Burna zgodovina jadranskega otoka: nekoč so se zanj bojevali imperiji, danes ga osvajajo milijarderji

Tisočletja so si svetovne sile izmenjevale nadzor nad majhnim, bujnim otokom ob jugozahodni obali Albanije. Otok Sazan, ki se razprostira na 5,7 kvadratnega kilometra, leži v Otrantskih vratih – ozkem prelivu med Italijo in Albanijo – in je skozi zgodovino služil kot strateško oporišče sil, ki so si prizadevale obvladovati Jadransko in Jonsko morje.

Na Sazanu ni stalnih prebivalcev, kljub temu pa ima že več kot stoletje pomembno vlogo v albanski zgodovini. "Otok ima nedvomno dolgo in zapleteno zgodovino," je za revijo National Geographic povedala Theodora Dragostinova, profesorica zgodovine na Univerzi Ohio State, ki se v svojih raziskavah posveča Balkanu. Zaradi svoje strateške lege na vhodu v Vlorški zaliv je otok skozi stoletja prehajal iz rok v roke različnih imperijev. Pod svojim nadzorom so ga med drugim imeli Rimljani, Benečani, Britanci in Osmani.

"Sazan je nedvomno eden najboljših primerov, kako lahko geografska lega nesorazmerno poveča pomen nekega kraja," je v elektronskem sporočilu zapisal Petar Kurečić, profesor politologije na univerzi Sever na Hrvaškem. "V regiji, pa tudi zunaj nje, skoraj ni bilo pomembnejše zgodovinske sile, ki ne bi nadzorovala ali vsaj poskušala prevzeti nadzora nad Sazanom.

Za otok sta se borili tudi Italija in Grčija

Posest otoka je namreč nekoč pomembno vplivala na nadzor nad Jadranskim morjem, s tem pa tudi nad številnimi pristaniškimi mesti, kot so Benetke, Dubrovnik in Trst.

V času antike so Rimljani Vlorški zaliv uporabljali kot zavetje za svoje ladje. Ob obali današnje Albanije je potekalo tudi več ključnih bitk rimske državljanske vojne, v kateri sta se med letoma 49 in 45 pred našim štetjem za oblast spopadla Julij Cezar in Pompej Veliki.

Več kot tisočletje pozneje, leta 1264, so se Benečani in Genovčani v bližini obale Sazana spopadli v pomorski bitki za trgovinsko prevlado. Do 15. stoletja pa je Sazan postal uradna pomorska postojanka Osmanskega cesarstva, je za National Geographic pojasnil Steven Seegel, profesor evropskih in evrazijskih študij na Univerzi Teksas v Austinu.

Ko je Albanija leta 1912 razglasila neodvisnost od Osmanskega cesarstva, je Sazan postal predmet ozemeljskega spora. Za nadzor nad otokom sta se poleg Albanije borili tudi Grčija in Italija. Osem let pozneje je otok pripadel Italiji, ki ga je obdržala tudi po prihodu Benita Mussolinija na oblast leta 1922. "V medvojnem obdobju so njegove sile na otoku zgradile obrambne objekte, vključno z vojašnicami in drugo vojaško infrastrukturo, ki je bila ključna za nadzor nad Jadranskim morjem," je poudaril Steven Seegel.

Med drugo svetovno vojno so otok najprej zasedli Italijani, za kratek čas pa tudi Nemci. Po koncu druge svetovne vojne je Albanija z mirovno pogodbo, podpisano v Parizu leta 1947, dokončno pridobila suverenost nad Sazanom. Otok je nato odigral pomembno vlogo v obdobju vladavine Enverja Hoxhe, ki je državo vodil od leta 1944 pa vse do svoje smrti leta 1985.

Njegov komunistični režim je zaznamovala politika izolacionizma in represije. Verske voditelje in druge ljudi, ki jih je oblast obravnavala kot grožnjo državi, so zapirali, izgnali ali usmrtili, režim pa je nacionaliziral zasebno premoženje.

"Hoxha je bil obseden z idejo, da bo Albanija tarča vojaškega napada," je za National Geographic dejal Elidor Mëhilli, izredni profesor zgodovine na kolidžu Hunter. Ob podpori Sovjetske zveze, tedanje albanske zaveznice, je močno okrepil obrambo Sazana. Na otoku so zgradili na tisoče bunkerjev za obrambo pred morebitno invazijo ter skrivno mrežo predorov za shranjevanje podmornic. V zaupnem memorandumu Cie iz leta 1961 je bil Sazan celo opisan kot "rdeči Gibraltar Sredozemlja".

Ko so se odnosi med Hoxhevim režimom in Sovjetsko zvezo pozneje poslabšali, naj bi Hoxha zavrnil vrnitev dela sovjetskih podmornic. Sovjetska zveza jih ni poskušala prevzeti nazaj, saj bi morale njene ladje pri tem pluti skozi vode pod nadzorom Nata. V izogib konfliktu se je podmornicam preprosto odrekla.

Po besedah Dragostinove je vojaška infrastruktura na Sazanu v času Hoxhevega režima opravljala dvojno vlogo. Varovala naj bi državo pred domnevnimi zunanjimi grožnjami, hkrati pa preprečevala Albancem pobeg iz države. "Po mojem mnenju je Sazan postal simbol brutalnosti, skrivnostnosti in paranoje tega režima," je ocenila Dragostinova.

Za številne Albance je otok simbol osvoboditve

Po padcu Hoxhevega komunističnega režima v 90. letih prejšnjega stoletja je bil otok po besedah Dragostinove vrnjen naravi in narodu. Za številne Albance je Sazan tako postal simbol osvoboditve.

Albanska vlada je nato leta 2010 ustanovila Narodni morski park Karaburun–Sazan, ki obsega tudi otok Sazan. Na tem zaščitenem območju uspeva okoli 300 rastlinskih vrst, živi pa tudi približno 40 vrst ptic, med njimi alpski hudournik in velika uharica, ena največjih vrst sov na svetu. Sčasoma je narodni park postal tudi pomembno zatočišče za ogrožene sredozemske medvedjice, glavate karete, ki tam gnezdijo, ter na stotine plamencev.

Pet let pozneje je bil Sazan po navedbah Mëhillija demilitariziran in odprt za javnost. (Formalno sicer še vedno velja za vojaško območje z omejenim dostopom, ki je v pristojnosti albanskega ministrstva za obrambo.)

Čeprav so deli otoka danes dostopni obiskovalcem, na njem še vedno primanjkuje turistične infrastrukture, prenočevanje pa praviloma ni dovoljeno. Obiskovalci, ki si želijo ogledati njegove mogočne apnenčaste pečine, se lahko na Sazan odpravijo le na enodnevni izlet z ladjo.

Danes je Sazan "edinstvena časovna kapsula hladne vojne sredi morja," je dejal Mëhilli. Na otoku so še vedno ohranjeni obsežna mreža predorov ter ostanki poveljniških bunkerjev, skladišč orožja in zaklonišč za primer jedrskega napada. Po poročanju nekaterih medijev so na otoku in v njegovi okolici odkrili tudi neeksplodirane mine ter drugo neeksplodirano strelivo.

Ker so bili na Sazanu nekoč nastanjeni vojaški častniki z družinami, so na otoku zgradili tudi stanovanjske objekte, šole in zdravstvene ambulante, je pojasnil Mëhilli. Dodal je, da so bili deli otoka med državljanskimi nemiri leta 1997 izropani.

Zaradi dolge zgodovine vojaških spopadov v regiji je morsko dno okoli Sazana in v Vlorškem zalivu posejano z razbitinami ladij, predvsem iz prve in druge svetovne vojne. Na tem območju so odkrili več pomembnih arheoloških najdišč, zato je postalo priljubljena destinacija med potapljači.

Ker je bil dostop do otoka desetletja močno omejen, so njegovi ekosistemi ostali večinoma neokrnjeni. "Z vidika zgodovinarja je to eden redkih razmeroma nedotaknjenih krajev v Albaniji, ki še vedno priča o njeni bogati in dolgi zgodovini," je zaključil Mëhilli.

Ivanka Trump: Gre za projekt življenja

Spomnimo sicer, da je Sazan v zadnjem mesecu v mednarodni javnosti odmeval zaradi množičnih protestov proti načrtovani gradnji luksuznega turističnega kompleksa, vrednega 1,4 milijarde evrov.

Projekt, ki ga povezujejo z Jaredom Kushnerjem, zetom ameriškega predsednika Donalda Trumpa, predvideva gradnjo razkošnih hotelov in turističnih zmogljivosti na zaščitenem obalnem območju. Protestniki so od albanske vlade zahtevali blokado projekta, ki je sprožil zaskrbljenost zaradi okoljske škode in korupcije.

O projektu na Sazanu pa se je v enem od ameriških podkastov razgovorila tudi Kushnerjeva žena in hči ameriškega predsednika Ivanka Trump. Po pisanju albanske tiskovne agencije ATA je projekt opisala kot projekt življenja in ocenila, da je najambicioznejši projekt, ki ga je doslej prevzela.

Kot je dejala, se je za otok začela zanimati po tem, ko ga je obiskala z ladjo. Pokrajino na Sazanu je opisala kot izjemno in poudarila, da projektna ekipa pri razvoju sodeluje z mednarodno priznanimi arhitekti in oblikovalci. "Vsak arhitekturni poseg mora biti izveden ob popolnem spoštovanju okolja in se organsko vključiti v naravo, skoraj kot da bi bil njen del," pa je glede posegov v naravo dejala Ivanka Trump.