Nova raziskava podrla staro prepričanje, kaj to pomeni za ljudi?

Eden od razlogov, zakaj je plastika postala tako vseprisotna, je njena velika kemična stabilnost. To pomeni, da praviloma ne reagira zlahka s snovmi v svoji okolici. Prav zato se tako pogosto uporablja za embalažo živil in plastenke za vodo.

Doslej je veljalo prepričanje, da enako velja tudi za mikroplastiko – drobne plastične delce, ki nastajajo pri razpadanju večjih plastičnih predmetov in so se po ugotovitvah številnih raziskav razširili v praktično vse ekosisteme na planetu.

Toda raziskovalci so v novi raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Nature, odkrili, da lahko voda povzroči kemično aktivnost na površini mikroplastičnih delcev, zaradi česar bi ti lahko predstavljali nevarnost za zdravje in okolje, ugotovitve povzema Wired.

Problematični prosti radikali

Glede na ugotovitve raziskave lahko ta kemična aktivnost sproži spontano nastajanje snovi, ki lahko spreminjajo druge molekule, tudi tiste, ki so ključne za delovanje živih organizmov. Avtorji poudarjajo, da se ta pojav odvija tudi v običajnih okoljskih razmerah, brez prisotnosti sončne svetlobe ali drugih dejavnikov, ki povzročajo razgradnjo plastike.

Kako je torej mogoče, da je mikroplastika tako kemično reaktivna, medtem ko večji plastični predmeti praviloma niso? Znanstveniki menijo, da je razlog v večji površini, na kateri lahko potekajo kemične reakcije.

"Ko plastika razpada na vse manjše delce, se njena skupna površina izjemno poveča," je pojasnil Wei Min, profesor kemije in biomedicinskega inženirstva na Univerzi Columbia. "Mikroplastika nato spreminja vodo, ki jo obdaja, pri čemer nastajajo visokoenergijski, zelo reaktivni prosti radikali. Ti zelo verjetno prispevajo k biološkim poškodbam, ki jih opažamo pri živalih, potencialno pa tudi pri ljudeh, izpostavljenih mikroplastiki."

Med temi potencialno nevarnimi kemičnimi spojinami posebej izstopajo t. i. hidroksilni radikali. Ti so še posebej nevarni, ker lahko beljakovinam in maščobam, ki sestavljajo celične membrane, odvzamejo elektrone ter tako porušijo njihovo strukturo in delovanje.

"Gre za šolske primere molekul, ki lahko poškodujejo živalska in človeška tkiva," je dodal Naixin Qian, podoktorski raziskovalec v Minovem laboratoriju, ki je sodeloval pri vodenju raziskave.

Naše telo ima pred tovrstnimi poškodbami določene obrambne mehanizme. Pomembno vlogo pri tem imajo antioksidanti, ki nevtralizirajo reaktivne snovi. Če pa je teh snovi bistveno več kot antioksidantov, lahko obrambni mehanizmi odpovedo.

Takšno stanje imenujemo oksidativni stres, ki lahko povzroči poškodbe celic. Že prejšnje raziskave so oksidativni stres prepoznale kot enega od celičnih odzivov, povezanih z izpostavljenostjo mikroplastiki, vendar mehanizmi, ki povzročajo te poškodbe, še niso povsem pojasnjeni.

O tem, v kolikšni meri je mikroplastika dejansko prisotna v človeškem telesu, še vedno potekajo znanstvene razprave. Nekatere odmevnejše ugotovitve o njeni prisotnosti v človeških tkivih so bile namreč postavljene pod vprašaj. Toda tudi če je v naših tkivih prisotna le majhna količina mikroplastike, bi ta lahko reagirala z vodo v telesu.

Skrb vzbujajoči učinki na kri

Raziskovalce so še posebej skrbeli morebitni učinki na kri, ki jo večinoma sestavlja voda. Če lahko stik s to tekočino kemično aktivira površino mikroplastičnih delcev, bi njihova prisotnost v telesu lahko pomenila dodatno nevarnost, poleg škodljivih učinkov onesnaževal, ki jih ti delci vsebujejo ali sproščajo.

Ko so raziskovalci rdeče krvničke, pridobljene iz krvi miši, izpostavili različnim vrstam mikroplastike, so se celice deformirale in popokale. Ta pojav imenujemo hemoliza oziroma razpad rdečih krvničk. Učinki so bili izrazitejši pri vrstah plastike, ki so bile ob stiku z vodo bolj kemično reaktivne, kar nakazuje, da je prav ta aktivnost povzročila poškodbe celic.

Raziskave vplivov mikroplastike so se doslej večinoma osredotočale na kemične snovi, ki se sproščajo iz plastičnih delcev, ali na njihove fizikalne učinke. Pri tem so znanstveniki pogosto predpostavljali, da je plastika sama po sebi kemično neaktivna.

Pri večjih kosih plastike to praviloma drži, vendar nove ugotovitve postavljajo pod vprašaj domnevo, da enako velja tudi za mikroskopsko majhne delce, na katere plastika sčasoma razpade.