To je najbolj "sladko" morje na svetu: zakaj je v njem tako malo soli?

Naslov je morda malce nenavaden, saj morja, ki bi imelo sladek okus – vsaj na našem planetu – ni.

Gre za nekakšno besedno igro, povezano s slovenskim izrazom "sladka voda", s katerim označujemo vodo v potokih, rekah in jezerih, ki za razliko od morske ni slana.

V resnici gre torej za to, katero morje na svetu je najmanj slano.

Zakaj so morja in oceani slani?

Da bi razumeli odgovor, najprej poglejmo, zakaj so morja in oceani sploh slani, "sladka" voda pa ne.

Glavni vir soli v morju so kamnine, ki jih spira deževnica.

Deževnica je rahlo kisla in med pronicanjem skozi tla ter tekom po površju zelo počasi raztaplja oziroma prepereva kamnine.

Pri tem se sproščajo različni ioni in minerali, ki jih potoki in reke odnašajo proti morjem in oceanom.

V tekočih vodah in jezerih je koncentracija teh mineralov majhna, vendar pa proces počasnega raztapljanja kamnin in odnašanja mineralov v morje poteka že nepredstavljivo dolgo.

Svetovne reke, ki jih napaja deževnica, v oceane vsako leto odnesejo približno štiri milijarde ton raztopljenih soli.

Vendar pa voda iz morij tudi izhlapeva. Ko se to zgodi, voda raztopljene soli ne odnese s seboj. V ozračje se dviguje le vodna para, ki pade nazaj na površje kot deževnica, sol pa ostane v morju.

V geološko dolgih obdobjih so se tako v oceanih nakopičile ogromne količine raztopljenih snovi.

Dodaten vir mineralov oziroma soli v morjih pa so tudi procesi na oceanskem dnu, med drugim hidrotermalni vrelci in podvodna vulkanska dejavnost.

Največji delež soli v morjih predstavlja … sol.

Točneje natrijev klorid, ki ga sicer poznamo kot kuhinjsko sol. Natrijevi in kloridni ioni, ki ga sestavljajo, skupaj predstavljajo približno 85 odstotkov raztopljenih ionov v morski vodi.

Kilogram povprečne oceanske vode vsebuje približno 35 gramov soli.

Slanost morske in oceanske vode izražamo v promilih oziroma PSU.

Povprečna slanost svetovnih oceanov znaša približno 35 promilov. To zelo poenostavljeno pomeni približno 35 gramov raztopljenih soli v kilogramu morske vode.

Oznaka PSU (angleško Practical Salinity Unit oziroma "praktična enota slanosti") pa je brezdimenzijska količina, ki jo uporabljajo predvsem v oceanografiji.

Slanost 35 promilov je primerljiva z vrednostjo 35 PSU.

Vsa morja niso enako slana

Vendar morja še zdaleč niso povsod enako slana.

Sredozemsko morje je zaradi močnega izhlapevanja še bolj slano od povprečnega oceana. Njegova povprečna slanost je približno 38 PSU, ponekod pa je še višja.

Tudi Jadransko morje je precej slano. V večjem delu se vrednosti gibljejo približno med 38 in 39 PSU, čeprav se slanost spreminja glede na območje, globino, letni čas in dotok rek.

In tako pridemo do v povprečju najmanj slanega oziroma "najbolj sladkega" morja na svetu.

To je Baltsko morje na severu Evrope.

Voda v njem je približno petkrat manj slana od povprečne oceanske vode. V osrednjem delu Baltika slanost površinske vode dosega le 7 do 8 PSU.

Slanost pa se proti severu in vzhodu Baltskega morja še zmanjšuje. V skrajnih delih Botnijskega in Finskega zaliva lahko pade na 2 in celo skoraj 0 PSU.

Zakaj je Baltsko morje tako "neslano"?

Baltsko morje je zelo zaprto morje, skoraj velikansko jezero.

Poleg tega se vanj stekajo številne reke z velikega dela severne in vzhodne Evrope.

Sladka rečna voda tako nenehno redči morsko.

V njem zato nastaja tako imenovana brakična voda ali somornica, mešanica sladke in slane vode, Baltsko morje pa velja za eno največjih območij somornice na svetu.

Drugi razlog je podnebje. Območje Baltika leži daleč na severu, kjer je izhlapevanje precej manjše kot denimo v vročem Sredozemlju.

Zato v njem ostaja več vode, koncentracija soli pa je manjša kot v številnih drugih morjih.

Najpomembnejša posebnost pa se skriva na njegovem zahodnem robu.

Tam je Baltsko morje prek razmeroma ozkih in plitvih danskih ožin povezano s Severnim morjem in s tem z Atlantskim oceanom. Skozi ožine sicer prodira bolj slana voda iz Atlantika oziroma Severnega morja, manj slana voda pa iz Baltskega morja odteka, vendar je ta izmenjava omejena in zelo počasna.

Po ocenah traja približno 30 let, da se voda v Baltiku v celoti zamenja.

Kaj pa morja ob severnem in južnem tečaju?

Mogoče bi kdo pomislil, da so od Baltskega morja še manj slana morja okoli Arktike in Antarktike zaradi velikih količin ledu. Vendar ni tako preprosto.

Ko se morski led tali, v okolico res sprošča sladko vodo in zmanjšuje slanost površinske plasti.

Zato so lahko nekateri deli Arktičnega oceana poleti zelo malo slani. Toda pod to površinsko plastjo ostaja bistveno bolj slana oceanska voda.

Pomemben je tudi obraten proces: ko morska voda zmrzuje, se večina soli izloči iz nastajajočega ledu nazaj v morje, zato lahko voda pod ledom postane celo bolj slana.

Posebej na Arktiki k zmanjšani slanosti prispeva tudi velik dotok rek iz Evrope, Azije in Severne Amerike.

A kljub temu imajo polarna morja kot celota praviloma precej višjo slanost od Baltskega morja.