Sredi Jadrana leži naravni biser, ki že desetletja buri domišljijo domačinov

Sredi skalnatega Cresa se razprostira prizor, ki bolj spominja na celinsko pokrajino kot na jadranski otok. Med hribi se namreč razteza ogromno območje sladke vode, gre za Vransko jezero, enega najbolj nenavadnih naravnih pojavov v tem delu Jadrana, piše Nova.rs.

Na prvi pogled se zdi, da je kraj ustvarjen za plavanje, ribolov ali čolnarjenje. Vendar nič od tega ni dovoljeno.

Vransko jezero je namreč ključni vir pitne vode za Cres in Lošinj in prav zaradi tega je dostop do njegove obale strogo omejen. Obiskovalci ga lahko zgolj opazujejo s panoramskih točk na okoliških hribih.

Največja kriptodepresija na Hrvaškem

Jezero se razprostira na približno 5,75 kvadratnega kilometra velikem območju, na najgloblji točki doseže 74,5 metra. Njegova površina se nahaja približno 13 metrov nad morsko gladino, njegova najgloblja točka dna pa se spušča približno 61,5 metra pod morsko gladino, zato je Vransko jezero tudi največja kriptodepresija na Hrvaškem. Gre za geografski del kopnega, po navadi jezersko kotanjo, ki sega pod nivo morske gladine.

Po nekaterih ocenah strokovnjakov pa v tej kotanji je približno 220 milijonov kubičnih metrov izjemno kakovostne sladke vode.

Stoletja so Vransko jezero domačini preprosto imenovali Jezero. Sedanje ime pa je dobilo po bližnji vasi Vrana, ki leži na pobočjih nad njim.

Ime "Vransko" je v pisnih virih povezano z italijanskim naravoslovcem in potopiscem Albertom Fortisom, ki je v 18. stoletju raziskoval in opisoval dalmatinske in kvarnerske otoke. V njegovem delu iz leta 1771 se pojavi ime "Lago di Vrana o Jesero", ki so ga kasneje prevzeli kartografi in drugi popotniki.

Od kod toliko sladke vode sredi kraškega otoka?

Cres je izjemno razgibano območje, kjer voda običajno hitro prodre skozi prepustna tla. Zato obstoj tako velikega sladkovodnega jezera že desetletja privlači geologe in hidrologe, piše Nova.rs.

V preteklosti so celo domnevali, da voda v jezero priteka po podzemnih poteh, ki se skrivajo na drugih delih kopnega. A so kasneje hidrološke raziskave potrdile drugačno teorijo. Voda v jezeru izvira predvsem iz padavin, ki padajo neposredno na jezero in njegovo kotlino. Jezero namreč ni povezano s sistemom rek, ki bi se vanj izlivale, niti nima vidnega površinskega odtoka.

Izvor tega nenavadnega sistema je tako povezan z geološko preteklostjo in spremembami morske gladine po zadnji ledeni dobi.

Posebej zanimiv proces pa poteka pod vodno gladino. Sladka in slana voda se nahajata v istem kraškem sistemu, vendar zaradi manjše gostote sladka voda ostane nad slano vodo. Velika masa jezerske vode in hidrogeološki odnosi pa pomagajo preprečiti znaten vdor morja v jezero.

Če bi gladina vode preveč padla, bi se lahko porušilo ravnovesje in povečala bi se nevarnost vdora slane vode. Zato se stanje Vranskega jezera skrbno spremlja, zlasti v sušnih letih in poletnih mesecih, ko se poraba vode poveča.

Legenda o potopljenem gradu

Znanost ima eno razlago, legenda pa povsem drugo. V ljudskem izročilu namreč obstaja legenda o sestrah Gavanka. Po eni od različic legende je na mestu današnjega jezera nekoč ležala rodovitna dolina. Tam sta živeli dve sestri - ena revna in dobra, druga pa zelo bogata, a pohlepna in kruta.

Bogata sestra je imela velik grad in rodovitno zemljo, vendar ni hotela pomagati niti lastni sestri niti ostalim revnim prebivalcem otoka. Po legendi pa je bogato sestro doletela kruta usoda. Zemljo je namreč prizadel močan potres, po katerem je voda poplavila dolino. Grad bogate sestre je izginil pod vodo, na njegovem mestu pa je nastalo Vransko jezero.

Izročilo pravi, da so ostanki potopljenega gradu še danes na dnu in da se ob močnih nevihtah včasih iz globin jezera sliši zvonjenje zvonov grajskega zvonika.

Kamniti zidovi še vedno obstajajo

Seveda ni znanstvenih dokazov za obstoj potopljenega gradu, saj gre le za lokalno legendo, ki se na Cresu prenaša že generacije. Okoli jezera pa so vseeno ohranjene kamnite sledi preteklega življenja.

Gre za stare pašnike, ograjene s tradicionalnimi kamnitimi suhozidi, ki se spuščajo po pobočjih vse do gladine jezera. Njihov obstoj spominja na čas, ko so se prebivalci okoliških vasi z živino približevali vodi in ko je bilo jezero vpleteno v vsakdanje življenje lokalnega prebivalstva.

Pred izgradnjo sodobnega vodovodnega sistema so vodo iz jezera namreč prevažali v lončenih posodah in lesenih sodih, znanih kot batalunge. Zaradi oddaljenosti in nedostopnega terena pa so jo uporabljala predvsem naselja v osrednjem delu Cresa.

Vse se je spremenilo po drugi svetovni vojni

Leta 1946 se je na otoku začela gradnja vodovodnega sistema. Prvo otoško naselje, ki je prejelo vodo iz novega sistema, je bil Orlec leta 1952, mesto Cres pa je bilo priključeno leto kasneje, leta 1953.

Širitev oskrbe z vodo se je nato nadaljevala proti jugu: Belej je vodo prejel leta 1955, Osor in Nerezine leta 1959, Mali Lošinj leta 1960 in Veli Lošinj leta 1963.

Danes je Vransko jezero osnova oskrbe z vodo na območju Cresa in Lošinja. Voda je izjemne kakovosti, pred njeno uporabo so izpeljani le zahtevani postopki preventivne dezinfekcije.

Prav zato je zaščita jezera tako stroga. Plavanje, ribolov, kampiranje in zadrževanje ob obali niso dovoljeni, uvedeni pa so bili zaščitni ukrepi za ohranitev enega najpomembnejših vodnih virov na otokih.

Kljub temu se življenje v samem jezeru nadaljuje. V njem živijo ribe, kot so ščuka, klen in linj, pa tudi druge sladkovodne vrste. Zgolj za ljudi je postavljena jasna meja. Do Vranskega jezera se ne morete kar tako sprehoditi in se spustiti na njegovo obalo. Lahko pa ga opazujete z okoliških razglednih točk.