S policijskimi pogajalci je policija pred 30 leti dobila nov pristop k reševanju najtežjih kriznih dogodkov – brez uporabe sile ali orožja, le s pogovorom, pri katerem časovnih omejitev ni. Kako deluje očem javnosti skrita enota, ki temelji na prostovoljstvu?
Vodja policijskih pogajalcev je Miran Ozebek. Pod njim v treh pogajalskih skupinah deluje 21 policistov in policistk različnih profilov. Najpogosteje posredujejo pri poskusih samomora, družinskih situacijah in grožnjah z razstrelitvijo, zajetja talcev pa pri nas – čeprav Ozebek zagotavlja, da so tudi za to usposobljeni – doslej na srečo še ni bilo. Katere lastnosti potrebuje policijski pogajalec, se jih da naučiti in ali je njihovo delo kakorkoli podobno hollywoodskim filmom?
Letos ste obeležili 30 let delovanja policijskih pogajalcev. Eno izmed prvih večjih posredovanj je bilo tisto leta 1993 na mejnem prehodu Fernetiči. Kaj je bila takratna grožnja in kako so bila videti pogajanja, koliko časa so trajala, kako so se razpletla?
Dogodek na Fernetičih leta 1993 je bila klasična krizna situacija. Državljan BiH je prišel na mejni prehod opasan z eksplozivom, njegova grožnja pa je bila, da se bo razstrelil. Kaznovati je želel krivce za vojno v BiH. Takrat policija še ni imela pogajalskih skupin, a vsi, ki so bili vključeni v to krizno situacijo, so se na neki način pogajali. Zadeva je trajala tri dni, nato pa se je uspešno rešila. To je bil prelomni dogodek, saj se je takrat izkazala potreba po usposobljenih pogajalcih. Vodstvo policije se je nato odločila za vzpostavitev tega sistema tudi pri nas.
V kakšnih primerih policijski pogajalci najpogosteje posredujejo? Se je število primerov čez leta povečalo?
Na letni ravni v povprečju beležimo 20 posredovanj policijskih pogajalcev, kakšno leto manj, kakšno leto več. Zadnjih pet let pa ta številka ostaja nekje na 20. Največkrat posredujemo pri poskusih samomora – pri takih primerih se policijski pogajalec brez izjeme pokliče. Ogromno je tudi družinskih situacij, vključimo se pri deložacijah … A na tovrstne situacije se lahko vnaprej malo bolje pripravimo, na poskuse samomorov se ne moremo.
Kako pa ocenite, da ste na točki, ko pogajanja ne bodo več uspešna?
Odvisno od situacije. Težko razložim, a na neki točki včasih ugotovimo, da se lahko pogajamo še in še, pa ne bomo prišli do rešitve, zadevo rešijo druge enote, ki so že vključene.
Letos je Srbijo pretresel strelski napad v osnovni šoli, dan pozneje pa še en strelski pohod. V. d. direktorja policije Senad Jusić je ob 30. obletnici policijskih pogajalcev dejal, da bi bilo “iluzorno in zelo nevarno živeti v prepričanju, da se kaj takega pri nas ne more zgoditi”. Kako smo pripravljeni na morebiten scenarij napadalca, ki bi zajel talce? Smo že imeli takšen primer?
Pogajalci bi se res v primeru strelskega napada vključili šele, če bi se ta razvil v situacijo s talci. Takšnih situacij doslej na srečo nismo imeli, se pa zanje usposabljamo. Načeloma tovrstne zadeve trajajo zelo dolgo, zato bi bilo potrebno menjavanje pogajalskih skupin. Upamo, da bomo še naprej ostali samo pri usposabljanju.
Kako policist sploh postane policijski pogajalec? Je to njihovo edino delo ali ob tem opravlja redne naloge?
Policijsko pogajalstvo temelji na prostovoljstvu. Kljub temu je treba izpolniti nekaj formalnih pogojev, recimo najmanj pet let delovnih izkušenj, opravljanje dela pooblaščene uradne osebe …
Pomembna pa so predvsem psihološka znanja, ki so po mojem nekako prirojena – pogajalec mora biti čustveno zrel in stabilen, biti mora dober sogovornik, prav tako pa mora znati poslušati. Pri izbiri uporabljamo splošno priznane psihološke teste, a se šele kasneje na usposabljanjih in pogovorih zares pokaže, ali je delo pogajalca za nekega policista ali kriminalista primerno.
V Sloveniji so tri skupine po sedem pogajalcev. Trije pogajalci iz vsake skupine so v pripravljenosti izven delovnega časa od ponedeljka do ponedeljka, skupine pa so sestavljene tako, da pokrijejo čim večji del država zaradi krajšega odzivnega časa. Poleg pogajalcev je v vsaki skupini tudi psiholog in tehnik iz Uprave kriminalistične policije, ki skrbi za nemoteno vzpostavitev kontakta s storilcem.
Kakšno vlogo v skupinah pogajalcev igra psiholog? Ali gre predvsem za podporo pogajalcem ali pa so pomembni tudi za psihološko profiliranje ljudi, s katerimi se pogajajo?
Psiholog lahko sam nastopa kot pogajalec, lahko pa nudi psihološko pomoč. Ena od oblik pomoči je profiliranje storilca, da pogajalec lažje izbere pravo taktiko oziroma pristop. Lahko pa tudi pomaga tako, da pogajalca ali pogajalko drži na nekem psihološkem nivoju, saj so lahko osebe na drugi strani izredno nesramne ali žaljive, s tem pa v nekem trenutku “sesujejo” pogajalca. Naloga psihologa je takrat, da nudi podporo pogajalcu za nemoteno pogajanje.
Oba psihologa, ki delata kot pogajalca, sta zaposlena v policiji – eden v kriminalistični policiji, ena pa v specialni enoti.
Policisti pogajalci delajo v različnih enotah na različnih nivojih slovenske policije – na lokalnem nivoju, torej na policijskih postajah, na regijskem nivoju, kar pomeni v Sektorjih kriminalističnih policije, pa tudi na generalnem nivoju oziroma v okviru Generalne policijske uprave. Ko je pogajalec v dežurni skupini in je vpoklican zaradi krizne situacije, odloži tekoče delo in se odzove na dogajanje.
Je pri policijskih pogajalcih poleg vseh že naštetih psiholoških značilnosti pomemben tudi glas?
Ko izberemo pravilno taktiko, ko ugotovimo, kakšna je oseba na drugi strani, se lahko prilagodi tudi barva in ton glasu. A to se da naučiti. Ostale stvari je pogajalca težko naučiti, torej čustvene zrelosti in moči, pa tega, da je sposoben v vsakem trenutku pravilno oceniti situacijo. Na usposabljanjih poskušamo trenirati tudi to, ampak po navadi že v postopku izbire pogajalcev ugotovimo, ali potrebne osebnostne lastnosti imajo.
Vsaka pogajalska skupina ima določeno število žensk in določeno število moških. V kriznih situacijah, v katere so vpleteni otroci in mladostniki, pogosteje sodeluje pogajalka.
So pogajanja, po katerih pogajalci potrebujejo psihološko podporo, pogosta?
Psihološka podpora je v policiji seveda na voljo, a pogajalci praviloma te pomoči ne potrebujejo. A ko obravnavamo in analiziramo posamezen primer, pogajalec pove, kaj vse je doživljal, s tem pa se tudi na neki način sprosti, olajša.
Javnost ima o delu pogajalcev le malo znanja, še najpogosteje jih gledamo v filmih. Kako daleč od resnice so ti scenariji?
Filmski scenariji stremijo k temu, da privabijo čim več gledalcev, zato so v večini primerov neresnični in neživljenjski. Mogoče pa je v filmih vseeno kanček resnice, saj podatke pobirajo iz realnih situacij. A filmi niso naš učni pripomoček. Naš cilj je vedno isti – da stvari rešimo na miren način, s pogovorom. Strogih smernic pri pogajanju ni, a splošno vodilo je, da smo mirni in neobremenjeni s časom.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje