Neznano število asteroidov, med njimi so tudi potencialno nevarni, se skriva pred našim pogledom. Nova generacija teleskopov bo morda rešilna bilka pred morebitno katastrofo.
Morda se še spomnite posnetkov meteorja, ki je februarja 2013 eksplodiral približno 22 kilometrov nad ruskim mestom Čeljabinsk.
Ognjena krogla je takrat sprostila približno 30-krat več energije kot atomska bomba nad Hirošimo. Eksplozija je razbila okna na več kot 7.000 stavbah, začasno oslepila pešce, povzročila takojšnje ultravijolične opekline ali kako drugače poškodovala več kot 1.600 ljudi. Ali so bile tudi smrtne žrtve, ni znano. Če bi meteor eksplodiral le malo nižje, nad bolj naseljenim območjem, ali celo padel na Zemljo, se jim skoraj zagotovo ne bi mogli izogniti.
Meteor iz Čeljabinska naj bi bil največje naravno vesoljsko telo, ki je vstopilo v Zemljino atmosfero v zadnjih 100 letih, piše revija Live Science, vendar noben observatorij na Zemlji tega ni videl.
Ob prihodu iz smeri Sonca je meteor premera 20 metrov ostal skrit, dokler ni bilo prepozno. Res je, da učinkovitega sistema za odvračanje potencialno nevarnih asteroidov in meteorjev takrat nismo imeli, vendar bi že dovolj zgodnje opozarjanje na nevarnost lahko imelo pozitiven učinek.
Takšni dogodki so na srečo redki. Po oceni Evropske vesoljske agencije (ESA) skale v velikosti meteorja v Čeljabinsku v Zemljino atmosfero vdrejo vsakih 50 do 100 let. Večji asteroidi udarijo še manj pogosto. Do danes so astronomi preslikali orbite več kot 33.000 asteroidov blizu Zemlje in ugotovili, da nobeden ne predstavlja nevarnosti, da bi zadel naš planet vsaj v naslednjem stoletju.
Skriti "ubijalci mest" in "ubijalci planetov"
Vendar pa tveganja za asteroid ne morete izračunati, če ga ne vidite. In znanstveniki danes ocenjujejo, da "tam zunaj" obstaja na tisoče asteroidov.
Med njimi so dovolj veliki, da bi lahko uničili velika mesta ali celo sprožili množično izumrtje. "Najbolj problematičen predmet je tisti, za katerega ne veste," je za Live Science povedala Amy Mainzer, profesorica planetarne znanosti na Univerzi v Arizoni in glavna raziskovalka dveh Nasinih misij za lov na asteroide. "Če vemo, kaj je zunaj, lahko veliko bolje ocenimo resnično tveganje."
Med te nevidne asteroide sodita dve skupini asteroidov. V prvi so Zemlji bližnji objekti razreda Apollo, ki večino časa krožijo daleč zunaj orbite Zemlje, a jo občasno prečkajo. V drugi skupini pa so še vedno skrivnostni asteroidi razreda Aten, ki krožijo skoraj v celoti med Zemljo in Soncem in so vedno na dnevni strani našega planeta. Ker podnevi neba z optičnimi teleskopi, s katerimi lahko opazujemo asteroide, zaradi sončne svetlobe neba ne moremo opazovati, so tako za vedno skriti pred našim pogledom. "Asteroidi Aten so najnevarnejši, saj Zemljine orbite nikoli ne prečkajo v temi nočnega neba," je povedal Scott Sheppard z Inštituta za znanost Carnegie.
Najbolj nevarni so asteroidi s premerom več kot 140 metrov, ki so dovolj veliki, da preživijo padec skozi ozračje in povzročijo katastrofalno lokalno škodo ob trku, je dejala Mainzer. Asteroide s takšnim uničujočim potencialom včasih imenujejo "ubijalci mest". Zelo verjetno pa so med njimi še veliko večji, ki jim pravijo "ubijalci planetov".
Skritih še 14.000 asteroidov?
"Mislimo, da smo našli približno 40 odstotkov asteroidov iz ’140 metrske bratovščine’," je dejala Mainzer. Po ocenah Nase pa bi jih morali najti še približno 14.000."
Opazovanje asteroidov v bližini Sonca za astronome predstavlja izziv. Večina optičnih teleskopov gleda namreč proti nočni strani planeta, da bi se izognili sončnemu bleščanju, izkrivljanju slike zaradi atmosfere ali poškodbam zaradi sevanja. "Zato morate iti v vesolje," je za Live Science povedal Luca Conversi, vodja koordinacijskega centra za objekte blizu Zemlje ESA.
Za opazovanje takšnih asteroidov bi namreč lahko uporabili teleskope, ki zaznavajo infrardeče oziroma toplotno sevanje. "Tudi v vesolju Sonce osvetljuje vsaj majhen del površine asteroida in jo segreva," je dejal Conversi. "Torej namesto da bi gledali sončno svetlobo, ki se odbija od površine, infrardeči teleskopi gledajo na toplotno emisijo samega asteroida, tako da ga lahko najdemo." To pomeni, da bi lahko opazili tudi asteroide, ki so vizualno temni, v infrardečem spektru pa "svetijo kot žareče oglje", je pojasnila Mainzer.
Novi teleskopi šele čez nekaj let
Trenutno obstaja le en infrardeči vesoljski teleskop, ki aktivno išče asteroide blizu Zemlje, imenovan NEOWISE, ki so ga iz dvoletnega mirovanja "prebudili" po dogodku v Čeljabinsku. Vendar pa tega teleskopa še vedno ne morejo uporabiti za opazovanje asteroidov proti Soncu, zato se bo njegova misija končala do julija 2024.
Šele proti koncu desetletja pa bodo začeli uporabljati novo generacijo vesoljskih teleskopov, ki bodo iskali do zdaj nevidne nevarne asteroide tudi v področjih, ki jih zdaj zakriva sončna svetloba, nekakšnih "slepih pegah" za optične teleskope. Trenutno znanstveniki načrtujejo dva – Nasin NEO Surveyor, ki naj bi ga izstrelili leta 2027, in Ein NEOMIR, ki je še vedno v zgodnji fazi načrtovanja in bo izstreljen šele leta 2030. "Glede na naše napovedi bi NEOMIR videl čeljabinški meteor približno en teden pred trkom," je dejal Conversi. "To je dovolj časa, da opozorimo prebivalstvo in sprejmemo določene ukrepe."
Do takrat pa bomo prepuščeni le optičnemu opazovanju in spremljanju asteroidov ter "milosti vesolja", da v tem času iz "slepe pege" nad nas ne pošlje kakšnega uničevalca mest ali celo planeta.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!