Potem ko je bila na predvečer mednarodnega dneva žensk podeljena bodeča neža za najbolj seksistično izjavo, smo se pogovarjali z Majo Peharc, predstavnico uredništva spol.si in kolektiva Rdeče Zore, ki podeljujeta to nagrado. Zakaj seksistične izjave prihajajo tudi od žensk? Kdo želi to negativno pozornost monetizirati? In zakaj bi morali feministične vsebine vključiti v šolski kurikulum? Patriarhat je škodljiv za vse, ne le za ženske, poudarja Peharc, ki dela tudi kot prostovoljka na SOS telefonu. In dodaja: "Revolucija bo feministična ali pa je ne bo."
Letošnjo bodečo nežo je prejel generalni direktor Psihiatrične klinike Ljubljana in sodni izvedenec Bojan Zalar, ki je dejal: “Lahko me sprašujete kot sodnega izvedenca, sem že stokrat povedal. Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa. Del sistema.” Kako ste – tudi kot prostovoljka SOS telefona – doživeli to izjavo?
Za nekoga, ki dela na tem področju, ta izjava žal ni prav presenetljiva. Ne bom rekla, da je to standard, saj to ne bi bilo pošteno do drugih sodnih izvedenk in izvedencev. Žal pa se žrtvam spolnega, družinskega in intimnopartnerskega nasilja zelo pogosto ne verjame in se njihove izjave vedno znova preizprašuje.
Ta izjava me je na neki žalosten način presenetila v smislu, da je potrdila dejstvo, ki ga me, ki delamo z žrtvami nasilja, zaznavamo. Namesto da bi izhajali iz tega, da žrtev govori resnico, izhajamo iz predpostavke, da laže in da mora sama dokazati, da je to, kar govori, res.
Direktor Psihiatrične klinike Ljubljana Bojan Zalar (foto: Klara Bokan /BOBO)
Raziskave kažejo, da je lažnih prijav spolnega nasilja zelo malo.
Izjava sodnega izvedenca Bojana Zalarja ne temelji na podatkih. Lažne prijave, s katerimi se želijo ženske maščevati in podobno, sicer obstajajo, a so izjemno redke.
Dejstvo, da prijave spolnih zlorab na sodišču pogosto padejo ali da so izrečene kazni zelo mile, ne pomeni, da se zlorabe niso zgodile.
Izjava, ki jo je Zalar izrekel, je torej njegovo osebno prepričanje, ki temelji na zelo nevarnih stereotipih.
Ali ocenjujete, da je izjava doživela dovolj ostro obsodbo in dovolj sankcij, glede na to, kako nevarna in zavržna je?
Ne. Žal ne moremo reči, da je katera koli problematična izjava pri nas kdaj sprožila posledice. Tudi tokrat ni bilo odziva, ki bi ga pričakovali. Izjave niso obsodili drugi sodni izvedenci in izvedenke, ni je obsodila zdravniška zbornica, združenje psihiatrov … Stroka, iz katere Zalar izhaja, jo je vzela za neproblematično. Neodzivanje na takšno izjavo pa pomeni strinjanje z njo.
Nekatere si očitno predstavljajo, da še vedno zažigamo modrce in da sovražimo moške, kar seveda ni res
Katera od izjav je bila letos vaša “favoritka”?
Imela sem dve favoritki. Ena je izjava vplivnice Petre Parovel, ki se je tudi uvrstila v finale – da je včasih treba dati noge narazen. Ne želim verjeti, da v 21. stoletju ženske razmišljajo na tak način, moške pa vidimo kot nekakšne živali brez vsakršne samokontrole, ki jih poganjajo samo hormoni. Patriarhat je škodljiv za vse, tudi za moške.
Osebni arhiv Petre Parovel
“Zdaj bomo povedala eno zelo nepopularno mnenje med ženskami. In grdo bom povedala, najbolj neposredno, kar lahko. Če je treba kdaj širiti noge, moraš razširiti noge. Moškim to veliko več pomeni kot ženskam. Ženske imamo več obdobij, ko nam milijon stvari hodi po glavi, ko se nam ne da. Ampak še vedno, če je to enkrat na teden, naredi in bo boljše.”
Petra Parovel, vplivnica
Drugo izjavo, ki sicer ni prišla v finale, je izrekel direktor Gospodarske zbornice Slovenije Mitja Gorenšček. Govoril je o stereotipni spolni delitvi dela in o tem, da je takšna delitev smiselna. Zdi se mi, da je to zelo zanimiva izjava za direktorja gospodarske zbornice, ki se očitno ne zaveda, kako napačno je takšno stališče. Zdela se mi je zelo skregana s funkcijo, ki jo ta gospod opravlja.
Foto: Žiga Živulović jr./BOBO
“Dejstvo je, da razlike med spoli obstajajo. Že od začetka velja, da je osnovna skrb za otroka in družino dolžnost ženske, moški pa je tisti, ki domov nosi plen. Če se ženska zaveda svoje odgovornosti, da je poleg službe, ki jo vsakodnevno opravlja, tista, ki poskrbi za otroke, jih dvigne iz šol in vrtcev ter doma poskrbi za družino, ima neke omejitve pri svojem delu, ki jih delodajalci subjektivno vidimo kot manjšo fleksibilnost. Moški imamo vedno čas, smo tudi bolj fleksibilni in bolj pripravljeni poprijeti za delo. Imamo pač to možnost, da lahko podaljšujemo svojo delovno obveznost, ženske pa imajo poleg dela druge obveznosti, ki jih jemljejo kot primarne, in moški se na to pogosto tudi zanašamo, kakorkoli se to sliši konservativno. Tako, da se mi zdi ta delitev dela med moškim in žensko prava delitev in si želim, da taka delitev ostane tudi vnaprej. Z zakonodajno regulativo se teh stvari ne da na silo urejati, spremembe se bodo zgodile same po sebi.”
Mitja Gorenšček, direktor GZS
“Vsaka ženska je in mora biti feministka”
Skrb vzbujajoče je, da so med nominiranimi izjavami vsako leto tudi izjave žensk.
Jaz temu rečem ponotranjeni šovinizem. Patriarhat je škodljiv za vse in tudi ženske smo včasih “sokrive”, da ga poganjamo naprej.
To, da imamo lahko transakcijski račun, da lahko hodimo v službo, imamo prijateljice in se družimo, nosimo hlače, vozimo kolo in avto, vse to je zasluga najprej sufražetk in nato feministk. Noben moški nikoli ni naredil za nas toliko, kot so naredile druge ženske. Zelo tuje mi je, da se nekatere ženske zdaj nočejo imenovati feministke. Nekatere si očitno predstavljajo, da feministke še vedno zažigamo modrce in da sovražimo moške, kar seveda ni res.
Zato da preživiš v patriarhalnem sistemu, včasih prevzameš vzorce obnašanja, ki ti omogočajo to preživetje. Mogoče je to v ozadju takšnih izjav.
A vsaka ženska v osnovi je in mora biti feministka. Če se ženske v preteklosti ne bi borile za naše pravice, se midve danes ne bi tukaj pogovarjali.
Eva Irgl se je distancirala od feminizma in si s to izjavo prislužila nominacijo za bodečo nežo.
Irgl je imela govor o tem, kako da ni feministka, nekaj stavkov pozneje pa je povedala samo bistvo feminizma. To kaže na osnovno nerazumevanje koncepta feminizma.
Žiga Živulović jr./BOBO
“Če me že to sprašujete: jaz nisem feministka, niti nimam teh idej feminističnih niti ne podpiram feminističnih gibanj. Nasprotno, sem pa zelo za to, da se v družbi prostor uravnoteži. Se pravi, da se najde neko ravnovesje med spoloma, ki je nujno in je pomembno. Mi namreč danes se soočamo ne samo s tem, kar je bilo pred desetletji in desetletji izbojevano in je takrat v zgodovinskem obdobju emancipacije žensk imelo izjemno vlogo, tako da smo postale nekako ekonomsko, socialno, politično neodvisne oziroma enakopravne moškim tudi po tej plati. To je bilo zelo pomembno, a danes se mi pa zdi, da se ta agenda, ki ste jo naslovili, in tudi leva politična agenda, mislim, da se spušča predvsem na to, da išče med spoloma, da bi morala biti spola enaka, torej enakost. Jaz pa pravim, da je treba med spoloma iskati prvič, da sta spola enakopravna in da sta enakovredna. Kako dve lepi slovenski besedi.”
Eva Irgl, poslanka
Ljudem, ki imajo problematična stališča, ni pametno slediti, jim pametno dajati pozornosti, prav tako ne denarja
Ali je še kakšen trend, ki ga opažate pri zbiranju nominacij za bodečo nežo?
Zanimivo je, da smo letos, pa tudi že lani, dobili zelo veliko nominacij za vplivneže in vplivnice.
Vplivneži delajo v nekem mehurčku. Na družbenih omrežjih ni uredniške presoje, ni človeka, ki bi bdel nad vsebino. Tudi prijave na Meto in na X ne delujejo. To pomeni, da vplivneži lahko govorijo kar koli.
Vesela pa sem, da ljudje vendarle to opazijo in nominirajo te problematične izjave. Pomembno je, da jim posvetimo pozornost, da opozorimo, da ljudem, ki imajo problematična stališča in izrekajo takšne izjave, ni pametno slediti, ni jim pametno dajati pozornosti, prav tako ne denarja. To je pravzaprav edini vzvod, ki ga imamo.
Bodečo nežo za seksistično izjavo leta podeljuje kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. “Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete,” pravijo.
“Menimo, da imajo zlasti osebe, ki delujejo na javno izpostavljenih področjih, kot so politika, znanost, (pop) kultura, umetnost in mediji, posebno veliko odgovornost za soustvarjanje odprte, pluralne in strpne družbe. Njihov položaj jim namreč daje privilegij, da sooblikujejo javno mnenje. Če širijo seksistična stališča, s pozicije moči normalizirajo sovražni govor in legitimirajo diskriminacijo, kar je v nasprotju s prizadevanji za družbo enakih možnosti. Ker so seksistične izjave v javnem diskurzu vsakodnevne in največkrat ne doživijo refleksije, jih Bodeča Neža zbira, analizira in komentira ter izpostavlja javni kritiki,” piše na spletni strani. Začetki nagrade bodeča neža segajo v januar 2013.
Pred dnevi ste opozorili, da ste letos prvič zaznali poskus manipulacije z glasovi. Z istega IP-naslova je bilo oddano veliko število glasov v prid ene od mnogih nominiranih izjav. Ali to pomeni, da nekaterim ta pozornost, četudi negativna, godi?
Bile smo začudene, da se nam je zgodila ta manipulacija z glasovanjem. Nekdo je poslal bota na našo spletno stran, specifično z namenom glasovanja za eno izjavo, da bi se uvrstila v finale. Najprej smo pomislile, da je za tem dobri samarijan, ki si želi, da bi bila izjava nominirana, ker je tako problematična.
Druga možnost pa je, da je prišlo neposredno od vplivneža, ker je bila oseba ponosna, da je dobila to pozornost. Sprašujemo se, ali je res vsaka pozornost dobra pozornost. Ali se res želimo kititi s tem, da smo podali izjavo, ki je mizogina, seksistična, nasilna?
Jan Gregorc/N1
Tukaj gre lahko tudi za finančno korist, saj večina vplivnežev svojim sledilcem nekaj prodaja.
Tako je.
Kar daje upanje in moč, da lahko spremenimo družbo. Za delo z žrtvami nasilja je razumevanje feminizma nujno
Ali se kot družba ustrezno odzovemo na takšne problematične izjave?
Ne. Ne zavedamo se, da je takšna izjava izjemno škodljiva, saj ni stvar nekega posameznika, ampak kaže na sistemski problem.
Ne zavedamo se, kako lahko takšna izjava številne žrtve nasilja odvrne od prijave. Na ta način se spodbuja kultura tišine.
Kakšno mesto ima v naši družbi feminizem? Kako ga vidite kot nekdo, ki je v stiku z ženskami, ki so žrtve nasilja? Vemo, da sta nasilje in neenakost neločljivo povezana.
Mislim, da je feminizem še vedno odrinjen na margino, kjer se z njim ukvarjajo samo “zoprne feministke”, povečini ženske. Zelo redko se kot feminist deklarira moški. Feminizem se pogosto tabuizira in demonizira. Ne razumemo ga kot lečo, skozi katero lahko vidiš vzorce patriarhalne družbe, ki je škodljiva za vse. Patriarhat namreč tudi od moških zahteva, da imajo točno določene lastnosti in se obnašajo na točno določen način.
Mislim, da bi morala biti feministična pozicija v družbi močnejša, bolj razširjena. To ne bi smela biti negativna beseda, ampak nekaj, kar daje upanje in moč, da lahko spremenimo to družbo. Vsaka ženska na vidni funkciji bi se morala imenovati feministka, saj je tam zaradi vseh žensk, ki so se v preteklosti borile za to pravico.
Za delo z žrtvami nasilja je osnovno razumevanje feminizma nujno, saj odstira spolne stereotipe in omogoča kompleksno razumevanje najrazličnejših situacij, v katerih se žrtve znajdejo.
Za vsakogar želim, da ima pravico do izbire, kakšno življenje želi živeti
Odsotnost feminizma vodi v retradicionalizacijo družbe in v slabšanja položaja za ženske in druge marginalizirane skupine. Kako ta proces poteka na institucionalni ravni, vidimo recimo v ZDA, kjer so številne zvezne države ženskam onemogočile dostop do splava. Poteka pa tudi na bolj mehke načine – na družbenih omrežjih na primer lahko spremljamo trend t. i. tradwife, žensk, ki promovirajo tradicionalno vlogo žene in matere … Kako problematično je to?
To se mi zdi zanimivo in zastrašujoče. Fenomen tradwife slavi 50. in 60. leta. Ta čas v Jugoslaviji ni bil tako problematičen, kot je bil prav v ZDA, od koder izvira ta fenomen. Ženske takrat niso smele delati oziroma so lahko delale samo z dovoljenjem moža, če so želele odpreti transakcijski račun, kar je v boju za enakost ključnega pomena, so prav tako potrebovale dovoljenje moškega, dostopa do kontracepcije praktično ni bilo, vladala je segregacija, marginalizirane skupine niso imele socialnih pravic … In tja se vračamo.
Silka je simbolična (Foto: PROFIMEDIA)
Če je iskrena želje ženske, da ostane doma, kuha in skrbi za otroke, in je ob tem preskrbljena, s tem ni nič narobe. Da se to vzpostavlja kot ideal, kot nekaj, kar je bolje za vse in nekaj, k čemur se moramo vrniti, pa je nesprejemljivo.
Nikomur ne želim vsiljevati določenega načina življenja, za vsakogar pa želim, da ima pravico do izbire, kakšno življenje želi živeti.
Bi morali feministične vsebine vključiti tudi v kurikulum?
Absolutno. V šolah bi se morali učiti o konceptu “samo ja pomeni ja”, o tem, kaj to pomeni za avtonomijo telesa, o varni spolnosti. Več bi se morali ukvarjati s prepoznavanjem nasilja, saj imamo s tem veliko težav. Ko ti dekleta v osnovni šoli rečejo, da se jim ne zdi nič narobe s tem, da jim fant določa, kaj lahko oblečejo in česa ne … Ker sta skupaj, se jim zdi, da on ima to pravico. Dejansko gre za obliko manipulacije in nadzora, a tem dekletom se to ni zdelo problematično.
Več bi se morali pogovarjati tudi o komunikaciji, o verbalnem nasilju. O vrstniškem trpinčenju, o trpinčenju na spletu.
Ni dovolj, da imamo en dan v letu, ko se v šoli pogovarjamo o tem. Te vsebine bi morale biti vključene v kurikulum, tako da bi se z njimi ukvarjali na vsaki stopnji razvoja. Verjamem, da bi imeli ob koncu šolanja posameznike, ki bi bili bolj občutljivi na nasilje, bolj prepričani vase.
Začeti bi morali že v vrtcu, kjer še vedno prepogosto slišimo, da so “punčke pridne, fantje pa pogumni”. Ali pa da se bodo ob konfliktu “otroci že sami zmenili”. S tem moramo prenehati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje