Dijaki in dijakinje so že sredi maturitetne vročice, ki se je začela 4. maja z esejem, danes pa se z izpitom iz angleščine začenja osrednji del spomladanskega roka letošnje mature. Večji del izpitov – tako pisnih kot ustnih – maturante čaka junija in v tem času se naval na portal Astra.si, kjer Andrej P. Škraba objavlja posnetke z razlagami matematičnih konceptov, močno poveča. Pogovarjali smo se z najbolj priljubljenim (ljubiteljskim) matematikom v državi, ki ga mnogi bodoči maturanti skoraj po božje častijo.
Andrej P. Škraba je med mladimi najbolj poznan po vsebinah, ki jih objavlja na portalu Astra.si. Z razlago matematičnih konceptov marsikomu pomaga na poti do dobro opravljene mature, posameznega preizkusa znanja ali do napredovanja v višji letnik. V zadnjih letih pa je novo občinstvo našel tudi s podkastom Dialog, v katerem o vseh področjih življenja razpravlja s Klemnom Selakovičem in Janijem Pravdičem.
V nadaljevanju o matematiki, slovenskem izobraževalnem sistemu, ‘mojstrovanju’ in sreči, pa tudi o tem, kdo je Andrej P. Škraba osebno – poleg božanstva med mladimi.
Od kod ljubezen do matematike? Mnogi, ki imajo – no, iskreno, imamo – svojevrstne travme zaradi tega predmeta v šolah, to stežka razumejo.
Rekel bi, da ne gre toliko za ljubezen do matematike, temveč bolj za ljubezen do poučevanja matematike. Bolj kot matematični koncepti, ki so mi seveda zanimivi in do njih čutim afiniteto, me zanima ta koncept predstaviti nekomu, ki ga mogoče ne pozna ali zanj sliši prvič.
Pri inštruiranju nekaterih predmetov na Ekonomski fakulteti – podlaga za skoraj vse je prav matematika – sem opazil, da veliko študentov ne pozna niti osnovnih konceptov oziroma jim že ti delajo težave. Mogoče sem bil takrat malo domišljav in sem se odločil, da bom celotno osnovno in srednješolsko snov razložil v videoposnetkih ter jih potem objavil na spletu. Ta odločitev se je izkazala za dobro, saj te posnetke danes uporablja na tisoče dijakov in dijakinj, pa tudi osnovnošolcev in študentov po vsej Sloveniji.
Prvotni vzgib za nastanek portala je bil torej pomagati?
Da. Predvsem to. In mogoče s tem, ko kompleksno stvar razložiš na razumljiv način, posredno vzbuditi zanimanje za to snov. Matematika je predmet, pri katerem je pomembno, da nam na začetku, ko smo še zelo mladi, stvari predstavijo tako, da jih razumemo. V nasprotnem primeru lahko pride do frustracij – mislimo, da nismo dovolj pametni, da tega ne bomo nikoli znali … V takih trenutkih je pomembno, da imamo nekoga, ki si vzame čas.
Če starši pomagajo otrokom, dostikrat niso dovolj potrpežljivi, in pojavijo se nove frustracije. Pri posnetkih pa se jaz odstranim – nisem inštruktor, ki je fizično prisoten – in oseba, ki to gleda, lahko sledi v svojem tempu in si vsebino zavrti tolikokrat, da jo razume. Učenje matematike je zelo individualna, mogoče celo intimna stvar. Moraš se ji posvetiti in se sfokusirati, da nekatere stvari razumeš.
Kako mladim predstaviti matematiko na pravi način, da se ne pojavijo frustracije, ki ste jih omenili?
Dostikrat sem kritičen do procesa formalnega izobraževanja. To je sistem polovičarstva. Z zadostno oceno, torej s 50 ali celo 45 odstotki, lahko opraviš neki test. To na dolgi rok ustvarja ogromne luknje v znanju, matematika pa je veda, pri kateri se vse gradi kot hišica iz kart. Če imamo slabe temelje … Pri mladih pogosto opazim problem z ulomki, ki so elementarna operacija, moraš pa jo obvladati za kompleksnejše operacije. To je lep primer, ko spustimo nekoga na višji nivo, ne da bi bile jasne osnove.
Sam sem pristaš obrnjenega izobraževanja, pri katerem je pogoj za napredovanje 100-odstotno razumevanje s poudarkom na tem, da ni nujno, da enako stari posamezniki pri različnih predmetih napredujejo enako hitro. Mi smo si to zamislili ravno obratno. In to je potem povod za frustracije, ljudje se začnejo spraševati, kje bodo to sploh potrebovali in ne vidijo smisla.
Če hočeš biti učitelj ali profesor, je dobro, da znaš takšna vprašanja nasloviti. Svet je zelo kompleksen, in če hočemo razumeti to kompleksnost, moramo znati podatke oziroma informacije kvantificirati. Ko to naredimo, jih spravimo v polje matematike. Statistika je na primer veja matematike, ki je je v srednješolskem obdobju zelo malo, bi pa mnogim zelo koristila. Potem so tu še mnoge druge stvari, ki bi lahko prišle zelo prav, na primer obrestni račun, ali pa recimo finančna matematika. Da bi ljudje razumeli, kaj pomeni vzeti kredit za 30 let – je obrestna mera fiksna ali variabilna … To je ta uporabna matematika, ki pa je je v trenutnem kurikulu premalo.
Po izobrazbi niste matematik. Koliko ukvarjanja s to vedo je potrebno, da jo dovolj razumeš, da znanje predajaš naprej ljudem, ki morda o tem ne vedo ničesar?
Glede na to, da je matematika eden od obveznih predmetov na maturi, torej se preverja znanje štiriletnega srednješolskega programa, bi tisti, ki dosegajo dobre rezultate, morali imeti dovolj znanja, da ga nekomu tudi predajo. Potem pa je tu seveda še vprašanje tega, kakšne pedagoške veščine imaš. Res je, da jaz formalne izobrazbe nimam, zato sem rekel, da sem bil na začetku malo domišljav. Ampak te vsebine sem vseeno dal na splet in si rekel, naj odjemalci presodijo, ali jim pomagajo. Odzivi, ki jih dobivam že skoraj deseto leto, kažejo, da je bila moja domišljavost očitno upravičena.
Vsebine, o katerih govorite, že od leta 2013 objavljate na portalu Astra.si. Kako ste doživljali rast portala čez čas?
Od samega začetka sem vsebine objavljal sproti. Obiskovalci strani so me spraševali, ali bom razložil tudi to ali ono snov, prva leta pa se je mogoče zgodilo, da je kdo prišel in še ni našel vsebine, ki jo je iskal, zato je stran zapustil. A vseeno sem nadaljeval s sprotnim objavljanjem, da bi lažje spremljal odzive. Prvo leto in pol sem se s tem ukvarjal, kot da je to moja zaposlitev. Praktično cele dneve sem preživel v svoji sobi in izdeloval vsebine. Po letu in pol pa sem skoraj 90 odstotkov vsega, kar sem želel pripraviti, že objavil.
Stran je najbolj popularna pri tretjih in četrtih letnikih zaradi priprave na maturo, potem pa te generacije povejo naprej mlajšim. Tako se je beseda širila. Res veliko rast ogledov sem dosegel z začetkom covid epidemije, ko so bile šole prisiljene hitro preiti na izobraževanje na daljavo. Takrat so tudi mnogi učitelji in profesorji začeli mojo platformo dejansko oglaševati oziroma priporočati svojim učencem. Ta učni pripomoček je navsezadnje namenjen ravno takšnemu načinu učenja – si doma za svojim računalnikom in moraš spoznavati nove koncepte.
In odzivi ljudi, ki uporabljajo vaše vsebine?
Največkrat prejmem zahvale ob uspešno opravljeni maturi, ob uspešno popravljenih popravnih izpitih ali pa ob izboljšanju ocene. Ja, skozi leto tega dobim kar veliko.
Na Astra.si pišete o tem, da na drugih področjih ne pričakujemo polovičarstva. Recimo pri kirurgu ne pričakujemo, da bo svoje delo obvladal samo v 50 ali 75 odstotkih.
Predstavljajte si, da greste k frizerju in vam uredi polovico frizure, polovice pa ne. Ker je to zadostno opravljeno delo. Mi povsod pričakujemo odličen rezultat, storitev. V šoli smo navajeni ravno obratno – polovično je že dovolj.
V zapisu uporabljate tudi besedo mojstrovanje in se dotikate razvijanja potencialov vsakega posameznika. Problematizirate proces izobraževanja, a v podkastu Dialog ste razpravljali o tem, da ima v življenju večji vpliv kot trdo delo sreča. Kako torej mojstrovati v nečem, ko nimaš te sreče, da bi bil za to nadarjen?
Ko gre za matematiko, zagotovo določeno vlogo igrajo geni – koliko smo matematično nadarjeni. Pri ljudeh, ki postanejo profesorji matematike oziroma akademiki s tega področja, je malo takšnih, ki nimajo vsaj genetsko dobre predispozicije. Konvencionalni testi, ki merijo IQ, so bolj prilagojeni za možgane, ki imajo afiniteto do prepoznavanja vzorcev, kar matematika je. Ampak nivo, ki smo ga določili za povprečje, ki bi ga neki posameznik v družbi naj dosegal, smo po mojem mnenju dobro zastavili.
Aspekt sreče pa nastopi tudi tu – smo imeli v mladosti starše ali vrstnike, ki so kazali večjo naklonjenost ali zanimanje za matematiko in so to prenesli na nas? Smo imeli v srednji šoli družbo, ki jo je to zanimalo, in pa dobre profesorje? Vsak posameznik gre v življenju skozi neko sito, to je res kaotična stvar, a ne smemo zanemariti, da se da na nekem področju zelo veliko doseči, če se mu posvetimo. Pri matematiki je bolj pomemben vložek časa in energije. Tega pa danes primanjkuje, ker je toliko drugih stvari, ki so na prvi pogled bolj zanimive.
Andrej P. Škraba osebno
Kdo je vaš vzornik?
Vsi ljudje, ki dosegajo svoj potencial, in v okolje, v katerem so, vnašajo pozitivno energijo ter s svojim delovanjem pozitivno vplivajo na druge ljudi. Ne bi izpostavil kogarkoli, lahko gre za čisto naključno osebo, ki se trudi in v življenju daje pozornost drugim ljudem.
Na vašem Facebookovem profilu je opaziti tudi, da pišete poezijo. Ampak k njej pristopate strukturirano, skoraj matematično. Imam prav ali pri pisanju izhajate iz čustev?
Odvisno od vsebine. Moja naklonjenost pisanju izhaja iz kariere, ki sem jo zgradil na področju marketinga. Osnovna veščina, ki jo mora obvladati vsak tržnik, je pisanje. Navsezadnje je jezik orodje, s katerim se sporazumevamo in komuniciramo, marketing pa je komunikacija, ki jo najlažje sporočamo v besedi. Moj pristop k poeziji pa ni strukturiran, temveč bolj intuitiven, osnovan na čutenju. To počnem, ko se mi zljubi.
Ste tudi del podkasta Dialog. Kje vidite čar podkastov, ki jih je vedno več, kaj je vas pritegnilo k temu formatu?
Čar podkastov je zame v tem, da so vzklili v glavah neodvisnih ustvarjalcev. V klasičnih medijih poznamo pogovorne oddaje, njihova omejitev pa je časovna komponenta. Pogovori o kompleksnih temah ali temah, ki nas zanimajo, zahtevajo več časa, ljudje pa so – kljub temu da živimo v času omejene pozornosti – pripravljeni poslušati daljše vsebine. Kakšnih stvari se ne da povedati v 10 minutah in jih je treba razložiti na dolgo in široko.
Podkast ima tudi voajersko komponento. Prisluhneš nekemu pogovoru in si kot nek prisluškovalec. Ljudje smo bitja, ki radi prisluškujemo, morda celo bolj, kot poslušamo. Mogoče zvemo kaj zanimivega.
Kdo je občinstvo podkasta Dialog?
Naše občinstvo se je spontano našlo, na nikogar nismo ciljali. Poslušalci so predvsem mladi – naši vrstniki in mlajši. Nazadnje, ko smo imeli live Dialog, torej pred občinstvom, je po koncu dogodka do mene prišla ena mama in rekla: “Veste, moj sin vas posluša, jaz pa kdaj prisluhnem in ste mi zanimivi.”
Če se ob koncu vrnemo k matematiki – citat, ki je zapisan v vašem biotu na Facebooku, pravi: “Matematika je jezik vesolja, tišina je jezik bogov.” Kaj vam to pomeni?
Matematika velja za jezik znanosti – z njim opisujemo svet, v katerem smo, vesolje, v katerem se nahajamo. Velik del tega vesolja je še vedno nepojasnjen in ta nepojasnjenost je tišina, ki jo moramo s svojimi orodji, tudi z matematiko, nekako odkriti. Mogoče je ta tišina tišina bogov.
Rdeča nit najinega pogovora je bila matematika in predajanje znanja. Kaj bi ob tem sporočili bodočim maturantom in maturantkam?
Naj se zdaj maksimalno skoncentrirajo, ugasnejo telefone, odstranijo vse moteče elemente in te dni, ki ostajajo do konca mature, preživijo za zvezki in knjigami ter se sfokusirajo na to, da dobro opravijo maturo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje