"Zmajevi mladiči" iz Postojnske jame praznujejo 10 let: kaj se je dogajalo z Viktorjem?

Mladiči človeške ribice iz Postojnske jame, ki so se izlegli pred očmi domače in svetovne javnosti, letos praznujejo deset let. Poznate Viktorjevo zgodbo?
30. januarja leta 2016 je eden izmed vodnikov v Postojnski jami med vodenjem skupine obiskovalcev v velikem razstavnem akvariju opazil jajčece človeške ribice.
S tem se je začelo eno najbolj razburljivih obdobij naše najbolj znane kraške jame.
V naslednjih tednih je ekipa raziskovalcev Parka Postojnske jame neprekinjeno spremljala dogajanje in o tem obveščala javnost.
Prva ličinka se je prebila na svet 30. maja, do 14. julija pa se jih je izleglo še 21.
Zgodba je takrat postala senzacija in o “zmajevih mladičkih” so poročali vodilni slovenski, pa tudi svetovni mediji, kot so BBC, CNN, National Geographic in mnogi drugi.
Letos bodo tako "zmajevi mladiči", kot so jih poimenovali, stari 10 let.
Zgodbo o njihovem odkritju in rojstvu lahko preberete na spletni strani Parka Postojnska jama, "Dnevnik človeške ribice".
"So zdravi, lepo rastejo in se razvijajo"
Uspešno jih je preživelo in se razvija 21 izleglih mladičev, leglo pa predstavlja redko in izjemno priložnost za znanost, ki lahko z njihovim opazovanjem spremlja procese, ki se sicer odvijajo globoko v podzemlju in ostajajo očem skriti.
Kot so sporočili iz Parka Postojnska jama, so mladiči danes zdravi, lepo rastejo in se nemoteno razvijajo v tišini in temi posebnega dela Postojnske jame, nedaleč od turistične poti.
Živijo v velikih akvarijih po nekaj osebkov skupaj, redno jih obiskujeta le naša jamska biologa, občasno tudi biologi iz ljubljanske univerze.
"Postopki so zasnovani tako, da živali vznemirijo čim manj – vse poteka hitro, sistematično in neinvazivno, saj je dobrobit živali naše temeljno vodilo," je povedala vodja jamskega laboratorija, Katja Dolenc Batagelj in izpostavila etično ter odgovorno skrb za človeške ribice.
Med enim zadnjih obiskov so biologi biotehniške fakultete mladiče pregledali, izmerili, stehtali in fotografsko dokumentirali ter nežno odvzeli brise kože za nadaljnje analize.
"Mladiči danes merijo med 17 in 21,6 cm, tehtajo pa v povprečju od 8 do 11 gramov. Trenutno so približno na dveh tretjinah svoje končne velikosti. Nahajajo se v pozni mladostni fazi in bodo kmalu začeli vstopati v vznemirljivo fazo spolne zrelosti," je povedala doc. dr. Lilijana Bizjak Mali, ki leglo spremlja že od začetka.
Postojnska jama je sicer del z vidika biodiverzitete najbogatejšega jamskega sistema na svetu: v njem živi več kot 150 pravih jamskih živali (ki živijo le v jamah in ne hodijo na površje), kar je več kot v katerikoli drugi jami na svetu.
Nekaj zanimivosti o človeški ribici
Prvo človeško ribico so uradno odkrili leta 1797 v Črni jami. Poznali pa so jih že prej, saj jih po imenu "zmajevi mladiči" omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689.
Tako ime so jim nadeli, ker so verjeli, da so to mladiči zmaja, ki živi v Postojnski jami. Današnje ime – človeška ribica – pa so dobile, po barvi njihove kože, ki je podobna svetlopolti človeški koži.
Človeška ribica (latinsko: proteus) ne spada med ribe, pač pa dvoživke in je sorodna močeradom. O tem priča še en izraz zanjo: močeril.
V šolah se učimo, da so človeške ribice slepe, a se rodijo z očmi, ki pa jih v prvih letih življenja prekrije koža.
Svetlobo lahko zaznavajo tako z očmi kot s kožo, a se pred njo umikajo. Premočna svetloba jim namreč lahko škodi – povzroča jim stres in poškoduje kožo.
Čeprav lahko doživi tudi več kot 100 let, človeška ribica nikoli "ne odraste".
Vse življenje namreč ohrani lastnosti ličinke in se ne razvije v odraslo, kopensko obliko kot druge dvoživke.
Ta pojav se imenuje neotenija – iz grških besed "neos"/mlad in "tenein"/raztezati – torej "mladost, ki se razteza (v odraslo dobo)".
Na koži imajo človeške ribice tudi lisaste vzorce, ki se pod ultravijolično svetlobo rumenkasto svetijo. Ti vzorci so njihov prepoznavni znak, podobno kot prstni odtis pri človeku.
Genom človeške ribice so uspešno razvozlali leta 2019 raziskovalci univerze v Ljubljani, univerze v Aarhusu na Danskem in kitajskega inštituta BGI Research.
Viktorjeva zgodba
Ena najbolj "filmskih" epizod v življenju legla je povezana z mladičem po imenu Viktor, so pri Parku Postojnska jama zapisali v posebni publikaciji ob 10. obletnici "zmajevih mladičev".
V spopadu z dvema mladičema jo je Viktor odnesel s hudo poškodbo noge. In sledilo je nekaj nepričakovanega: poškodovani del nogice je najprej odpadel, rana se je v nekaj dneh zacelila, nato se je začel proces regeneracije manjkajočega dela.
V dobrem letu je Viktorju zrasla povsem nova, popolnoma funkcionalna okončina.
Tako smo v Postojnski jami ponovno orali ledino: proces regeneracije okončine je bil prvič natančno dokumentiran in potem s strani strokovnjakov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani tudi predstavljen strokovni javnosti na znanstvenih kongresih in v strokovni literaturi.
Mimogrede, ime mladiča, ki mu je zrasla nova noga, Viktor, pomeni "zmagovalec".
Viktorjevo zgodbo si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje