Boštjan Videmšek: Stvarnik ali Uničevalec?

Kolumne 04. Dec. 202106:003 komentarji
Delite:
Boštjan Videmšek
Foto: Denis Sadiković/N1

Vulkan Cumbre Vieja na kanarskem otoku La Palma je bil še pred dvema mesecema in pol pohleven hribček. Potem ga je razgnalo. Danes – gre za najdaljši izbruh vulkana na otoku in enega najdaljših trajnih izbruhov nasploh – lava, bombe iz magme in strupeni plini iz sedmih ognjeniških "ventilov" lezejo, letijo in pršijo na več strani.

Iz tekoče, sijoče oranžne lave udriha neznosna vročina. Bližje je nemogoče priti. Bilo bi smrtno nevarno. Velikanska reka kamenja in ognja ropota, trga, se vali. Kot da bi bila živa. Premika se. Poka kot stari sklepi. Videti je kot taleči se ledenik. Tudi zveni tako. Strah se meša s poželjivostjo, z nastavki usodne privlačnosti. Dotik Stvarnika in Uničevalca je, dobesedno, na dosegu roke.

Sonce je skrito za gromozanskim temnosivim oblakom, ki ga veter iz vulkana nosi proti Atlantiku, v smeri Amerik. Smrdi po žveplu. Ozračje se polni z ogromnimi količinami ogljikovega dioksida. Ljudje govorijo o prihajajočem velikem potresu, ki bi lahko otok razklal na pol in, posledično, sprožil cunami. Uničujoče valove bi neslo daleč, daleč proti novemu svetu. Nekoč jih je že. A v človeški, namensko morilski obliki. Z genocidnim postankom prav tu, na Kanarskih otokih.

Vulkan Cumbre Vieja
Foto : Boštjan Videmšek

Tla se tresejo. Praktično neprestano. Ravno potresi so tisti, ki so, ob izgubi imovine – z najbolj ogroženih območij je bilo evakuiranih približno 7.500 ljudi, morje lave pa je požrlo 2.700 hiš – najbolj travmatični za lokalno prebivalstvo. Potresi, z magnitudo tudi med pet in šest, so znak, da se vulkan ne umirja. So glasniki bližnje prihodnosti.

Hiše so zakopane v globokem vulkanskem prahu. Drevesa, najbolj vzdržljivi osamelci, štrlijo iz morja utripajoče, žive, ekstatične lave. V povsem uničeni vasici La Manchas je vulkan pokopal – pokopališče. Vrhovi nagrobnikov štrlijo iz črnega, gostega, avtoritarno uniformiranega peska.

Vulkan rohni, brbota, vpije. Naravno topništvo visoko v nebo meče kamnito, kovinsko drobovje Zemlje. Celotni planinski masiv goreče žari. In se napenja. Kot da bi Zemlja imela popadke. Rojstvo? Smrt? Stvarjenje ali uničenje?

Vulkan Cumbre Vieja
Foto : Boštjan Videmšek

Ptice so prestrašene, zmedene. Čudijo se; nagon jim ukazuje beg. Sredi vulkanskega prahu pod z debelo odejo prahu pokritega borovega gozda, le dobesedno, streljaj od vulkanskega žrela, je nekdo v časih pred vulkanskim štetjem postavil lično izdelan, a skrajno zoprn napis. “Prosim, ne hranite mačk.” V nemščini.

Piha. Vulkanski prah se zajeda v oči, polni nosnice, se lepi v ustih. Sije sonce, a obenem dežuje. Nekdo, kot se je reklo nekoč, dela otroke. Nekdo. Nad celotno zahodno polovico otoka se razteza čudovita mavrica. Spominja na tihomorska oblačila in plese – deluje kot dobrodošlica. Kot dialog.

Hribovit masiv, ki razpolavlja otok, zaradi neverjetno razpotegnjenega oblaka spominja na sivo hrbtno gorilo, zaradi zelenja in krone pa na njihovo domovanje v Ugandi, Ruandi in Demokratični republiki Kongo. Ne morem si pomagati. Prekrasno je, a dihotomija s spomini, z asociacijami je prehuda. Občutek je sleparski. Globoko dihati, da, a ozračje je nasičeno s strupenimi plini.

Lokalni čebelar je izpod oceana vulkanskega prahu izkopal svoje čebelje panje. Bili so šest metrov globoko. A čebele so preživele. Vhode v panje so zadelale z voskom in se hranile s propolisom. Tu lahko le ljudje govorimo o čudežih. Ker ne vemo. Ne razumemo. Ker – tega nikoli, zares nikoli ne bom mogel doumeti – smo sveto prepričani, da smo superiorna vrsta.

Zakaj le? Ker smo izumili genocid in medmrežje? Ker zaradi cenene ošabnosti gradimo piramide, nebotičnike, slonokoščene stolpe vseh vrst in oblik? Ker se ubijamo v imenu lažnih, cenenih identitet? Ker se nažiramo s trupli? Ker sistematizirano mučimo, krademo, osvajamo, jemljemo, uničujemo, teptamo? Ker, počez, iztrebljamo barbare?

Ker (si) prodajamo orožje in trgujemo z lastnimi telesi? Ker zlorabljamo drug drugega? Ker brez zgodbe ne obstajamo? Ker iztrebljamo, množično? Ker smo opustošili naravo? Ker, omejeni do obisti, mislimo, da se nam ta – maščuje? Ker se vse vrti okoli nas in je brez nas – potop, pogorišče? Asociacije na podnebno krizo se ponujajo same od sebe.

Lava, kako hitro se premika, se prek klifov zliva v morje. Temačna, gosta, enotna in udarna deluje kot srednjeveška vojska. Del morja, približno tisoč hektarjev, je ejakulacija iz Zemljinih neder že spremenila v kopno. Tako je nastajal svet, ki ga (komaj) poznamo. Pred očmi se mi spreminja zemljevid sveta. Asociacije na geostrateško tektoniko trenutka se vrstijo.

Sestradani konji vulkanu kažejo hrbte. In izstopajoča rebra. S kopiti brskajo po črnem pesku. Iščejo hrano. Beli vranec žulji suhe veje. Rjava kobila, zdi se, da ni čisto pri sebi, se valja po pesku. Ne morem verjeti, kako zaupljiva, nežna in prostodušna je. Vsakič, ko vulkan zarenči, se oglasijo psi. Od blizu in daleč. Kakofonični koncert kovinsko zareže v podzavest. Nekdo, vendarle, pogreša ljudi.

Lastniki uničenih hiš, ki sizifovsko, drugače ne gre, čistijo ostanke svojih domov, večinoma nočejo govoriti. Nimajo kaj dosti povedati. Vedo, da jim ne moremo pomagati. Da smo tu na nekakšnem safariju. Hočejo svoj mir. Hrepenijo po svojem bivšem življenju. Pusti me, ker (ne) delam. Nenadna izguba (daleč najbolj) visoko dviguje ceno izgubljenega. Kako resnično cenimo izgubljenega, izgubljeno?

Bruha.

Komentari

Vaš komentar