Kolumna: "Manjše zlo" nikoli ni bila vloga, s katero bi se Janša rad poosebljal

Ko je pred slabimi petimi leti vodni top škropil po Ljubljani, sem dal oceno, da je slovenska politika, dotlej dvodimenzionalna, dobila tretjo dimenzijo.

Polarizaciji levo-desno, za Janšo in proti Janši, se je pridružil razkol glede cepljenja in protipandemičnih ukrepov: v tem razkolu so bili "špricanci" (kot jih je pet let kasneje krstil poslanec Svobode) sicer proti Janševi vladi, vendar se niso preprosto vključevali v obstoječo delitev.

Moja ocena se je tedaj izkazala za zmotno. Nekaj mesecev kasneje je v slovensko politiko vdrl Robert Golob (njegovo politično kariero je lansiral največji "lovec na talente" slovenske leve sredine: Janez Janša), volitve so se sploščile v znano izbiro "za ali proti Janši" in iz te dvodimenzionalne slike je izpadla sila, ki je vanjo ni bilo mogoče preprosto vključiti: Resnica Zorana Stevanovića.

A dovolj je bilo, da je v slovensko politiko vstopil levosredinski politik s podobno odbojnostjo kot Janša (takšno odbojnost ima lahko le nekdo, ki ima dejansko moč: Pahor, Cerar, Bratušek in Šarec so pri nasprotnikih vzbujali le antipatijo ali kvečjemu prezir) in tretja dimenzija je z vso silo vdrla v slovensko politiko. Bolj kot Logar, ki se ni znal predstaviti drugače kot "Janša s sredinskim obrazom", jo pooseblja Stevanović.

Ta moja ocena je trenutno nepopularna. Komentatorji, ki simpatizirajo z opozicijo, so skoraj enoglasni, da je Resnica desna stranka, ki se popolnoma naravno umešča v Janševo koalicijo. Vendar ni v njej, kar sama znova in znova poudarja s tem, ko se izogiba podpisu kakršnegakoli zavezujočega dokumenta (bistra odločitev, saj je njen podpis overjene izjave o nepodpori Janše dovolj močen vir roganja in ne potrebuje še enega).

Torej bo vsaka napoved o kratkotrajnosti četrte Janševe vlade (oziroma vsaj o tem, da ne bo doživela konca mandata), okoli katere vlada konsenz med taistimi komentatorji, stala ali padla natanko na potezah gibanja Resnica.

Če se v tem mandatu njegovi poslanci na ključnih glasovanjih (denimo o interpelaciji ali konstruktivni zaupnici vladi) nikoli ne bodo pridružili opoziciji, bo vlada preživela.

Vloga Resnice je še bolj ključna kot pred tedni: z imenovanjem dveh nadomestnih poslancev Demokratov se je možnost, da bodo prav oni šibkejši člen Janševe vlade, zmanjšala (nadomestni poslanci imajo močen interes, da vlada ostane na položaju v izvorni sestavi, saj bi vsaka sprememba ogrozila njihov poslanski sedež).

Priča smo torej paradoksu. Po eni strani skuša levica (tako njeni politiki kot mnenjski voditelji v njeni orbiti) Resnico prikazati kot stoodstotno desničarsko stranko, naravno zlizano z Janševo politiko. V isti sapi pa jo skuša od nje oddaljiti in iskati teme, kjer bi med vlado in njeno zunanjo partnerico zazevale razpoke. Analiza in praksa sta si tako, navidezno, nasprotni.

A le navidezno. V resnici je teza, da je Resnica klasična desničarska stranka, že del političnega boja. Ne gre toliko za analizo kot za retorično orožje, poskus uokvirjenja nasprotnika. Če se bo boj zopet zožil v dve dimenziji, levica proti desnici, za Janšo ali proti njemu, se bo bistveno zožil ne le manevrski prostor Stevanovićeve stranke, temveč sami predpogoji za njegov uspeh. Zato njegovi nasprotniki to naracijo forsirajo, sam pa se ji izogiba.

V tem zapletenem baletu (tlačenje Resnice v desni blok, torej med nasprotnike, a istočasno snubljenje tako njenih volivcev kot tudi poslancev) je v zadnjem času stranka Levica pokazala še večjo virtuoznost od vodje opozicije, ki ostaja zabubljen v svoji zameri.

Poslanci Levice so že identificirali teme, glede katerih izvajajo pritisk na Resnico v upanju, da bodo ustvarili razkol med njenim vodstvom in volivci: polpretekla zgodovina, kjer (upravičeno) domnevajo, da povprečni Stevanovićev volivec razmišlja precej drugače od povprečnega volivca SDS ali NSi; korupcija, tema, ki lahko bistveno bolj škoduje strankam, ki se proglašajo za protisistemske in zaščitnice "malega človeka", kot pa etabliranim strankam; in zunanja politika, kjer ankete kažejo na velik razkorak med stališči Stevanovićevih in Janševih volivcev.

Prav to je tudi tema, kjer imajo Stevanovićeve retorične eskapade (denimo o skorajšnjem obiskom Moskve, ki ga zaradi vse silovitejših ukrajinskih napadih na rusko prestolnico sicer verjetno ne bomo kaj kmalu videli) dober odmev v volilnem bazenu Levice (morda pa še bolj pri nekaterih segmentih volivcev SD).

Ni naključje niti odraz zgolj osebne antipatije, da postaja besedni dvoboj med Resnico in Levico v zadnjem času posebno oster. Čeprav se njuni volilni telesi ne zelo prekrivata, obstaja med njima dovolj stičnih točk za "beg" kritične mase volivcev v to ali ono smer. Prav od takšnih "migracij" volivcev pa bo odvisna prihodnost slovenske politike.

Pa še nekaj je ključno. Stevanović se, vsaj nagonsko, zelo dobro zaveda, da je njegov uspeh dolgoročno odvisen od tega, kako uspešno bo igral vlogo voditelja "tretje dimenzije" slovenske politike.

Morda se komu zdi, da si z vse močnejšimi napadi na opozicijo spodkopava to pozicijo: morda se bo to v prihodnosti res zgodilo; toda zaenkrat mora svoje volivce, zbegane zaradi lahkotnosti, s katero je sklenil pakt z Janšo, spomniti, da so "levi radikalci" enako huda grožnja za "ljudstvo Resnice" in da je sporazum z Janšo zato manjše zlo.

Težava s to akrobacijo pa je, da "manjše zlo" nikoli ni bila vloga, s katero bi se Janša rad poosebljal: prav vnema, s katero bo predsednik vlade dokazoval, da on ni za nikogar in v ničemer "manjši", utegne slovensko politiko spet sploščiti na dve dimenziji … in s tem spodkopati možnosti za obstoj sedanje vladne formule.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.