Pogačar sredi navijaškega karnevala premikal meje mogočega

V Parizu se bo zvečer zaključila 113. izvedba dirke po Franciji, slovenski kolesar Tadej Pogačar pa bo, če bo le varno pripeljal do cilja, pričakovano osvojil že svojo peto zmago na tej najprestižnejši tritedenski kolesarski dirki na svetu. S tem dosežkom se bo po številu skupnih zmag izenačil z Jacquesom Anquetilom, Eddyjem Merckxom, Bernardom Hinaultem in Miguelom Indurainom.

Milijoni navijačev v živo, še več preko domačih zaslonov

Dirka po Franciji je tudi letos, predvsem na račun razgibanih, zanimivih in zahtevnih etap, ob proge privabila ogromno število navijačev. Prve ocene kažejo, da si je letošnjo dirko ob cestah in vzponih v živo ogledalo med 10 in 12 milijonov gledalcev, pred domačimi zasloni pa si je dirko ogledali več kot 150 milijonov unikatnih gledalcev, na globalni ravni pa je skupni čas ogledov prenosov v živo presegel eno milijardo ur.

Na ravni letnih športnih dogodkov tako dirka po Franciji še vedno ostaja najbolj gledano športno tekmovanje na svetu.

Zaradi dominance Tadeja Pogačarja in tudi drugih slovenskih kolesarjev, ki so v preteklosti zelo uspešno nastopali na dirki po Franciji – po tri etapne zmage imata tudi Matej Mohorič in Primož Roglič, slednji je leta 2020 zasedel skupno drugo mesto na Touru –, je tudi letos v Francijo odromalo ogromno število slovenskih navijačev.

Po nekaterih ocenah naj bi si prestižno cestno kolesarsko dirko v živo ogledalo najmanj 10.000 slovenskih navijačev, a to število bi lahko bilo še precej večje. Že povprečni gledalec je lahko ob prenosih etap v živo lahko praktično na vsakih nekaj metrov opazil številne slovenske zastave, ki so ponosno vihrale, in slovenske navijače, ki so bučno podpirali naše kolesarje.

Najmanj pol milijona navijačev na mitskem vzponu Alpe d'Huez

Vrhunec letošnje dirke po Franciji je zagotovo predstavljala petkova 19. etapa, ki se je končala z vzponom na mitski Alpe d'Huez. Če pustimo ob strani izjemno predstavo Tadeja Pogačarja, ki je ob neverjetni zmagi podrl tudi 21 let star rekord Marca Pantanija in se s tem zapisal v anale kolesarske zgodovine, je bila omenjena etapa nekaj posebnega tudi z navijaškega vidika.

Čeprav so francoske oblasti sprva poročale, da se je na vzponu, na katerega so se kolesarji vključno z letošnjo izvedbo doslej na Touru povzpeli 34-krat, da se je tam zbralo med 200.000 in 300.000 navijačev, pa naj bi se po navedbah organizatorjev tam zbralo najmanj pol milijona gledalcev.

Nepregledne množice gledalcev, ki so na legendarni vzpon prišli že nekaj dni pred samo dirko, da so si zagotovili najboljša mesta, so najprej bučno pozdravile karavano sponzorskih vozil, ki se tradicionalno vozi nekaj kilometrov pred kolesarji. Sponzorski artikli dobesedno "letijo" iz avtomobilov in tovornjakov, navijači prepevajo, se veselijo, nazdravljajo in čakajo, da bodo mimo njih pripeljali najboljši kolesarji na svetu.

Kostumi banan, T. rexov, bazeni piva ...

Novinar Wall Street Journala Joshua Robinson je svojo izkušnjo ogleda 19. etape z navijaškega vidika opisal takole: "Dva modela, ki sta v otroškem bazenčku praznila piva, množico, ki je narasla na 600.000 ljudi, vsaj pol ducata kostumov T. Rexa in še več bananinih kostumov. Tam je bil nizozemski ovinek, kjer je vojska v oranžno oblečenih navijačev taborila več dni in se med čakanjem na dirko zabavala ob ritmih elektronske glasbe. Nekaj sto metrov naprej po cesti je bil še večji danski ovinek, ki je v eni ogromni množici sončnih opeklin združil vse vrste Skandinavcev. Vzdušje je bilo na soncu prepečen hibrid stadiona Azteca v Mexico Cityju in glasbenega festivala – nadmorska višina, reke piva in nenehno, naelektreno pričakovanje."

Da je bilo vzdušje ob progi res nekaj posebnega, je v izjavi po zmagi izpostavil tudi Pogačar: "V nobenem drugem športu ne moreš doživeti česa podobnega. Pričakoval sem sicer, da se bodo (navijači, op. a.) slabše obnašali, da se bo treba tudi kaj 'boksati', ampak ni se bilo treba. Sem zelo zadovoljen z navijači."

Za mnoge kolesarje, ki se ne borijo za etapno zmago ali pa ne napadajo skupne razvrstitve, so takšni dnevi na kolesu vedno nekaj posebnega. Mnogi si vzamejo čas, pozdravljajo navijače, se peljejo po zadnjem kolesu ali pa zgolj uživajo ob bučnem navijanju.

"Bilo je zabavno. Na vseh vzponih ja dirki po Franciji je veliko ljudi, ampak to pa je bilo ekstremno. Če sem iskren so me včasih malo boleli bobniči. Pričakujem, da mi bo še nekaj časa zvonilo v ušesih. Ni pomembno, ali si prvi, štirideseti ali stoti, ljudje se še vedno odlično zabavajo in navijajo zate, res izjemno," je po etapi dejal Tobias Foss, član ekipe Netcompany-Ineos, ki se je prvič povzpel na Alpe d'Huez.

A mnogi gledalci pred domačimi zasloni se sprašujejo, ali je postavljanje ozkih špalirjev za kolesarje, snemanje s telefoni, tekanje ob kolesarjih in nevarno skakanje ob progi – verjetno ob dodatnem pogumu v obliki nekaj alkoholnih pijač – varno za kolesarje in v pravem športnem duhu. Tudi na letošnji izvedbi smo lahko videli takšne in drugačne prizore, ki bi se lahko zaradi napačnega koraka ali dveh lahko končali precej slabše za kolesarje.

"Alpe d’Huez je preprosto recept za težave"

Najslabše jo je odnesel kolesar ekipe Movistar Einer Rubio, ki se je zaradi nespametnosti enega od navijačev z glavo zaletel v zadnji del avtomobila ekipe UAE Team Emirates-XRG. Ta je moral nenadno zavreti zaradi navijača na cesti, Rubio pa je zaradi trka prejel številne poškodbe in podplutbe na obrazu.

Novinar priljubljenega portala Cyclingnews Patrick Fletcher meni, da se sicer tovrstne stvari lahko zgodijo na vsakem klancu, na katerega pride ogromno ljudi, vendar "Alpe d’Huez je preprosto recept za težave vsakič, ko je vključen v Dirko po Franciji".

Da je bilo letošnje vzdušje še toliko bolj naelektreno, Fletcher pripisuje družbenim omrežjem, ki so "pospešila poveličevanje in fetišizacijo vzdušja na Alpe d'Huez", zato se vse več ljudi odpravlja na vzpon, da bi si poiskali najbolj vidne točke, oblekli najbolj čudaške kostume in se predvsem prepustili zabavi.

"To ustvarja ozka grla, kjer je za razpoložljiv prostor preprosto preveč navijačev. Tudi količina zaužitega alkohola – in to že dni preden Tour sploh pride tja –, predstavlja izjemno realen problem. Večina gledalcev je pravih ljubiteljev športa in pri navijanju spoštljiva, toda celotna situacija ustvarja hojo po robu, ki od organizatorjev dirke in lokalnih oblasti zahteva, da zadržujejo dih," je prepričan Fletcher. Dodal je, da se mu je zdelo ozračje preveč karnevalsko, ki je spominjalo na "čisti razvrat".

"To je bila brez dvoma največja zbirka ljudi, kar sem jih kdaj videl na kolesarski dirki"

Kljub naelektrenemu vzdušju pa po mnenju izkušenega kolesarskega novinarja Patricka Fletcherja pa vzpon na Alpe d'Huez ni postregel z najboljšim vzdušjem, temveč je ta naziv po njegovih besedah pripadel 14. etapi, ki je zavila v pogorju Vogezi z zaključkom na smučišču Le Markstein.

Organizatorji so ciljno črto postavili nekaj kilometrov po zaključku vzpona, saj se je ustvaril "amfiteater, kjer so navijači preplavili vsak centimeter trave na okoliških pobočjih".

"Česa takega še nisem videl. Množica na vrhu Col du Haaga je bila kot valovito, prečudovito, raznobarvno morje, ki je valovalo čez, gor, dol in prek pobočja gore v skoraj 360-stopinjskem razponu. Bilo je polno. Prepolno. To je bila brez dvoma največja zbirka ljudi, kar sem jih kdaj videl na kolesarski dirki. Bilo je osupljivo," je o zaključku 14. etape zapisal kolesarski fotograf Jered Gruber.

Izjemno vzdušje je bilo tudi na ulicah Barcelone, kjer se je z ekipnim kronometrom letošnja izvedba dirke po Franciji sploh začela. Tam se je zbralo kar 850.000 navijačev, največ v okolici kultne cerkve Sagrada Família in vzpona na olimpijski grič Montjuïc.

113. dirka po Franciji bo tako v spominu gledalcev in navijačev ostala kot dirka presežkov – tako po izjemnih kolesarskih predstavah najboljšega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja kot po številu navijačev ob cestah in naelektrenem vzdušju, ki so ga ustvarili.