Znanstvenik: Takšnega bitja si zagotovo ne bi želeli srečati v temni ulici (VIDEO)

Pred približno 415 milijoni let se je po območju današnje Velike Britanije sprehajalo bitje, ki bi ga danes le stežka spregledali. Predstavljajte si škorpijona, dolgega približno meter, ki se prebija med z mahom poraslimi skalami in velikanskimi rastlinami, nato pa zdrsne v bližnji potok. Tako znanstveniki opisujejo največjega doslej znanega škorpijona.

Do tega spoznanja so prišli po vnovičnem pregledu fosilov, ki so bili več kot stoletje shranjeni v londonskem Prirodoslovnem muzeju. Ko so jih združili z na novo odkritimi primerki, so dobili precej popolnejšo sliko živali, za katero so dolgo časa menili, da spada med rake, sorodne jastogom in drugim oklepnim morskim živalim.

Po ocenah raziskovalcev je bil Praearcturus gigas dolg približno en meter. "To je bilo res zajetno bitje," je za CNN dejal paleobiolog Russell Bicknell z Univerze Flinders v Avstraliji, ki pri raziskavi ni sodeloval. "Takšnega bitja si zagotovo ne bi želeli srečati v temni ulici. Bil je prava zver."

Raziskovalci so analizirali osem fosilov s treh različnih najdišč. S pomočjo računalniške tomografije (CT) in drugih metod so podrobno pregledali primerke iz zbirke Prirodoslovnega muzeja, skupaj z ilustratorjem pa so izdelali tudi rekonstrukcije videza živali in njenega okolja.

Ključni namig je ponudila raziskava iz leta 2015, ki je opisala škorpijona iz Kanade. Ta je imel enako značilno prsnico, ploščo na spodnji strani telesa med nogami. Bila je dolga, trikotna in z vzdolžnim žlebom po sredini, tako kot pri P. gigas.

"Pri obeh škorpijonih je popolnoma enaka. Zato lahko sklepamo, da gre za tesno sorodni živali," je pojasnil vodilni avtor raziskave Richard Howard, kustos za fosilne členonožce v londonskem Prirodoslovnem muzeju.

Velikan iz časa, ko je življenje še pripadalo vodi

P. gigas je živel v zgodnjem devonu, v obdobju, ko je bilo večina življenja na Zemlji v vodi. Prav zato je njegovo odkritje toliko bolj presenetljivo. "To je precej starejše obdobje, kot bi pričakovali za pojav velikanskih členonožcev," je dejal Howard.

Velikanski škorpijoni in zgodnji predniki kačjih pastirjev so se namreč pojavili približno 50 milijonov let pozneje, ko so obsežni gozdovi povečali količino kisika v ozračju in omogočili razvoj velikanskih kopenskih živali. V zgodnjem devonu pa je bilo kisika precej manj.

Poleg velikosti je bil P. gigas prepoznaven po nogah, kleščah in glavi, prekritih z grobimi izboklinami, značilnimi za škorpijone. Čeprav oči na fosilih niso ohranjene, raziskovalci domnevajo, da jih je imel na sprednjem delu glave, podobno kot sodobni škorpijoni.

Klešče dolge kar 16 centimetrov

Med najbolj osupljivimi deli njegovega telesa so bile klešče, ki so po ocenah merile približno 16 centimetrov. Žival je imela tudi nenavadne ploščate izrastke ob straneh trebuha. Takšnih struktur ne poznamo pri nobenem drugem škorpijonu, so pa značilne za nekatere morske členonožce. Raziskovalci zato domnevajo, da so mu pomagale pri plavanju.

Vprašanje pa ostaja, kako je tako velik plenilec sploh našel dovolj hrane. Ena od teorij predvideva, da je velikost služila predvsem zaščiti pred plenilci. A na kopnem bi imel težave, saj so bili njegovi potencialni pleni večinoma drobni pajkovci in pršice. "Nekaj, kar je veliko kot pes, se gotovo ne more prehranjevati z vsemi temi drobnimi bitji," je dejal Howard. "Sploh si ne predstavljam, kako bi jih lovilo."

Zato raziskovalci menijo, da je P. gigas verjetno živel dvoživkarski način življenja in se prehranjeval predvsem z ribami, ki so naseljevale takratna vodna okolja.

Vsi niso prepričani, da gre za škorpijona

Kljub novim ugotovitvam vsi strokovnjaki niso povsem prepričani, da so raziskovalci pravilno določili vrsto živali.

Jason Dunlop iz Prirodoslovenga muzeja v Berlinu opozarja, da so fosili nepopolni in da na njih manjkajo dve ključni značilnosti škorpijonov, in sicer želo na koncu repa in posebni čutni organi na spodnji strani telesa. "Velike klešče najdemo tudi pri nekaterih rakih," je opozoril.

Howard priznava, da je ekipa delala z nepopolnimi fosili, vendar meni, da to še ne pomeni, da želo ni obstajalo. "Če odkrijete okostje dinozavra brez glave, ne boste predpostavili, da glave sploh ni imel," je dejal.