišnic in plačani iz zdravstvenega proračuna.
Zaposleni v lekarnah opozarjate, da vas je premalo. Kako privlačna je za mlade farmacevte zaposlitev v lekarni v primerjavi s farmacevtskimi družbami, kot sta Krka in Lek?
Kadra sicer primanjkuje ne le v lekarništvu, ampak tudi v farmacevtski industriji. Na trgu dela se vsi borimo za magistre farmacije. Lekarne zelo težko konkurirajo velikim farmacevtskim družbam. Prvi razlog je višina plače. Javni lekarniški zavodi in bolnišnice sodijo v sistem plač v javnem sektorju. Koncesionarji morajo po naših pravilih zagotavljati minimum, kot ga določa kolektivna pogodba, lahko pa so seveda tudi – z vidika zaposlenih – ugodnejši delodajalci, vendar jih prav tako omejuje plačilo iz javnega vira.
Drugi razlog za pomanjkanje kadra so delovni pogoji. V lekarni se dela dopoldne, popoldne, ob sobotah in nedeljah, imamo dežurstva. Ugotavljamo, da mlajši želijo tudi ugodnejše delovne pogoje, ne samo višjega plačila. Na obeh teh segmentih lekarne težko konkurirajo farmacevtskim podjetjem. V lekarne dejansko pridejo tisti, ki si zares želijo delati z ljudmi in v lekarni.
Magister farmacije po pridobitvi licence začne v 35. plačnem razredu. Plače v industriji so občutno višje. Natančnih podatkov nimamo, ocenjujemo, da med 50 in 100 odstotki več. Z ministrstvom se pogajamo o normativih, za priznanje večjega števila kadrov. Upamo, da bodo sprejeti in da bomo počasi prišli na zeleno vejo.
Lekarniška zbornica zastopa 24 javnih lekarniških zavodov z 249 lekarniškimi enotami (lekarne in podružnice lekarn), 87 zasebnih izvajalcev z 99 lekarniškimi enotami in 27 bolnišničnih lekarn. V lekarnah je bilo konec lanskega leta zaposlenih 1.350 magistrov farmacije, okrog 600 farmacevtskih tehnikov in med 250 in 300 delavcev ostalih strok ter v bolnišničnih lekarnah 157 magistrov farmacije in 161 farmacevtskih tehnikov.
Kako se je v zadnjih letih, tudi med epidemijo, vaše delo spremenilo?
Obremenitve so se zelo povečale. Nobena skrivnost ni, da je ostali del zdravstva slabše dostopen, medtem ko so lekarne enako dostopne pacientom kot kadarkoli prej. Vrata lekarn so bila ves čas odprta tudi med epidemijo.
Ljudje se zelo pogosto obračajo po pomoč k lekarniškim strokovnim delavcem, zlasti magistrom farmacije, ker ne prikličejo zdravnika ali pa ga prikličejo, pa ne dobijo recepta oziroma so recepti napačni (napačno zdravilo, odmerjenje, podvojeni recepti ipd.)
Odkar je postalo naročanje receptov po telefonu in prek elektronske pošte pogostejše, ugotavljamo zelo veliko napak v predpisanih receptih. Ravno tisti del prebivalcev, ki so največji porabniki zdravil, niso najbolj vešči pri teh stvareh.
Vse to pomeni dodatno delo za farmacevte v lekarnah. Ti pomagajo pacientom celo klicati zdravnike, pisati maile, z zdravnikom se posvetujejo glede kombinacij zdravil … Moram priznati, da paciente velikokrat usmerimo tudi na urgenco, ker nimamo druge opcije. Vse te naše storitve niso priznane in plačane. Če bi bile, bi imeli tudi vir sredstev za dodatne zaposlitve.
V lekarnah poleg izdajanja zdravil na recept prodajate tudi zdravila brez recepta, prehranska dopolnila, kozmetične izdelke … Kako dobri prodajalci morajo biti lekarniški delavci?
V lekarnah imamo po 8.000 aktivnih artiklov, kar vključuje zdravila na recept, zdravila brez recepta, medicinske pripomočke, prehranska dopolnila, kozmetiko, živila za posebne zdravstvene namene, izdelke za otroke in drugo. Zdravil na recept je med 2.000 in 2.500, odvisno od lokacije lekarne.
Če gledamo finančni obseg, je okrog 80 odstotkov prometa v lekarnah z zdravili na recept, 20 odstotkov pa je ostalega dela. Vendar s temi 20 odstotki, od koder pridejo tržni prihodki in seveda tudi tržni presežki, lekarne financirajo tudi javno službo, kader, vse investicije, izobraževanja zaposlenih … Brez tega tržnega deleža bi veliko lekarn poslovalo negativno.
Ljudje iz lekarne pogosto odidejo tudi samo z nasvetom, brez nakupa. Tako da je naše delo drugačno od klasične prodaje, kjer stranko “napadajo”, da nekaj kupi.
Znamo tudi oceniti, ali na primer neko prehransko dopolnilo za koga ni primerno. Nekdo, ki ima predpisan vitamin D – multivitamini, ki vsebujejo tudi vitamin D, zanj niso primerni. Nekdo, ki jemlje zdravila proti strjevanju krvi, ne sme sočasno uporabljati izdelkov, ki vsebujejo ginko. To so zadeve, ki jih v lekarnah poznamo, in zato lahko ustrezno svetujemo.
Veliko ljudi ima tudi “svojo” lekarno, paciente in druge uporabnike poznamo in jim lahko svetujemo. Tudi glede kozmetike, posebej za osebe z občutljivo kožo ali pa otroke z atopijskim dermatitisom – mi veliko več vemo kot v drogerijah.
Ko ravno omenjate kombinacije, ali drži, da ob jemanju nekaterih zdravil ne smemo jesti grenivke ali piti soka iz grenivke?
Da. Grenivka je strašno problematična s celo vrsto zdravil na recept, ker vpliva na encim, ki je najpogosteje vpleten v metabolizem zdravil.
Katerih zdravil brez recepta največ prodate?
Zagotovo so to še zmeraj zdravila proti bolečinam in zdravila za zniževanje telesne temperature. Ostalo pa odvisno od sezone. V zimskem času so to še zdravila za zdravljenje respiratornih bolezni, se pravi kašelj, nahod, in v zadnjih letih tudi vitamin D. V spomladanskem času pa zdravila za težave, ki se pojavljajo takrat: alergije, manjše kožne težave, glivične bolezni, prebavne težave. Med prehranskimi dopolnili so na prvem mestu vitaminski pripravki.
Rekli ste, da veliko svetujete, prevzeli ste del dela zdravnikov. Kaj vas ljudje najpogosteje sprašujejo?
Pri zdravilih na recept se najpogosteje soočamo s težavami pri receptih. Ali pacienti pozabijo, da jim zmanjkuje zdravila ali ne prikličejo zdravnika, kakorkoli – ne pridejo do zdravil, ki jih potrebujejo za zdravje. Drugo pomembno področje je, da svetujemo glede součinkovanja zdravil. Da preprečimo interakcije med zdravili in tudi, da pacientom pomagamo, da zdravila jemljejo na pravilen način.
Zelo pomemben del našega dela je komunikacija. Zaposleni v lekarni mora za vsakega uporabnika posebej prilagoditi komunikacijo, da te zares razume. Ljudje se velikokrat poskusijo zdraviti sami. Nekatere blažje zdravstvene težave so primerne za samozdravljenje, nekatere pa ne. Velik del našega dela je svetovanje pri samozdravljenju oziroma prepričati človeka, da je za določeno težavo potreben obisk zdravnika.
Ministrstvu ste predlagali, da bi zaposleni v lekarnah prevzeli del skrbi za kronične bolnike. Kako bi to potekalo?
Strateškemu svetu na ministrstvu smo predlagali, da bi v lekarnah lahko urejenemu kroničnemu bolniku na predpisan (in že realiziran) recept naredili še eno izdajo. Res poudarjam, da gre za urejene kronične bolnike, take, ki imajo terapijo že dalj časa. Z vprašanji bi preverili, da bolnik pravilno uporablja zdravila, da ni imel nekih akutnih dogodkov in je ponovna izdaja zdravila zanj varna.
S tem bi pacientu pomagali, da nadaljuje svoje zdravljenje, ker kronični bolniki ne smejo prekiniti terapije. Tako bi bolniku dali čas, da pride do svojega lečečega zdravnika. To je za zdaj predlog, zaznali smo naklonjenost na strani strateškega sveta in ministrstva za zdravje. Glede vsebine predloga se želimo uskladiti tudi z družinskimi zdravniki, ker vsi skrbimo za iste paciente.
Ne bi to še povečalo vaše obremenitve?
Kot sem prej povedala, se zdaj zelo veliko ukvarjamo s tem, da recepta ni, da nastajajo napake. Ta čas bi lahko namenili izdaji zdravila in svetovanju, tako da velike časovne razlike ni. Kar je veliko bolj koristno in po našem mnenju in na podlagi dokazov iz tujine izboljša sodelovanje pri zdravljenju, ki je pri kroničnih bolnikih zelo slabo.
V letu 2022 so zdravniki predpisali v povprečju 8,9 recepta na prebivalca. V primerjavi z letom 2021 se je število povečalo za 5,6 odstotka. Poraba zdravil, merjena v definiranih dnevnih odmerkih, se je povečala za 2,6 odstotka (ZZZS).
Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije predpisovanje in poraba zdravil na recept naraščata. Kaj glede tega opažate v lekarnah?
Število predpisanih receptov je od leta 2021 do 2022 zraslo od 17,7 milijona receptov na 18,7 milijona, torej za milijon. Tudi to je neki pokazatelj povečanega števila zdravstvenih težav. Majhen odstotek tega bi lahko pripisali staranju prebivalstva, ampak tako velika razlika v enem letu ni nastala le zaradi tega.
Porabo zdravil bi radi racionalizirali in povečali varnost uporabe zdravil tudi z nekaterimi našimi storitvami. V zdravstvenih domovih že več let delujejo ambulante farmacevtov svetovalcev, kamor lahko zdravnik napoti svojega bolnika, če domneva, da ima težave, ki so lahko povezane z uporabo zdravil ali z neželenimi učinki ali s součinkovanjem zdravil. V teh ambulantah delajo klinični farmacevti, ki se pogovorijo s pacientom, pregledajo vso njegovo zdravstveno dokumentacijo in napišejo izvid za zdravnika. Ta se pa potem odloči, koliko bo priporočila kliničnega farmacevta upošteval – praviloma jih.
Niso redki primeri, da zdravniki zaradi neželenih učinkov enega zdravila predpišejo novo zdravilo. Klinični farmacevti so strokovnjaki za zdravila in zdravljenje z njimi. Med predpisanimi zdravili najdejo zdravila, ki jih pacienti več ne potrebujejo, pa tudi predlagajo bolj primerno zdravilo za paciente z določenimi zdravstvenimi težavami, posebej problematični so starostniki.
Druga storitev, ki jo v lekarnah sicer že izvajajo, s 1. 7. 2023 pa postane pravica iz zdravstvenega zavarovanja, je pregled uporabe zdravil. V javnih lekarnah na pogovor povabimo paciente, ki imajo več sočasno predpisanih zdravil ali pa zaznamo, da zelo slabo sodelujejo pri zdravljenju. S pogovorom razjasnimo, kje so težave. Odkrijemo veliko napačnih uporab, podvojenih terapij, nepotrebnih terapij in pacientovega nerazumevanja načina in pomena uporabe.
V terapije ne posegamo, ampak se posvetujemo z zdravnikom, na koncu pa dobi pacient v roke osebno kartico zdravil. Na tej kartici so napisana vsa zdravila, čemu so namenjena, pravilen način uporabe in vsa ostala potrebna opozorila. Mislim, da je ta storitev predvsem za kronične bolnike zelo dobrodošla.
Od 1. januarja letos deluje tudi storitev “brezšivna skrb”. Hospitaliziranega pacienta obravnava klinični farmacevt, ki z zdravnikom uskladi zdravljenja z zdravili ob sprejemu in ob odpustu. Tudi ti pacienti dobijo osebno kartico zdravil, ob odpustu iz bolnišnice pa tudi na novo uvedeno terapijo že v bolnišnični lekarni. Osebno kartico zdravil lahko vidijo vsi zdravstveni delavci.
Omenili ste veliko število zdravil, ki jih imajo nekateri pacienti. Po zadnjih podatkih ZZZS, ki so za leto 2021, je med pet in devet zdravil jemalo 223.171 oseb. Deset in več zdravil pa je jemalo 49.536 oseb. Bi te številke s svetovanjem lahko zmanjšali?
To so velike številke. Že če ima pacient več kot tri zdravila, se začne in potem z vsakim dodatnim zdravilom povečuje verjetnost, da nastanejo interakcije, součinkovanja z zdravili, zato je to smiselno pogledati.
Pogosto se dogaja, da pacienta najprej obravnava družinski zdravnik, potem gre k specialistu in dobi novo zdravilo za isto zdravstveno težavo, hkrati ima tisto prejšnje zdravilo še doma. To je najpogostejši razlog za podvojene terapije. Magister farmacije v lekarni preprosto nima časa, da bi za vsakega pacienta odpiral zgodovino izdanih zdravil. Po podatkih ZZZS so najpogosteje med zdravili, ki jih pacient ne potrebuje več, zdravila za želodec (inhibitorji protonske črpalke), včasih tudi analgetiki ter pomirjevala in uspavala.
Vsaj en t. i. zeleni recept je v letu 2022 prejelo 1.544.255 prebivalcev, to je dobrih 73 odstotkov.
Osebna kartica zdravil, ki ste jo omenili, torej ni zdravstvena kartica, ampak posebna?
To je posebna kartica. Pacient dobi natisnjeno, je pa naložena tudi v centralni register podatkov o pacientih (CRPP), kar pomeni, da je tudi v digitalni obliki dostopna pacientu in tistemu zdravniku, ki ima pooblastilo, da tega pacienta obravnava.
Katere podatke o pacientih vidite na zdravstveni kartici, ko pridejo stranke v lekarno?
Nobenih podatkov o vaših boleznih ne vidimo, le o vaših predpisanih zdravilih. Pogledamo lahko tudi zgodovino izdanih zdravil.
Farmacevt svetovalec v zdravstvu, ki ima ambulanto v zdravstvenem domu, pa nasprotno vidi pacientovo zdravstveno dokumentacijo, ker drugače svojega dela ne more opraviti. Vendar mu dostop do te dokumentacije omogoči zdravnik na podlagi delovnega naloga, podobno kot ima zdravnik specialist dostop do pacientove dokumentacije na podlagi napotnice. Podatki o pacientih so varovani podatki, vsi se tega zavedamo in vsaka stroka ima dostop samo do tistih podatkov, ki jih za svoje delo potrebuje.
Govorite o svojih željah po racionalizaciji, zmanjšanju porabe nepotrebnih zdravil. Hkrati pa v delu javnosti velja prepričanje o “zlobni farmaciji”, ki izumlja vedno nove bolezni, ki ji gre zgolj za zaslužek, ki hoče, da so bolni, da jih lahko potem v nedogled zdravi, ki ne verjame v zdravilna zelišča, ampak le v “kemijo” in podobno. Kako odgovarjate na te očitke?
Lekarniški farmacevti na vseh treh ravneh smo absolutno zagovorniki racionalne uporabe zdravil. Ne nazadnje tudi mi živimo v tem času in prostoru in bomo tudi prej ali slej, ali pa smo že, uporabniki zdravil. Za celotno družbo je pomembno, da je raba zdravil racionalna, se pravi varna, kakovostna, učinkovita.
Farmacevtska industrija je seveda industrija, je gospodarstvo. Lekarniški farmacevti pa smo zdravstveni delavci, torej skrb za bolnike je na prvem mestu. Zato je prav, da država financira naše storitve, da bomo imeli dovolj kadra, da bomo lahko ljudem to zagotavljali – da bo raba zdravil varna, kakovostna in učinkovita.
Omenili ste zelišča. To je precej “megleno” področje. Seveda, ko smo prehlajeni, nam čaji izjemno ustrezajo, tudi ob prebavnih težavah, ampak ali znamo nabirati zelišča, ali vemo, kakšna je koncentracija te učinkovine, ki nas bo pozdravila, in se izluži iz zelišč, ki jih uporabimo. Za to je potrebnega že kar veliko znanja, zato ljudje tudi raje posegamo po prehranskih dopolnilih, kot pa da bi si kuhali čaje.
Ampak tudi čaj, ne nazadnje tudi hrana, kot ste prej omenili, grenivko, vstopa v interakcije z zdravili, tako da je treba celostno pogledati to področje.
Imate pa lekarniški farmacevti tudi to znanje? Če pacient v lekarni povpraša, ali lahko jemlje šentjanževko, če ima hkrati predpisana zdravila, mu boste znali odgovoriti?
Znanje zagotovo imamo. Za najpogosteje uporabljana zelišča, kot so šentjanževka, ginko, ameriški slamnik, vam bodo farmacevti znali svetovati, kdaj je uporaba primerna in kdaj odsvetovana. Ne morem trditi, da vam bo vsak farmacevt ali farmacevtski tehnik znal takoj odgovoriti na vsako vprašanje. Zagotovo pa bo prišel do primernega odgovora. Izdelkov v lekarnah je izjemno veliko, kot sem omenila med 8.000 in 10.000 aktivnih izdelkov, in vseh informacij ne more nihče stresti kar iz rokava, zagotovo pa vam bomo znali ustrezno svetovati.
Zdravljenje in zdravilstvo izhajata iz zelišč, tu se je farmacija začela. Še zdaj je nekaj zdravil takšnih, ki so izvlečki iz rastlin ali pa so minerali.
Zadnje čase smo tudi mediji večkrat pisali o tem, da nekaterih zdravil ni mogoče dobiti. Med njimi so bila zdravila proti epilepsiji, nekateri antibiotiki za otroke, tudi nekatera zdravila, ki se dobijo brez recepta. Je to neka nova težava, ki se je pojavila med epidemijo in po njej?
Težave so se začele že prej, so se pa v času epidemije potencirale. Da bi se to kaj hitro izboljšalo, ni na vidiku. Razlogov je več, eden glavnih je, da je farmacevtska industrija bolj ali manj vso proizvodnjo preselila izven Evrope, pretežno v azijske države. Vzrok za pomanjkanje zdravila je lahko posledica tega, da ni zdravilne učinkovine, da so torej že v proizvodnji zdravilne učinkovine zastoji.
Težava je lahko tudi v logistiki ali distribuciji. To je odvisno od proizvajalca in poslovne politike farmacevtske industrije. To je gospodarstvo in proizvaja tisto, kar se jim izplača, tistega, kar se jim ne, pa ne. Antibiotiki so na primer sorazmerno poceni zdravila in se manj izplačajo.
Povpraševanje po zdravilih zelo niha, sploh pri antibiotikih je to zelo značilno. Imamo zimo, ko se predpiše ogromno antibiotikov, potem pa pride zima, ko praktično ni porabe antibiotikov. Zato se zgodijo zamiki v proizvodnji in ostanemo brez zdravil. Težave so lahko tudi na ravni države in so povezane z naročili, javnimi razpisi, sistemi oblikovanja cen. Proizvajalci to politiko lahko sprejmejo ali pa se umaknejo.
Pri kakovosti predpisovanja zdravil si je ZZZS zastavil cilj, da se bo poraba antibiotikov na recept zmanjšala. Poraba v letu 2020 se je glede na leto pred tem zmanjšala za 22,8 odstotka, kar je bilo največje zmanjšanje v zadnjem desetletju, v letu 2021 pa še za dodatnih 2,1 odstotka. To je bila posledica koronavirusne epidemije in ukrepov. V letu 2022 pa se je poraba povečala kar za četrtino, tako da je le še 4 odstotke pod ravnijo pred epidemijo leta 2019. (ZZZS)
Če nekega zdravila ni, lahko pacientom ponudite kakšno rešitev?
Odvisno od zdravila. Za nekatera lahko v lekarni izdelamo magistralno zdravilo, kadar gre za redkeje uporabljana zdravila in kadar magistralno zdravilo lahko izdelamo iz gotovega zdravila (tablete, kapsule) oziroma je na razpolago zdravilna učinkovina. Magistralno zdravilo je zdravilo, ki ga zdravnik predpiše za točno določenega pacienta in ga izdelamo v skladu s pravili stroke v lekarni.
Največ se izdela mazil, tudi tekočin za zunanjo uporabo. Pogosto pripravljamo zdravila za otroke, če ni otroških odmerkov, na primer sirupe, praške. Pred leti smo pripravljali npr. primotren sirup za otroke. Delamo tudi bolj zahtevne oblike, ki zahtevajo sterilne pogoje dela, kot so očesne kapljice in protibolečinske črpalke.
Druga možnost so galenski laboratoriji. To so t. i. mini proizvodne enote lekarn, ki jih imajo javni lekarniški zavodi, kjer se izdelajo manjše serije zdravil, ki praviloma za industrijo niso zanimive. Je pa z zakonodajo omejena velikost serije, ki jo lahko izdela galenski laboratorij, tudi glede magistralnih zdravil je zakonodaja zelo striktna.
Po mojem mnenju bi se moralo v Sloveniji znova pretehtati to področje glede na trenutno situacijo pomanjkanja zdravil. Rešitev bi lahko bila v delno povečanih zalogah pri veletrgovcih, Zavodu za blagovne rezerve, tudi v lekarnah. Seveda bi za to potrebovali ažurne sezname nujnih zdravil in ažurne informacije imetnikov dovoljenja za promet (proizvajalci) glede predvidenih pomanjkanj.
Isto učinkovino vsebujejo zdravila različnih proizvajalcev. Ali opažate, da nekateri zdravniki predpisujejo eno blagovno znamko, nekateri pa drugo? Imate občutek, da predstavniki farmacevtskih podjetij veliko lobirajo pri zdravnikih, da predpišejo točno določeno zdravilo, čeprav je učinkovina recimo v različnih zdravilih enaka?
Mislim, da se zdravnik prvenstveno ukvarja s tem, da postavi diagnozo in izbere zdravljenje. Zdravilo, ki ga predpiše, je navadno tisto, s katerim ima najboljše izkušnje.
Farmacevtska industrija seveda obiskuje zdravnike, v lekarne ne pride. Tako da nekaj vpliva to zagotovo ima, saj smo vsi ljudje, ampak po mojih izkušnjah zdravniki predpišejo tisto, kar jim je najbližje, čemur najbolj zaupajo.
Ministrstvu za zdravje ste predlagali tudi, da bi v lekarnah lahko cepili, podobno kot v tujini. Kakšen je bil odziv?
Projekt smo pripravili v začetku epidemije. Pripravljen imamo celovit projekt, od izobraževanja, protokola izvedbe do pilotnega projekta, vendar nam ministrstva do zdaj ni uspelo prepričati. V lekarnah bi cepili proti gripi. V Angliji in na Irskem v lekarnah proti gripi cepijo že več kot 10 let. Pri njih je precepljenost starejših proti gripi okrog 75-odstotna. Pri nas se gibamo med 10 in 15 odstotki.
Eden od psihologov je povedal, da ljudje danes iščemo ne več samo dostopnost, ampak udobno dostopnost. Če izhajam iz svoje izkušnje – lani jeseni sem potrebovala ves mesec, da sem se cepila proti gripi, covid me je celo prehitel. Takrat ko je bilo cepilno mesto odprto, sama nisem imela časa. Če bi v lekarnah cepili proti gripi, na primer tri tedne, vsako popoldne, bi bilo to zelo dostopno. Tudi pri cepivu proti gripi ni nekih resnih neželenih učinkov, razen lokalnih, to je zelo varno cepljenje.
Nismo vrgli puške v koruzo. Upam, da bomo ministrstvo za zdravje oziroma ministra vseeno prepričali, da bi bilo to za Slovence dobro. Ne gre samo za dostopnost. Lekarne so tudi tiste zdravstvene institucije, kamor ljudje vstopajo brez najave, in s takimi aktivnostmi se poveča ozaveščenost ljudi in sprejemljivost takih zdravstvenih akcij. Mislim, da nas država premalo vključuje tudi v različne preventivne aktivnosti. Kronični bolniki so v lekarni skoraj vsak mesec, pri zdravniku pa redkeje, mnogi samo enkrat na leto.
Kakšne konkretne preventivne aktivnosti bi lahko izvajali v lekarnah?
Od promocije zdravja in zdravega življenjskega sloga (debelost, kajenje) do testiranja, lahko bi bili prisotni v šolah. Izvajali bi tudi promocijske aktivnosti za preventivne programe, kot sta Dora in Svit. Ti so odlični, a je v nekaterih okoljih odzivnost nanje zelo slaba.
Če se ne bomo, ne le Slovenija, ampak Evropa v celoti, bistveno bolj usmerili v preventivo, bo denarja za zdravstvo zmeraj premalo, saj se staramo. Treba se je ukvarjati s preventivo, in to že od otroških let. Pomembno je, da smo povezani, in pri tem sodelujemo vsi zdravstveni delavci. Prednost lekarn sta naša dostopnost in strokovnost.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje