Alternativa za Nemčijo (AfD), skrajna desničarska stranka, v zadnjih desetih letih pridobiva priljubljenost med volilci. A ker so grozote druge svetovne vojne še vedno močno zakoreninjene v nemški zavesti, se mnogi bojijo, da bi bil vzpon skrajne desnice lahko poguben. Zato se po državi vrsti protestni shodi proti skrajni desnici in stranki AfD ter pozivi k njeni prepovedi, v mnenju za CNN piše pisatelj Paul Hockenos.
Avtor teksta je Paul Hockenos, pisatelj iz Berlina. Je avtor štirih knjig o evropskih vprašanjih. Njegovo zadnje delo nosi naslov “Klic Berlina: Zgodba o anarhiji, glasbi, zid in rojstvu novega Berlina”. Mnenja v tem članu so avtorjeva.
Čeprav je v zadnjih letih v številnih evropskih državah na oblast prišla skrajna desnica – bodisi sama kot na Madžarskem bodisi v koalicijah, kot v Italiji in na Finskem – si Nemci nikoli niso mislili, da bi se to lahko zgodilo tudi njim.
Navsezadnje se sodobna Nemčija še dobro zaveda zločinov, ki jih je tretji rajh Adolfa Hitlerja z veliko vneme zagrešil v imenu nemškega naroda.
V desetletjih po drugi svetovni vojni so se demokratično misleči Nemci na vse kriplje trudili, da bi izkoreninili miselnost, ki je naciste izstrelila na oblast in na koncu omogočila holokavst.
Danes pa se Nemčija sooča z vzponom skrajne desnice, kar razumljivo vznemirja glavne politike in demokratične državljane države, ki še vedno predstavljajo velik delež prebivalstva.
V središču nemške stiske je Alternativa za Nemčijo (AfD), stranka, ki je nastala leta 2013 iz protesta proti opustitvi nemške marke v korist evra.
Od takrat se je vztrajno usmerjala proti skrajni desnici, njeni člani pa se niti ne trudijo, da bi prikrili rasistične in homofobne težnje. Ob tem Evropsko unijo označujejo kot “propadli projekt”.
Zaradi novega škandala Nemci razpravljajo o tem, ali naj stranka sploh še obstaja.
“Glavni načrt”
Nedavno je Correktiv, nemški medij, ki se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom, poročal, da so se novembra lani vodilni člani AfD sestali z neonacističnimi skupinami, da bi oblikovali “glavni načrt” za množično deportacijo prosilcev za azil in nemških državljanov tujega porekla. AfD je sicer zanikala, da bi bili ti načrti politika stranke, sopredsednica Alice Weidel pa se je razšla z enim od vpletenih svetovalcev.
Vse to pa se dogaja v času, ko je AfD v javnomnenjskih raziskavah vedno bolj priljubljena, bolj kot kadarkoli prej. V nekaterih zveznih deželah je postala celo najbolj priljubljena stranka, kar vzbuja skrb tudi pred jesenskimi regionalnimi volitvami. Lani je AfD osvojila več županskih mest in se vse bolj povezuje z večinskimi konservativci – tako v Evropskem parlamentu kot doma – da bi udarila po politikah priseljevanja, raznolikosti in podnebja.
Med mojimi številni prijatelji in sodelavci v Nemčiji, ki so tuji državljani, vključno z naturaliziranimi muslimani, vlada velik nemir. Če bodo ideje skrajne desnice vedno bolj pridobivale popularnost, kar se je v diskurzu AfD že zgodilo, bi bilo res mogoče, da bi jih izgnali iz države, ki jo imenujejo dom?
Številni Nemci so zaskrbljeni. Novembrsko srečanje je sprožilo množične demonstracije proti stranki AfD po vsej državi, ob tem pa se širijo ponovni pozivi k popolni prepovedi AfD.
Nemška ustava sicer dovoljuje prepoved sovražnikov demokratičnega sistema, kar je nemško najvišje sodišče že storilo dvakrat v preteklosti: leta 1952 in 1956, ko je prepovedalo fašistično oziroma komunistično stranko.
V treh nemških zveznih deželah državne obveščevalne službe že spremljajo dejavnosti posebej radikalnih podružnic AfD, ki jih označujejo za “skrajno desne”, ker uporabljajo nacistično terminologijo in širijo ksenofobijo.
Če bi se izkazalo, da predstavljajo resnično grožnjo demokraciji, bi jih lahko vrhovno sodišče sčasoma prepovedalo, čeprav bi sodni postopki lahko trajali tudi več let.
Vse več opazovalcev iz različnih strank in poklicev podpira ta dramatični korak. “Nemčija bi morala kot obrambna demokracija uporabiti instrumente, ki so ji na voljo za lastno zaščito,” meni vodilni krščanski konservativec in guverner dežele Schleswig-Holstein Daniel Günther.
Lažje reči, kot storiti
Res bi bilo čudovito, če bi lahko škodljive in sovražne stranke preprosto prepovedali. Zadeva bi bila zaključena in lahko bi se ukvarjali z izboljševanjem družbe namesto z njenim zastrupljanjem.
Vendar je ta pot zapletena. Ne samo zato, ker je v nasprotju z osnovno demokratično predpostavko, da ljudje sami izbirajo svoje voditelje. Neliberalne vlade, kot je ruska vlada Vladimirja Putina, v imenu zaščite države prepovedujejo tudi disidentske stranke in osebe.
Za večino uspešnih strank pa stoji tudi ljudsko gibanje, ki jih podpira. Država lahko izniči stranko, ne more pa tako zlahka izničiti ljudskega gibanja, ki jo poganja. Prepovedane stranke se pogosto ponovno pojavijo z drugačnimi imeni in kozmetično spremenjenimi stališči – in so močnejše kot kadar koli prej. Raziskava univerze Brandeis je pokazala, da prepovedi strank povečajo medijsko poročanje in ozaveščenost javnosti o protidemokratičnih strankah, “zaradi česar so politično bolj priljubljene in legitimne”.
AfD tako kot preostale demagoške stranke nezadovoljnim in tesnobnim ljudem ponuja preproste, a zavajajoče odgovore na številne krize, s katerimi se danes soočajo: naraščajoče cene, podnebne spremembe, ruski napad na Ukrajino.
Njihovo nezadovoljstvo pojasnjuje z lažnimi obtožbami, da so za to odgovorni migranti, mednarodni razvojni izdatki, tuje sile in varovanje podnebja. Kot rešitve za zapletene in dolgotrajne probleme pa ponujajo močno vodstvo, nacionalni ponos in poenostavljene birokratske postopke.
Velika napaka, ki jo delajo njeni nasprotniki, kot to zdaj počnejo nekateri nemški konservativci (ta premik so že zdavnaj naredili v Italiji, na Švedskem in v Avstriji), je, da jim poskušajo ukrasti pogon z zagovarjanjem blažjih različic načelno zgrešenih idej.
Za AfD in njene evropske somišljenike je priseljevanje tema številka ena. Nemški krščanski konservativci so se na to odzvali s še močnejšim zategovanjem pasu, saj zagovarjajo manj državljanskih pravic in hitrejše izgone zavrnjenih prosilcev za azil, migrante pa celo krivijo za čakalne dobe v zobozdravstvenih ambulantah.
Vendar študije kažejo, da prilagajanje radikalnim desničarskim stališčem vedno znova koristi trdi desnici in ne njihovim posnemovalcem. Z vključevanjem ksenofobije v javnost je ta vedno bolj sprejemljiva za povprečnega volilca in ga pripelje v tabor trde desnice.
Demokrati morajo držati skupaj
Najpomembnejša naloga demokratičnih strank mora biti enotno nastopanje proti trdi in skrajni desnici ter soočanje z njenimi populističnimi karikaturami z dejstvi, ki temeljijo na dokazih, in strogimi argumenti.
Predvsem konservativci ne smejo podleči skušnjavi, da bi zapustili liberalni tabor v korist skrajne desnice. To bi lahko pomenilo, da bodo morali konservativci vstopiti v težko obvladljive koalicije s svojimi tradicionalnimi nasprotniki: zelenimi in levičarskimi strankami. Morda se bo to zgodilo, a je alternativa, torej koalicije skrajnih desničarjev in konservativcev, daleč najnevarnejša možnost.
Poleg tega bi morali demokrati vseh usmeritev razkriti populistične argumente skrajne desnice: pretiravanje, laži in demagogija. Vodilne stranke imajo boljše argumente in veliko dokazov, ki jih podpirajo.
Vzpon nemške skrajne desnice kaže, da bi se lahko celotna Evropa in tudi ZDA znašli na prelomnici. Da bi naredili korake nazaj, je treba iti v ofenzivo, vključno z množičnimi gibanji na ulicah. Ne smemo se prepustiti vetru skrajne desnice, ki nam piha v hrbet.
Avtor: Paul Hockenos/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje