Slovenska vinorodna območja, še posebej na severovzhodu, so letos prizadeli plazovi, toča in pretirano deževje. Poleg tega se je v zadnjih letih v Sloveniji močno razširila bolezen vinske trte zlata trsna rumenica. Okužba, ki jo povzroča ameriški škržatek, je nalezljiva in usodna, saj morajo trte izruvati, da se bolezen ne bi širila naprej. Kakšna bo torej letina?
Zlata trsna rumenica je neozdravljiva bolezen trte, ki so jo v Sloveniji prvič zaznali pred približno 20 leti, zdaj pa se vse bolj širi. Pridelek v okuženih vinogradih je slabši po kakovosti in količini, okužene trte sčasoma propadejo, škoda pa je velika.
Bolezni ni mogoče zdraviti, zato je za njeno omejevanje ključno, da lastniki trt te redno pregledujejo in trse, ki kažejo znake okužbe, čim prej odstranijo. Bolezen se namreč hitro prenese k sosedu. Kaže se tako, da se listi zavihajo navznoter, grozdi pa se sušijo. Pri belih sortah listje rumeni, pri rdečih sortah pordeči.
Zemljevid okuženih območij kaže, da se bolezen širi v vseh treh vinorodnih pokrajinah. “Imamo precej okuženih območij, kjer se je bolezen ustalila,” pojasnjuje Jože Miklavc z oddelka za varstvo rastlin Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Maribor. Okrog teh okuženih območij (na zemljevidu označena vijoličasto) so določili varovalna območja (na zemljevidu označena oranžno), kjer poskušajo bolezen izkoreniniti.
Ker gre za eno najnevarnejših bolezni vinske trte, je uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) predpisala stroge ukrepe. Bolezen z okuženih na zdrave trse najpogosteje prenaša žuželka ameriški škržatek. Za njegovo zatiranje je uprava predpisala škropljenje z insekticidi, na bolj prizadetih območjih trikrat na sezono, na manj prizadetih pa dvakrat.
“Za severovzhodno Slovenijo lahko rečem, da se je bolezen zelo razširila, saj imamo znotraj regije tri okužena območja, in sicer v ormoško-ljutomerskih goricah, lendavskih goricah in okolici Ptuja,” pravi Miklavc in izpostavlja še en problem. “Težava so trte samorodnice, ki jih imajo ljudje pred hišami, brajdo za senco ali manjšo lastno uporabo, najpogosteje izabelo, jurko in podobno. Tudi ta je močno okužena, tako da gre za kar eksplozivno mešanico,” opozarja na nujnost ukrepov. “Tudi lastniki samorodnic bi morali vsaj enkrat letno škropiti,” pravi Miklavc in dodaja, da obstajajo tudi insekticidi, ki se uporabljajo v ekološki pridelavi. “Škržatek ne izbira trte, ali je ekološko pridelana ali ne.”
Ob tem opozarja še, da se lahko na trtah, ki so se okužile letos, bolezenski znaki pojavijo šele prihodnje leto ali čez dve leti.
Propadanje vinogradov
Okužene trte so lastniki po uredbi, ki jo je izdala vlada, dolžni popolnoma odstraniti, torej izruvati, da se bolezen ne bi prenašala naprej. Dobijo finančno nadomestilo, okrog 5 evrov na trto, odvisno od njene starosti. Pogoj za izplačilo je, da pridelovalec dokaže, da je izvajal ukrepe zatiranja škržatka.
Pogosto je prizadet večji del trt. Miklavc omenja tudi primer vinograda sorte chardonnay, v katerem je imelo 90 odstotkov trt bolezenske znake. “Že če je okužena več kot petina vinograda, je finančno smotrneje, da se vinograd zasadi na novo,” meni Miklavc.
Bolezen je močno prizadela tudi enega največjih vinarjev in izvoznikov slovenskih vin, Puklavec Family Wines. Letno skupaj s partnerji pridelajo okrog štiri milijone kilogramov grozdja, iz katerega nastane dobre tri milijone litrov vina.
Zaradi zlate trsne rumenice bodo vinogradi, ki jih upravljajo skupaj s kooperanti in se razprostirajo na 509 hektarjih, utrpeli 5-odstotni izpad. “Žalostno je, da so prizadeti tudi mladi nasadi, stari komaj 12, 13 let. Simptomi se pojavljajo tudi na nasadih, starih od 3 do 5 let,” pravi glavni tehnolog Puklavčevih vinogradov Branimir Žličar.
Pojasnjuje, da je območje tako hudo prizadeto, da razmišljajo, da vinogradov še ne bi obnovili zdaj, ampak bi raje počakali nekaj let, “na bolj mirno obdobje”. Po njihovih izkušnjah so najbolj občutljive vse sorte pinota, chardonnay in renski rizling. “Žalostno je, da pridelek ni manjši le letos, ampak bo tudi v prihodnje. Trta potrebuje tri leta, da postane rodna. Zato vsaka propadla trta, tudi če jo naslednje leto zamenjaš, pomeni tri leta brez pridelka,” pravi Žličar.
Pomoč države se mu zdi pomembna, ne le zaradi samega vinarstva, ampak tudi zaradi ohranjanja podobe krajine. “Žal se na določenih mikrolokacijah pokrajina že spreminja,” opozarja Žličar. Najpogosteje se za opustitev vinogradov odločijo starejši vinogradniki brez naslednikov, ki bi želeli nadaljevati tradicijo. “Sami so še nekako obdelovali vinograd, ko pride bolezen, pa je to samo še pika na i, da se odločijo, da se tega ne gredo več,” opisuje žalostna dejstva.
“Zmagamo lahko le s skupnimi močmi. Posamezniki ne bomo uspešni,” pravi Žličar in tudi on opozarja, da morajo ukrepati vsi – tudi tisti, ki imajo le nekaj trt. “Vsako žarišče je odskočna deska za škržatka in vsaka okužena rastlina je potencialni vir prenosa.”
“Če se bodo ukrepi izvajali, lahko izplavamo v dveh, treh letih. Če lastniki ne bodo striktni, pa bomo vedno imeli vir okužbe,” dodaja Miklavc.
Zlato trsno rumenico so v Evropi prvič ugotovili v Franciji v 50 letih 20. stoletja. Bolezen je, poleg Slovenije, razširjena tudi v severni Italiji, Španiji, na Portugalskem, v Švici, Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem, Češkem in v Srbiji.
Pridelek ogrozili tudi toča, obilno deževje in plazovi
Ne le bolezen, tudi vremenske razmere vinogradnikom niso bile naklonjene, še posebej v vzhodni Sloveniji. Pridelek je ponekod močno oklestila toča, med drugim je bilo poškodovanih vseh 500 hektarjev vinogradov podjetja Radgonske gorice.
V nasprotju s preteklimi leti toča ni padala le v ozkih pasovih, ampak na širšem območju, pravi svetovalka KGZ Maribor, specialistka za vinarstvo Tadeja Vodovnik, in dodaja, da so se v nekaterih vinogradih sprožili tudi plazovi. Zaradi skoraj vsakodnevnega deževja so nujna dela v vinogradih težje opravili oziroma so to počeli z zamudo. Letošnjo sezono zato vinogradniki opisujejo kot zelo zahtevno.
Začelo se je že z lansko sušo. “V poletnih mesecih, julija in avgusta, se trta pripravlja na naslednjo sezono in zaradi lanske suše je bila diferenciacija brstov manjša, nastavkov za letos pa manj,” Vodovnik opisuje slab začetek sezone. “Nato je bilo spomladi, aprila in maja zelo hladno. Takrat se trta pripravlja na cvetenje, letos je začela cveteti šele sredi junija,” pravi.
Zaradi dežja in razmočenih tal ponekod s stroji niso mogli v vinograde, da bi pravočasno škropili. “Glivična bolezen peronospora se v vlagi hitreje širi, sušno in toplo vreme z visoko vlago pa povečuje možnost pojava pepelaste plesni,” razlaga Vodovnik. Iz prizadetega grozdja ni mogoče pridelati vrhunskih vin, če se bolezen pojavi na listih, pa ovira fotosintezo in nastajanje sladkorja.
“Poleti smo imeli vsak drugi dan padavine, v takem vremenu pa je ohraniti zdravo grozdje prava umetnost,” razmere v Puklavčevih vinogradih opisuje Žličar. Z veliko truda jim je kljub temu uspelo. “Količinsko se bo poznal upad zaradi vremenskih nevšečnosti, kar smo pričakovali,” pravi. “Smo pa presenečeni nad kakovostjo zgodnjih in srednjih sort, ki smo jih že obrali ali jih obiramo v teh dneh. Kaže na dobro ali celo odlično letino po kakovosti.”
Na roke jim je šlo tudi sončno vreme zadnjih tednov. “V vinogradih, kjer ni bilo toče, kjer je trta dobro prehranjena in ni bilo bolezni, grozdje lepo dozoreva,” se strinja Vodovnik. “Mogoče bo pridelati vila vseh stilov, tako peneča kot mirna, pa tudi vseh kakovosti, od deželnega, s katerim si naredimo dober špricar, do vrhunskega vina,” še dodaja. Bo pa pridelka v Podravju letos za približno petino manj kot lani.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje