Ob tem, ko sem kot novinarka dobila priložnost, da se udeležim podnebne konference, sem spoznala, da je Dubaj popoln kraj zanjo. Je simbol vsega, kar želi elita s podnebnimi pogovori sporočiti množicam.
Preden sem dobila priložnost, da se kot novinarka udeležim podnebne konference in poročam o dogajanju na njej, sem delila mnenje Grete Thunberg, da so podnebne konference bla bla.
Prav zato sem želela videti to megalomanijo od blizu. Da srečam naftne lobiste. Da politike vprašam, ali se jim ne zdi nespodobno, da na podnebno konferenco priletijo z zasebnimi letali. Da poskusim razumeti, zakaj se moramo o nečem, kar je nedvoumno jasno – in gre za naše preživetje – pogajati.
Čeprav že več let pišem o podnebnih spremembah in sem ves čas mislila, da se zavedam njihove resnosti, se je letos v meni nekaj prelomilo. Ko sem od blizu videla razsežnost poplav in plazov, predvsem pa ljudi, ki so ostali brez vsega. V Sloveniji imamo letos svoje prve podnebne begunce, več kot 600 družin. Zgodilo se je v nekaj urah.
O čem se pogovarjamo? V pariški sporazum je zapisana zaveza, da bodo države zvišanje povprečne svetovne temperature omejile na “precej manj” kot 2 stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo ter si prizadevale, da to ne bi preseglo 1,5 stopinje Celzija.
Doslej smo se segreli za približno 1,1 stopinje Celzija. Ob tej številki v Sloveniji letos doživljamo katastrofalne poplave, lani požare in sušo. Kaj nas bo doletelo naslednje leto, lahko stavimo. O tem, da nas nekaj bo doletelo, nam ni treba staviti.
Slovenija je razmeroma občutljiva za posledice podnebnih sprememb, nismo pa Marshallovi otoki. Ko sem njihove prebivalce včeraj v veliki dvorani konference COP v Dubaju videla od blizu, sem bila pretresena. To ni bil nastop za televizijske kamere. Zares so jokali.
Dubaj je popoln kraj za podnebno konferenco
Pred COP so se vrstile polemike o tem, ali je naftna država primerna za gostitelja podnebne konference. Danes vem, da je Dubaj popoln kraj za to. Ne zaradi nafte, ampak zaradi denarja. Tu so vse ceste šestpasovnice, velika večina avtomobilov je luksuznih in potratnih, parkov in zelenic ni, zrak smrdi in od smoga je velemesto megleno.
Se pa vsepovsod blešči. Ko se pogovarjaš z delavci, ki sem prihajajo iz Indije, Filipinov, Afrike in drugod, ti povejo, da njihovo življenje ni lepo. Ampak vse je čisto in urejeno, osvetljeno in bleščeče. Podoba Dubaja samega je popoln odsev tega, kako delujejo podnebna pogajanja. Zlagano.
Važna je podoba. Na uradni spletni strani COP lahko izbereš temni način zaslona z nizkim ogljičnim odtisom. Z iste strani je v zavihku, kako priti na konferenco, link vodil do podjetja, ki organizira polete v Dubaj z zasebnimi letali.
Vse je biznis
Medtem ko prebivalci otoških držav, Bangladeša in centralne Afrike že desetletja zelo realno čutijo, kaj pomeni stopinja več, je pa vsako leto huje, se je v zadnjih letih to začelo svitati tudi nam na bogatem severu in zahodu.
Podnebna kriza se v letu 2023 tako zelo nedvoumno vidi povsod, da tega ne morejo zanikati niti najbogatejši, med njimi politiki, bankirji in podjetniki, ki živijo v svojih zlatih mehurčkih. Tako hudo je, da tega ne morejo zanikati niti naftni lobisti. Ker jim niso zelo dobro vidne le podnebne spremembe, ampak tudi ljudje, ki vse bolj glasno protestirajo, se upirajo in zahtevajo, da se svet spremeni. Ker so se zbali, da gre zares. Da lahko ostanejo brez svojih privilegijev.
Podnebno ukrepanje ni namenjeno preživetju najranljivejših držav. Namenjeno je temu, da lahko biznis deluje kot doslej. Nafto bodo zamenjale sončne elektrarne, vodik, tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika, utekočinjeni naftni plin … Pač karkoli, kar je videti zeleno in dela denar. Ljudje na položajih bodo ostali isti.
Sultan al Džaber ni le direktor državnega naftnega podjetja Adnoc (ki mu je podelilo štipendijo, da je študiral v ZDA), je tudi minister za industrijo in napredne tehnologije. In direktor še enega državnega podjetja Masdar, ki je eno največjih podjetij za obnovljive vire na svetu in “svetovni pionir na področju zelenega vodika”. Tako vsaj pravijo o sebi.
Naftnih lobistov na COP nisem videla. Spraševala sem pogajalce, politike in druge novinarje. Nihče jih ni videl in ni vedel, kje so ti ljudje. So pa v medijsko središče prihajali predstavniki “zelenih” podjetij. In nam delili vizitke, predlagali, naj poročamo o njih.
Žal mi je pogajalcev, na tisoče jih je, ki svoje države predstavljajo v Dubaju. Ne, niso se prišli sončit in uživat, podnebna konferenca je s tehničnega vidika zelo resna, delajo od jutra do večera in na obrazih jim je videti, kako utrujeni so. V veliki večini so tudi osebno resno zavezani okolju in si želijo sprememb na bolje.
Toda na koncu niso del odločitve. Odločila je politika.
Pravila podnebnih konferenc pravijo, da se odloča s konsenzom, da se morajo strinjati vse države. Kar se je zgodilo v sredo, je bil konsenz, kot si ga predstavlja avtokrat. Zmago so razglasili, medtem ko se je koalicija otoških držav posvetovala, kaj naj stori.
Več o sredinem dogajanju lahko preberete v tem članku.
Pa ni kriv le Sultan al Džaber (mimogrede, on ni sultan, tako mu je ime). Ploskali so mu vsi.
Toda politiki niso edini, ki so na COP veliko govorili pred kamerami. Tu je bilo tudi na tisoče podnebnih aktivistov, ki so jih spustili na konferenco, da bi bila ta videti bolj vključujoča in zavzeta.
Novinarji smo govorili z njimi in predstavljali njihove zahteve. Bili so zares z vseh koncev sveta. Skupaj so vzklikali, da je treba ukiniti fosilna goriva. Tam je bilo dekle s Filipinov, kjer jim z uporom, na čelu katerega so bile ženske, uspelo preprečiti nadaljnjo rabo premoga v enem biotsko najbolj bogatih območij na svetu, zdaj pa se borijo proti novemu fosilnemu nasprotniku – LNG. Poleg nje je stala ameriška domorodka, del skupnosti, katere domove so uničili premogovniki. Toda ne dajo se in vztrajajo, da bi preprečili uveljavitev zakona, ki bi omogočil, da po območju speljejo naftovod. Poleg njiju sta stala fanta iz Šri Lanke, poleg njiju gospa iz Senegala … Vsak s svojo zgodbo o uničenju lokalnega okolja in uporu proti temu.
En odstotek najbogatejših Zemljanov izpusti v ozračje toliko ogljikovega dioksida kot 66 odstotkov najrevnejših ljudi. Ne pričakujte preveč od podnebnih konferenc. Naftni lobisti, bogataši in predsedniki na zasebnih letalih, po novem vsi pobarvani zeleno, so del iste ekipe. Toda nasprotna ekipa je veliko številčnejša. In če se poveže, morda nekoč tudi močnejša.
Pot na podnebno konferenco v Dubaj (COP28) je financirana iz Sklada za podnebne spremembe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje