Boštjan Videmšek: Delujoča utopija

Kolumne 09. Okt. 202106:00 > 14. Okt. 2021 13:36
Delite:
Boštjan Videmšek
Foto: Denis Sadiković/N1

Pozni september je na dodekaneških otokih najlepši čas v letu. Kristalno čisto morje je karibsko toplo. Turistični hrup že zamenja cingljanje kozjih zvončkov. Sprehajalne poti so – tako kot plaže – ponovno opuščene. V restavracijah je, kadarkoli, dovolj prostora. Domačini so, sicer utrujeni od sezone, bistveno manj nervozni. Toplo je, ne vroče. Jutra so približek zena, večeri podaljšana meditacija. Življenje počasi prehaja v hibernacijo. Še posebej na manjših, manj obljudenih otokih.

Še posebej na Tilosu, morda najbolj posebnem (ne le) grškem otoku, mojem južnem otoku.

Kljub temu da je Grčija tako rekoč moja druga domovina, sem za Tilos prvič slišal, ko je bilo z bližnjih turških obal proti grškim otokom na poti največ beguncev. Njihovo tragedijo sem spremljal na terenu, ves čas; dolga leta. Tudi na nemirnem, neštetokrat smrtonosnem morju. Tilosa ni bilo na zemljevidu begunskih poti. Na otok je zaneslo brodolomce in tiste, ki so jih tihotapci namerno napačno usmerili. In otočani in otočanke jih niso sprejeli kot grožnje, kot tujce, kot nekoga drugega.

Sprejeli so jih kot (so)ljudi. Brez žic, omejitev, groženj, ukazov, birokracije, rasizma, ksenofobije in vseh drugih oblik razkosavanja človeškega dostojanstva, ki so v zadnjih letih postale evropska norma(lnost). Prek projekta Tilos Hospitality Center (Center dobrodošlice) so ljudi najprej oskrbeli, potem pa jim omogočili, da se nemudoma – brezpogojno! – vključijo v njihovo skupnost. Na Tilosu sem spoznal ljudi na begu pred vojnami, ki so tri dni po brodolomu že imeli službe.

Ko sem se pred dobrimi štirimi leti prvič odpravljal na Tilos, sem skupaj s fotografom Matjažem Krivicem po vsem svetu že raziskoval najboljše, delujoče primere spopadanja s podnebno krizo. Predvsem na ravni skupnosti. In med raziskovanjem sem naletel na kratke novice o Tilosu, ki naj bi postal prvi energetsko samopreskrbni otok v Sredozemlju (seveda le s pomočjo obnovljivih virov energije, sonca in vetra). Svoje nove znance na čudovitem, docela samorastniškem otoku sem nemudoma pobaral o nastajajoči hibridni vetrno-sončni elektrarni (in sistema shranjevanja energije). In prav vsi, ki so bili vpleteni v projekt begunske dobrodošlice, so bili vpleteni tudi v projekt vzpostavljanja energetske neodvisnosti.

Projekt energetske samopreskrbe, ki so ga na Tilosu razvili s pomočjo grških univerz, nemških znanstvenikov in finančne pomoči Evropske unije (sklad Horizont2020), je v praksi zaživel aprila 2019. Tedaj sem drugič obiskal otok, na katerega je mogoče priti le z ladjo (s Kosa in Rodosa). Ko so solarni paneli in vetrnica začeli delovati s polno kapaciteto, so nemudoma proizvedli več električne energije, kot jo otok potrebuje tudi na vrhuncu turistične sezone. Tako je še danes – čeprav sem ter tja na otoku zaradi prastare, nazadnjaške grške zakonodaje grško državno energetsko podjetje od Tilosa zahteva, da vso svojo (izključno zeleno) elektriko usmeri v državno omrežje, za kako uro zmanjka električnega toka. A to naj bi se kmalu spremenilo.

Za popoln prehod na obnovljive vire energije so se na otoku odločili ne le iz okoljevarstvenih vzgibov ter neposrednega soočanja – radikalna suša – s posledicami podnebne krize. Zaradi večkrat pretrganega podmorskega kabla, skozi katerega je na otok prihajala elektrika iz dizelske termoelektrarne na Kosu, so nujno potrebovali “alternativo”. Toda ključen razlog za energetski (pre)obrat na Tilosu je mogoče najti v delujoči skupnosti. To izjemno lepo dokazuje topel odnos do ljudi na begu. A še zdaleč ne le to.

Tilos je bil prvi otok v Grčiji, na katerem so prepovedali lov in obnovili antične pohodne poti. Na Tilosu, kjer so se zavestno odrekli množičnemu turizmu in kamor prihajajo večinoma le turisti, ki, da, še berejo knjige in niso odvisni od takojšnjih, skrajno toksičnih nagrad digitalne naslade, so, denimo, izvedli tudi prvo istospolno poroko v Grčiji. Dolgo preden so te postale zakonite. Otok je središče humanizma, naprednosti, odprtosti, spoštovanja, dostojanstva, osebnega in kolektivnega miru in refleksije = epicenter upanja v boljšo prihodnost.

A takšno skupnost je bilo treba ustvariti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil ekonomsko opustošeni Tilos na robu demografske katastrofe. Na popolnoma pozabljenem otoku je ostalo le še nekaj ducatov starih ljudi. Otok, ki je ime dobil po nečaku grškega boga Apolona – ta naj bi tu našel zdravilne zeli za mater preroškega boga glasbe in lokostrelstva in je med drugim odganjal zlo in bil zaščitnik pomorščakov – je bil v komi. Ko je jeseni 1975 v Atenah padel režim fašistične vojaške hunte, se je s študija medicine v Rimu v svojo domovino lahko vrnil sveže diplomirani zdravnik Tasos Aliferis. Novi predsednik grške vlade Andreas Papandreu je mlade zdravnike povabil k sebi in jim ponudil destinacije, kjer bi lahko opravljali svojo prakso. Ko je vrsta prišla na Aliferisa, je ta dejal, da bi rad šel tja, kamor ne želi oditi nihče drug.

Poslan je bil na Tilos.

Ostalo je, kot se reče, zgodovina. Aliferis, poln idej in idealov, je prišel v ruševine. Sledilo mu je več prijateljev in “originalnih” prebivalcev otoka. Tega so – pod vodstvom zdravnika – skupaj hitro obudili od mrtvih. Poskrbeli so za osnovno infrastrukturo, zagnali turizem, poskrbeli za prehransko (samo)preskrbo in vodne vire. Prebivalci otoka so Aliferisa sami izbrali za župana, kar na Tilosu še danes ni politična funkcija. Tilos je – ob zgoraj naštetih tektonskih premikih – po zaslugi človeka, ki si je upal kreniti v neznano, postal ena najbolj želenih destinacij za vse nas, ki obsesivno ljubimo tiho, avtentično Grčijo. Danes delo pokojnega župana in zdravnika nadaljujeta neskončno odločna in brezkompromisna županja Maria Kamma in županov sin Spyros.

Ko sem na topel, neskončno mehak večer pred dvema tednoma v obalnem mestecu Livadia predstavljal svojo knjigo, v kateri ima Tilos posebno mesto, sem imel hudo tremo. Strahospoštovanje. A obenem sem čutil silovito hvaležnost.

Ni bilo potrebe po razlaganju podrobnosti. Ni bilo cinizma, sarkazma, vsevednih agresivno naphanih mnenj, predaje vnaprej; kaj šele tako vseprisotnega in celostno uničujočega boja za status quo. Mogoče je. Da se. Alternativa obstaja. Ostalo je, prosto po Greti, bla bla bla. Na Tilosu smo govorili isti jezik in čutili skupno prihodnost, kot bi lahko bila. Kot bi morala biti.

Delujoča utopija? Morda. Tudi Utopija, ki jo je že leta 1516 (!) napisal Thomas More, se dogaja na otoku. Še več. Prebivalci Utopije so po ukazu kralja Utoposa sami izkopali kanal, da so se odmaknili od celine in postali – otok.

Usodo so prevzeli v svoje roke.

**

Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.

Komentari

Vaš komentar