Menu Item
"Osemurni delavnik je bil v 19. stoletju sprejet, ker so delodajalci sami ugotovili, da delavca ne moreš pripeljati do tega, da bo sredi dela omagal. Potrebuje počitek, potrebuje zabavo," v pogovoru za N1 pripoveduje dr. Rajko Muršič, profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in pojasnjuje zgodovinski kontekst 1. maja. Političnega, sindikalnega in družbenega. Kaj je bilo pomembno včasih in kaj je pomembno, a spregledano, danes?
Začetek maja 1886, Chicago. Delavci, izmučeni od prekomernega, izčrpavajočega dela in nenehnih kršitev pravic, izrazijo zahteve – uveljavitev osemurnega delavnika in drugih delavskih pravic. Svoje zahteve izražajo na protestih, a jih pri tem ovira policija. Nasilje zahteva življenja več protestnikov in policistov.
To so dogodki, ki so tlakovali pot prazniku dela, ki ga praznujemo 1. maja. Delavci so ga prvič praznovali leta 1890, potem ko so ga kot dan dela leto poprej v Parizu razglasili na kongresu Druge internacionale, organizacije socialističnih in delavskih strank.
Praznik je simbol mednarodne solidarnosti vseh delavcev in je spomin na dogodke v Chicagu. Tudi na Slovenskem ga praznujemo od leta 1890, od leta 1948 pa je državni praznik.
Kako se je skozi zgodovino razvijal 1. maj? Kakšni konteksti so ga spremljali in spreminjali? Kaj je pomenil politično? Kaj za sindikate?
O prazniku dela smo se pogovarjali z dr. Rajkom Muršičem, profesorjem etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Čeprav se je vse skupaj začelo v ZDA, tam 1. maja, ki je tudi spomin na dogodke v Chicagu, ne praznujejo. Zakaj?
Več razlogov je za to. Eden od glavnih pa je, da Druga internacionala oziroma socialdemokracija v ZDA ni imela vpliva na sindikate. Ti so bili namreč dolgo v rokah radikalnih skupin – tudi anarhističnih, ki so stale za delavstvom leta 1886 in desetletja za tem.
Štiri leta po svetovni deklaraciji praznika so se leta 1894 odločili, da bodo v ZDA praznik dela praznovali na prvi ponedeljek v septembru.
Poudaril bi tudi, da je socialdemokracija tistega časa z normalizacijo obeleževanja 1. maja pravzaprav privolila v pravila igre, ki jih narekuje kapital. Medtem pa so bolj radikalna gibanja v ZDA dolgo časa živela v iluziji, da bodo lahko sama uredila zadeve, ki pa so se na žalost izgubile v zgodovini.
Skratka, v tem primeru je šlo za zelo logično in hkrati dolgoročno precej neprijetno ločevanje med različnimi tokovi delavskega gibanja. Socialdemokrati se imajo še danes za predstavnike delavstva, čeprav že zelo dolgo ne razmišljajo več o nujni spremembi sistema.
Praznik dela se, kot ste rekli, sicer obeležuje že vse od leta 1890. Kako so se na to odzvali delodajalci?
Delodajalci takrat v resnici niso imeli nobene besede pri tem. Njihov interes je bila proizvodnja, in če so presodili, da bodo delavci delali bolje, če si bodo vzeli prost dan, so v to privolili brez večjih težav. Samo največji zadrteži so to preprečevali, ker očitno niso prepoznali lastnega interesa v tem.
Da se razumemo, 1. maj ni bil plačan dopust. Delodajalci so pač sprejeli načelo, da delavci, če na ta dan ne bodo prišli v službo, ne bodo prejeli plačila. Zato pa tudi ne bo konec sveta. Ponekod so se seveda pojavljali hudi konflikti in so delavce tudi odpuščali.
Tudi na slovenskih tleh 1. maj praznujemo vse od leta 1890. Kako je “zašel” k nam in kako so ga ljudje takrat sploh praznovali?
Slovenija je bila takrat zelo marginalni del avstro-ogrskega cesarstva. Bila je pretežno kmečka, ruralna dežela z izjemno majhnim odstotkom delavstva, večji del tega pa so bili nemško govoreči delavci, ki so jih pripeljali iz severnih dežel. Delavstvo s slovenstvom niti ni imelo toliko skupnega, kot bi si mogoče danes predstavljali.
Je pa bil eden od voditeljev Druge internacionale tudi Avstrijec Friedrich Adler, zato smo na Slovenskem 1. maj praznovali že leta 1890. Potekale so javne manifestacije, bile so na pol slovenske in na pol nemške. Bile so v Ljubljani, Celovcu, Beljaku … največja od vseh pa je bila v Trstu, kjer je bilo takrat tudi največ slovenskega delavstva. Na to danes pozabljamo.
Sorazmerno majhna manifestacija je bila v Mariboru, ki je skupaj z drugimi slovenskimi kraji šele začenjal obeleževanje praznika.
V 90. letih 19. stoletja je bilo precej manj praznovanja v revirjih, torej rudarskih krajih, kjer je v jedru slovenske industrializacije delovala trboveljska premogokopna družba.
A ker je bila manifestacija v teh krajih sprva celo prepovedana, so delavci 1. maj obeleževali ilegalno, s tem pa se je spodbudilo tudi precej močnejše delavsko gibanje, kot bi se sicer, če bi bile manifestacije dovoljene.
Tako so nastajali tudi konflikti z delodajalci, saj je bila v tem smislu premogokopna družba zelo ostra, in ravno to je bil tudi razlog, da se je delavstvo v revirjih tudi nekoliko bolj radikaliziralo.
Tretja komponenta na tri dele razdeljenega dne
Kdo pa je organiziral te manifestacije? So takrat že obstajali sindikati?
Ob koncu 19. stoletja še ni bilo mogoče govoriti o pravih sindikatih. Ti so malo poznejšega datuma in imajo tudi drugačne korenine. V tistem času je šlo za politično gibanje novonastale politične struje – socialdemokracije, ki na slovenskem ozemlju do konca prve svetovne vojne niti ni imela velikega odmeva.
Pri nas so prevladovali klerikalci in liberalci, medtem ko je socialdemokracija precej manj slovenska, kot se nam zdi danes. Torej je bilo obeleževanje 1. maja bolj politična kot sindikalna zadeva.
Pri teh manifestacijah je šlo predvsem za mobilizacijo delavstva in za zabavo. Tretja komponenta na tretjine razdeljenega dneva je namreč prav zabava. Se pravi osem ur dela, osem ur počitka in osem ur zabave. Praznovanja so bila zato ključna. Zato so se tudi organizirali pohodi z glasbo, z marši, godbami … Pomembno je bilo nekaj pojesti, popiti in se imeti lepo. To je bila pomembna vsebina manifestacij.
Na drugi strani je bila pomembna tudi simbolna hoja skupaj, torej marširati po ulici in pokazati, da imajo delavci skupaj moč. Pozneje so na skupnih pohodih vključili tudi transparente, zastave …
Je pa vendarle treba tukaj še dodati, da so bili ob koncu 19. stoletja in v prvem desetletju pred prvo svetovno vojno ljudje pri praznovanju zelo inovativni.
Na Dunaju se je ohranila tradicija praznovanja na Praterju, kjer še danes praznujejo. Podobno je bilo tudi drugod. V Ljubljani se je denimo uveljavil Rožnik, v Mariboru so šli na Piramido.
Pomembno je bilo, da je praznovanje potekalo v naravi, na nekem skupnem javnem mestu, in ne toliko na ulicah, kot je bilo značilno pozneje.
Zgodovinsko so se iz zgodnjega povojnega časa ohranile fotografije z uličnih parad. Na nekaterih je tako poleg zastav in transparentov videti tudi slike Vladimirja Lenina, Josifa Stalina in Josipa Broza – Tita …
Po razpadu Avstro-Ogrske so se v Jugoslaviji zgodile velike družbene spremembe, tudi drugačno sindikalno organiziranje. Delavci so začeli praznovanja samoorganizirati drugače, in sicer tako, da so izvajali povorke. V tridesetih letih je bilo praznovanje nekaj časa prepovedano, potem pa se je zgodila revolucija.
Takoj po vojni so nosili slike voditeljev, ki so jih imeli za glavne borce za osvoboditev izpod škornja kapitala. Paradna povorka slik Lenina, Stalina in Tita je bila deloma samovoljna, deloma pa je potekala pod nadzorom Agitpropa – organa za agitacijo in propagando.
Povorke so bile organizirane po vzorcu praznovanj iz Sovjetske zveze, ki so v visoko stalinističnem času vključevale tudi slike voditeljev. To je bilo v 40. letih nekaj samoumevnega, a so se že v 50. letih povorke spremenile. Država namreč ni bila več tista, ki bi organizirala in obvladovala praznovanja, temveč je to štafeto predala sindikatom, ti pa so imeli popolnoma novo vlogo.
V povojnem času so morali sindikati pokazati, da delavstvo dejansko vodi državo in je pomembno, zato ima pravico do zabave. To je bil tudi glavni razlog, da so praznovanja podaljšali na dva dni. Marsikdo je sicer razumel, da je praznovanje 1. maja za socialistično državo nepotrebno.
K praznovanju praznika dela v Sloveniji sodijo tudi kres, postavljanje mlaja in rdeči nageljni. Nam lahko podrobneje pojasnite njihov pomen.
Zgodovinsko so se praznovanja ob 1. maju križala z določenimi šegami in navadami iz spomladanskega obdobja, kot so velika noč, jurjevanje in kresna noč.
V treh mesecih do poletja se izmenja kup praznikov, pri katerih sta najbolj pomembna zelenje in ogenj. Na Slovenskem sta se skozi zgodovino začeli uveljavljati dve praksi, ki ju povezujemo s 1. majem. Torej kres, ki ga danes zakurimo na predvečer praznika. Ta sicer najprej ni bil povezan s praznikom dela, a je nekako sodil v ta čas. Tradicija kresovanja za 1. maj se je hitro prijela, saj so ljudje ob ognju prepevali in se zabavali.
Poleg kresa je pomembna komponenta 1. maja tudi postavljanje mlaja. Gre za šego, ki so jo naši predniki prevzeli od germansko govorečih dežel. V nekaj desetletjih je ta praksa postala samoumevna: na predvečer praznika imamo kresovanje, 1. maja pa postavljamo mlaj. Zadevi sta se odlično prijeli zaradi praks, ki so značilne za ta koledarski čas, in so lahko postale ljudske, ker so nudile odličen okvir spontane manifestacije in zabave.
Kar zadeva cvet rdečega nageljna – nisem še naletel na dobro pojasnilo, zakaj je ob 1. maju značilen rdeči nagelj. To, da je rdeč, je sicer ključno. Gre za barvo, ki je povezana z delavskimi boji in s socialdemokracijo. Je barva, ki jo je socialdemokracija vzela za svoj simbol od samega začetka.
“Ta revolucionarni vidik je namerno pozabljen”
Danes 1. maj povezujemo bolj s pikniki in ja, zabavo, tudi s popivanjem. Razprave o delavcih in delavstvu pa niso več toliko v ospredju. Kako si to razlagate?
Živimo v svetu, v katerem smo prepričani, da delo in delavstvo nista več pomembna, pozabljajoč, da za naše potrebe delajo delavci na globalnem jugu. Delajo tudi za slovensko industrijo, da ne bo nesporazuma.
Ker je večina delavstva na globalnem jugu in ga ni več ”na domačem dvorišču” in ker tudi pri nas večinoma dela začasna delovna sila, se nam zdi, da delavstvo izgublja pomen. Glavnina ”naših” dobičkov danes prihaja z območij, kjer so razmere bistveno hujše, kot si lahko predstavljamo. In to je dvoličnost naše družbe, kulture in vsakdanjosti.
Druga stvar pa je, da si je danes pravzaprav težko predstavljati drugačen način praznovanja praznika dela. Praznovanje 1. maja že vse od leta 1890 ni nič drugega kot strateški sporazum med delodajalci in delojemalci.
Do danes smo že čisto pozabili na dogodke iz leta 1886. Ta revolucionarni vidik je namenoma pozabljen. Zdaj se bomo pa šli lepe duše, češ da je prišlo do te pozabe zaradi samega delavstva, ki da ne razume svoje situacije? Ne drži.
Delavci in delavke še kako dobro razumejo svoj položaj, ki res ni dober. Delajo preveč, onkraj svojih zmožnosti. Izkoriščanje ne poteka več neposredno iz oči v oči, ampak se dogaja posredno. Prekarnost je popolnoma onemogočila vzpostavitev resnejše in trajnejše solidarnosti.
Ampak veliko se je tudi spremenilo. Menite, da ima tudi zato 1. maj danes drugačen pomen, kot ga je imel nekoč?
Fizično naporno delo so nase prevzeli stroji in bodo tudi v prihodnosti z digitalizacijo prevzemali duhomorno delo. Ampak to ne spremeni dejstva, da smo vpeti v družbene odnose, v katerih nekateri ljudje bogatijo na račun dela drugih ljudi. Tu se ni nič spremenilo, z vidika družbene patologije pa so zadeve še hujše.
Opozoril bi tudi na to, da naš delavnik ni več osemurni. Še posebej v prekarnih oblikah dela oziroma v samozaposlitvah ter v platformnih oblikah dela je ta pogosto precej daljši in v nekaterih oblikah zaposlitve traja več kot 12 ur. Z digitalizacijo postaja delo še bolj intenzivno kot v času zgodnje industrializacije, proti čemur so se takrat borili.
Osemurni delavnik je bil v 19. stoletju sprejet, ker so delodajalci sami ugotovili, da delavca ne moreš pripeljati do tega, da bo sredi dela omagal. Potrebuje počitek, potrebuje zabavo. Danes pa imamo občutek, kot da nihče več fizično ne gara in se ne more iztrošiti.
O, pa še kako se lahko iztrošimo! Samo poglejmo si strahotno rast zdravil, ki jih ljudje konzumirajo, da ostanejo pri sebi. Rekel bi, da smo danes precej na slabšem kot pred 150 leti.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
