"Izrisuje se slika večpolarnega sveta, ki ga vse bolj zaznamuje logika pragmatičnih in taktičnih zavezništev, v kateri bodo posamezni igralci, kot je posrečeno opisal rusko-britanski filozof Vlad Vexler, sovražniki v določenih vidikih in zavezniki v drugih. To ni svet, ki se ga moramo nujno bati. Vendar pa je zlasti za male evropske države nujno, da v njem EU igra čimbolj enotno," v tokratni kolumni za N1 – dve leti od začetka vojne v Ukrajini – piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
“Kaj bi bilo treba ukreniti za končanje agresije?” “To je vprašanje za ruskega predsednika Putina, za njegov režim.”
To ni izjava Sane Marin ali Kaje Kallas niti katerega od petdeseterice sopodpisnikov javnega pisma, ki smo ga junija 2022, dobre tri mesece po invaziji na Ukrajino, poslali predsedniku vlade in zunanji ministrici.
To je izjava, ki jo je pred nekaj dnevi, na predvečer druge obletnice napada, izrekla naslovnica našega pisma, zunanja ministrica Tanja Fajon.
Od Tanje Fajon smo glede vojne v Ukrajini sicer slišali že vse mogoče: od tega, da “več orožja nikoli ne pomeni več miru” in da bo treba Rusijo vključiti v prihodnjo evropsko “varnostno arhitekturo”, pa do navedene izjave, ki bi jo lahko izrekla ne slovenska, temveč finska zunanja ministrica.
Toda prav zaradi svoje volatilnosti je Tanja Fajon dober lakmusov papir. Ker se giblje na skeptičnem robu proukrajinskega konsenza evropskega establišmenta, je njeno trenutno razpoloženje znak, da je ob drugi obletnici začetka invazije ta konsenz širok; zajel je tudi posameznike, ki radi signalizirajo željo po sporazumu z agresorjem.
V tem trenutku je namreč vsakomur, ki ima stik z zunanjepolitično realnostjo, jasno, da je tak sporazum oddaljen kot verjetno še nikoli.
Zato tudi predstavniki “nezadovoljnih volivcev”, razočaranih zaradi “protiruske” politike slovenske vlade redkeje govorijo o mirovnih pogajanjih ali celo o takojšnjem premirju (ta predlog se sploh rad umakne v ozadje, ko ruska vojska napreduje na terenu, in se znova čudežno pojavi, ko ji gre slabše) in raje resignirano vzdihujejo nad izgubljenimi možnostmi zadnjih dveh let. Zlasti nad fantomskimi dogovori v Istanbulu, ki so zasloveli po intervjuju Tuckerja Carlsona s Putinom.
Jasno je, zakaj. Umor Navalnega, vse pogostejši signali s Kremlja, da si ne želi popuščanja, uspehi ruske vojske na terenu, bližajoče se predsedniške volitve v Rusiji, pred katerimi Putin ne sme kazati popuščanja, za nameček pa nova prošnja Transnistrije po priključitvi Ruski federaciji.
Vse kaže, da si Rusija trenutno nikakor ne želi premirja. Tudi omenjeni intervju, ki ga je Putin namenil predvsem domači javnosti, ni ponudil nobene žogice “mirovnikom” na Zahodu: v njem je bilo na vidno razočaranje “novinarja”, le malo govora o širjenju Nata in še manj o ekspanzivnem ameriškem imperializmu (področje, kjer bi zahodni, zlasti evropski sogovorniki, lahko našli iztočnice za sporazum).
Bil pa je učna ura historične pripovedi ruskega imperializma (in njegove očitne obsedenosti s Poljsko), kar pa iztočnic za mirovni sporazum ne ponuja.
Nenasitni in vse bolj totalitarni revanšizem ruskega režima je namreč prestrašil tako rekoč vso etablirano evropsko politiko. In odkar sta se Finska in Švedska priključili zvezi Nato (slednja sicer še vedno čaka na madžarsko privolitev), Donald Tusk pa Poljsko vrnil v središče evropskega političnega odločanja (obenem pa ohranil zavezo prejšnje vlade, da bo Poljska do leta 2026 imela najštevilčnejšo kopensko vojsko v EU), se je blok, ki v Rusiji vidi osrednjo nevarnost za EU, le še okrepil, njegovi kritiki pa so izolirani.
A v resnici je k temu še najbolj pripomogel Donald Trump, čigar vnovična zmaga na ameriških predsedniških volitvah se kaže kot vse verjetnejša možnost.
Trumpove izjave, usmerjene proti Natu (Putina je dobesedno spodbujal, naj napade ameriške evropske zaveznike), so zrevoltirale evropsko politiko.
Pokazale so namreč na možnost, ki je danes veliko verjetnejša od “vseevropske varnostne arhitekture, ki naj vključuje tudi Rusijo”: sanje o “panevropski navezi od Lizbone do Vladivostoka” kot protiuteži Ameriki in Kitajski so nadomestile môre o ameriško-ruski osi pod Trumpovem blagoslovom.
Ta zamisel sicer ne domuje zgolj v Trumpovem krogu. V preteklih dveh letih so se nekateri zunanjepolitični guruji v ZDA poigravali z idejo “zgodovinskega kompromisa” z Rusijo, ki bi ji ZDA priznale vplivno sfero v vzhodni Evropi v zameno za podporo v politiki zamejevanja kitajskega vpliva.
Kot dokazujejo sporazumi v Minsku, se je vsaj del evropske elite, z Nemčijo in Francijo na čelu, skušal iti podobne igre, ne zavedajoč se njenih posledic za evropski projekt – in navsezadnje za mir v Evropi.
Danes prav nevarnost zbližanja še vedno zelo agresivne in ekspanzionistične Rusije ter Amerike, ki se spogleduje s trumpizmom, krepi enotnost politike EU do Ukrajine (v očitnem nasprotju z obupno kakofonijo, ki zaznamuje evropsko politiko do Izraela in Palestine).
Ravno priostrena čuječnost evropskih elit spričo možnosti, da Evropa (najprej seveda vzhodna Evropa) postane žrtev antante med Moskvo in Washingtonom, pa zmanjšuje verjetnost takšne osi.
EU bi se takšnemu približanju na škodo svojih interesov tako Ameriki kot Rusiji namreč lahko maščevala z navezavo s Kitajsko. Glede Gaze nekateri evropski voditelji (z vodjem evropske zunanje politike Josepom Borrellom na čelu) že zdaj govorijo jezik, ki je bolj podoben tistemu v Pekingu kot v Washingtonu.
Če smo pred dvema letoma, na začetku ruske invazije na Ukrajino (Ukrajinci ji pravijo “velika invazija”, da bi jo razlikovali od ruske vojaške agresije na njihovo državo, ki je letos februarja “praznovala” deseto, ne drugo obletnico!) govorili o prebujenju Nata in okrepitvi zahodnega zavezništva, pa se letošnji februar vse bolj izrisuje slika večpolarnega sveta: sveta, ki ga vse bolj zaznamuje logika pragmatičnih in taktičnih zavezništev, v kateri bodo posamezni igralci, kot je posrečeno opisal rusko-britanski filozof Vlad Vexler, sovražniki v določenih vidikih in zavezniki v drugih.
To ni svet, ki se ga moramo nujno bati. Vendar pa je zlasti za male evropske države nujno, da v njem EU igra čimbolj enotno.
Če je glede Izraela in Palestine EU pri tej nalogi pogrnila na celi črti (in bo za to svojo opotekavost in nasploh nesposobnost, da bi prispevala k miru na južnih obalah Sredozemlja, slej ko prej plačala visoko ceno), pa je glede Ukrajine situacija vendarle precej boljša.
Toda nujno je, da besedam sledijo dejanja in da države EU okrepijo svojo vojaško in finančno pomoč Ukrajini. Danes namreč lahko veliko bolje kot pred dvema letoma vidimo, kakšne posledice ima lahko gangrena permanentne okupacije, ki so jo (in še vedno jo) kot “rešitev” predlagali nekateri samooklicani mirovniki.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje