Glede na to, da pred naslednjimi evropskimi volitvami predstavniki držav vzhodne Evrope v Bruslju že močno povzdigujejo glas, da je po skoraj dveh desetletjih članstva zdaj pa res napočil tudi čas za to, da kakšno od "top pozicij" v EU in Natu prevzamejo tudi politiki iz vzhodne Evrope, se postavlja vprašanje, ali lahko na kaj takšnega računa tudi Slovenija? Zakaj (zelo verjetno) ne? In kako je Slovenija na tujem sploh dojeta?
Slovensko strankarsko politiko je doslej pri njenem delovanju večinsko združevalo le nekaj ključnih prelomnic – najprej osamosvojitev, nato pridružitev vsem ključnim mednarodnim organizacijam, naposled spomladi 2004 tudi Evropski uniji in zvezi Nato.
Za te skupne cilje so bile politične stranke pripravljene preseči marsikatere razlike in zamere, kar pa se kasneje pri kadrovanjih v institucije v Bruslju ni več pokazalo.
Prvi evropski komisar iz Slovenije je bil Janez Potočnik, ki je pred tem vodil pogajalsko skupino za vstop v EU. Za člana Evropske komisije Romana Prodija ga je predlagala vlada Antona Ropa, v kateri je bil do svojega odhoda v Bruselj minister za evropske zadeve. A kljub njegovim izkušnjam brez zapletov ni šlo.
V tedaj vladajoči LDS je šla nekaterim v nos njegova politična neopredeljenost, je januarja 2004 poročal Dnevnik. Opozicijski stranki z desnice pa je zmotilo, da je vlada Prodiju predlagala zgolj enega kandidata.
Predsednik SDS Janez Janša in takratni predsednik NSi Andrej Bajuk sta zato tedanjega premierja Ropa pisno pozvala, da naj predlaga tri kandidate, od tega eno žensko in enega predstavnika opozicije.
Srđan Živulović/BOBO
Ker se Rop ni posvetoval z opozicijskima strankama, ki sta članici Evropske ljudske stranke (EPP), najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, ga je okrcal tudi takratni vodja poslancev EPP Hans-Gert Pöttering. A tedanji premier teh pozivov ni upošteval, Potočnik je v Bruslju najprej za nekaj mesecev zasedel mesto komisarja za širitev, mandat pa je leta 2010 zaključil kot komisar za znanost in raziskave. V drugi njegov mandat ga je nato predlagala vlada Boruta Pahorja, tudi ne povsem brez nemira v koaliciji, postal pa je evropski komisar za okolje.
“Nisem bila prava Alenka”
Po slovesu Janeza Potočnika, ki je bil dolgo tudi med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki, je mesto evropske komisarke leta 2014 zamikalo prvo slovensko premierko, ki pa je s položaja zaradi razkola v Pozitivni Sloveniji odstopila, Alenko Bratušek. Dobila je “nedvoumen signal” takrat še bodočega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, da jo vidi kot podpredsednico komisije, pristojno za energetsko unijo.
A največja težava zanjo je bila, da so bili njeni vladi šteti dnevi. Po zelo prepričljivi zmagi na volitvah je novo koalicijo že sestavljal Miro Cerar (SMC). Želel je, da Alenka Bratušek, ki je takrat komaj prestopila prag parlamenta, s predlogom počaka na novo vlado ali pa med kandidate uvrsti tudi Janeza Potočnika, česar pa Alenka Bratušek ni upoštevala.
Na seji vlade, ki jo je taktni notranji minister Gregor Virant (DL) zapustil z besedami “jaz pri tej farsi kadrovski tukaj ne bom sodeloval,” so naposled po precejšnji zmedi potrdili seznam treh imen: predsednica vlade v odhodu – to sejo je tudi vodila – Alenka Bratušek, zunanji minister in predsednik Desusa Karl Erjavec ter takrat še evropska poslanka SD, danes pa ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon.
Žiga Živulović Jr./BOBO
Juncker je izbral Alenko Bratušek, a je na zaslišanju za podpredsednico Evropske komisije v Bruslju s svojim nastopom potem sama popolnoma razočarala vse po vrsti: prisotne evropske poslance, Junckerja, strokovno, tujo in domačo javnost. Očitno pa tudi sebe, saj je kasneje za nemški Die Welt dejala: “Razočarana sem deloma tudi nad sabo, nisem bila prava Alenka.”
Druge priložnosti zanjo ni bilo več. Ker je zmagovita stranka na volitvah (SMC) ni podpirala, je nad njo obupal tudi Juncker in lahko je le še odstopila od kandidature. Njeno “samokandidaturo” so nato začeli preverjati še slovenski državni organi, a postopki so se kasneje končali brez obremenitve zanjo. Nova vlada pa je za evropsko komisarko predlagala ministrico za razvoj in kohezijo iz vrst SMC Violeto Bulc. A podpredsedniško mesto, ki bi bilo najvišje mesto za Slovenijo do zdaj, je v komisiji že splavalo po vodi.
Žiga Živulović jr./BOBO
Violeta Bulc je postala komisarka za promet, Alenka Bratušek pa je danes ministrica za infrastrukturo, njena stranka SAB, ki na volitvah pred letom dni ni prestopila parlamentarnega praga, pa se je pripojila Gibanju Svoboda.
Politolog s Centra za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Marko Lovec to dogajanje vidi kot tipičen primer, “ko nas je politična nestabilnost, nezrelost na levi sredini in obrnjenost navznoter stala priložnosti za pomembno funkcijo”.
“Z vidika EU je bila Bratušek nekdanja premierka, ki bi lahko prevzela podpredsedniško mesto in zelo pomemben resor (energetiko), a za domačo javnost pa je bila ‘odslužena roba’ in ‘samopromotorka’.”
Boj na požiralniku in “dvojni strel v koleno”
Podobno se je po besedah Lovca zgodilo leta 2019, ko je manjšinsko vlado vodil Marjan Šarec in ko so se prav tako odvijala koalicijska prerivanja o tem, kdo naj bo slovenski kandidat za člana komisije Ursule von der Leyen.
V SD so bili prepričani, da lahko Tanja Fajon dobi močno in vplivno komisarsko mesto, a je Šarec na presenečenje vseh predlagal dolgoletnega diplomata Janeza Lenarčiča in koalicijske partnerje postavil pred izvršeno dejstvo.
Ves čas pričakujemo, da bo Slovenija ravnala drugače od dogovorov za zaprtimi vrati in slovenskega komisarja izbrala z demokratično legitimnostjo kot ključnim pogojem. https://t.co/VfAfZTopFH
Predsednik SDS Janez Janša je takrat tvitnil, da gre za “dvojni strel v koleno”. Kot je zapisal, je Janez Lenarčič sposoben tehnokrat z izkušnjami, ki pa bi jih Marjan Šarec potreboval doma ob vodenju EU. Dodal je še, da je Lenarčič, ki je kasneje postal komisar za krizno upravljanje, v EU “brez teže.”
Marko Lovec je v tem primeru še bolj neposreden: “Dobili smo skoraj najbolj brezvezno komisarsko mesto, kar je mogoče, ker se koalicija zaradi boja na požiralniku ni znala dogovoriti o kandidatu.”
Nova priložnost spet prihodnje leto … In?
Naslednje evropske volitve bodo junija prihodnje leto, a glede na precejšnjo podrejenost koalicijskih partnerjev v vladi Roberta Goloba poznavalcev ne bi presenetilo, če bi podobno kot Šarec tudi Golob koalicijski SD in Levico pri izbiri kandidata za člana Evropske komisije postavil pred izvršeno dejstvo. Nekateri naši viri pravijo, da razprave o imenih potencialnih kandidatov še ni, in to pripisujejo tudi, kot pravijo, tudi “ne ravno pretiranemu zanimanju premierja za vprašanja zunanje politike.”
Navsezadnje se kot enega resnejših kandidatov omenja hrvaškega premierja Andreja Plenkovića, ki pa po besedah naših diplomatskih virov iz Bruslja na tem že kar nekaj časa tudi intenzivno dela.
Borut Živulović/BOBO
Lahko torej Slovenija tudi Slovenija upa, da bo dobila predsednika evropske komisije, evropskega parlamenta, evropskega sveta …? In če, kdo bi to lahko bil?
Kot “naravnega” kandidata za te najvišje funkcije v EU so mediji največkrat omenjali omenjali Boruta Pahorja. Bivši predsednik republike je doslej edini slovenski politik, ki je zasedal vse tri najpomembnejše politične funkcije v državi. Bil je predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik republike. Mednarodna politika sodi med njegove politične strasti.
Urad predsednika RS
Kaj bo Pahor počel po tem, ko ne bo več zasedal uradne funkcije bivšega predsednika republike, je še zelo odprto vprašanje. In po informacijah N1 tudi še brez jasnega odgovora.
Glede na politične izkušnje pa je poleg Janeza Janše med igralci v aktualni politiki zagotovo najbolj izurjen v politični obrti. Toda ko gre za najvišje funkcije v EU, to ni dovolj.
“Verjetno je njegov problem, da trenutno nima stranke, ki bi ga podpirala, ni aktiven politik, predsedniška funkcija je bila bolj protokolarna, premiersko je končal predčasno, vprašanje pa je tudi, koliko je zanimiv sam po sebi,” pravi profesor Marko Lovec.
A ključni problem, kako tujina dojema Slovenijo, je drugje, opozarja Lovec. Slovenija je lahko po njegovem mnenju dojeta kot precej nezanimiva, celo čudaška država, v kateri zaradi antijanša sentimenta, ki je stalnica, vladajo “izletniki v politiko.”
Türk brez resnih možnosti, Čeferin pa brez konkurence
Od preteklih poskusov, da bi Slovenec zasedel kakšnega od najvišjih položajev v mednarodnih organizacijah, velja spomniti tudi na kandidaturo nekdanjega predsednika republike Danila Türka za mesto generalnega sekretarja OZN. Napovedal jo je že leta 2013, pri tem sta ga podprla premierja Alenka Bratušek in Miro Cerar, potem pa še predsednik državnega zbora Milan Brglez, zunanji minister Karl Erjavec in tudi njegov naslednik na mestu predsednika Borut Pahor. Opozicijska SDS mu je srdito nasprotovala, tudi NSi mu ni želela dati “izrecne podpore.”
Türk je bil v prvem krogu glasovanja celo drugi, potem pa je zdrsnil na četrto in naposled na osmo mesto med desetimi preostalimi kandidati. Generalni sekretar OZN je jeseni 2016 postal Portugalec Antonio Guterres.
Žiga Živulović jr./Bobo
Čeprav ne gre za politično organizacijo, pa je Slovenec na najvišjem položaju v eni od najvplivnejših mednarodnih organizacij predsednik Uefe Aleksander Čeferin. Prvič je bil izvoljen leta 2016, drugič 2019, letos pa še tretjič, ponovno brez protikandidata. Soglasno ga je podprlo vseh 55 evropskih nogometnih zvez.
