Analiza CNN: Trump je v Iranu zašel v slepo ulico, a obstaja nekaj idej, ki bi lahko ponudile rešitev

Prihodnost ameriške vojne v Iranu nujno potrebuje nov in konkreten razmislek. Kljub novim ameriškim napadom v sredo, ki so sledili opozorilu Donalda Trumpa, da si Iran zasluži "še eno porcijo", ameriški predsednik še vedno ni pokazal, da lahko Teheran z vojaško silo prisili nazaj k pogajanjem.

Toda diplomacija, za katero je trdil, da prinaša zgodovinski mir na Bližnji vzhod, je prav tako propadla, potem ko se je zrušil ohlapno ubeseden memorandum o soglasju.

Njegove možnosti za spremembo te enačbe – tveganje življenj na stotine ameriških vojakov v kopenski vojni ali priznanje teheranskega nadzora nad Hormuško ožino – so tako neugodne, da je fraza "ni dobrih možnosti" postala kliše.

"Res smo v škripcih," je nedavno dejal Lyle Goldstein, direktor za angažiranje v Aziji pri ameriškem možganskem trustu Defense Priorities. Stroški iranske vojne niso omejeni le na udeležence. Politične in gospodarske posledice se kopičijo na Bližnjem vzhodu in predvsem v Evropi, kar stopnjuje pritisk na zunanje akterje, naj poskušajo oživiti diplomacijo.

Če bo Hormuška ožina ostala prepovedano območje za večino civilnih ladij, se bodo resne posledice vojne še poslabšale, saj bodo svetovne zaloge nafte usahnile, cene naftnih derivatov in gnojil bodo poskočile, v Evropi pa to zimo grozi morebitno pomanjkanje utekočinjenega zemeljskega plina. Tudi vzpon zalivskih držav kot luksuznih turističnih destinacij in zatočišč za tuje delavce je zaradi vojne končan.

Že zdaj pa je jasno, da bo vojna ZDA v Iranu ključno zaznamovala Trumpov drugi mandat v Beli hiši. Nedavna anketa CNN/SSRS je pokazala, da je podpora javnosti njegovi vojni do Irana nižja od 30 odstotkov. Nekatere napovedi analitikov že kažejo, da bi zaradi nizke podpore javnosti lahko republikanci doživeli katastrofalni poraz na novembrskih vmesnih volitvah. Ob tem pa vedno manj ljudi verjame Trumpovim napovedim iz časa predsedniške kampanje, ko je obljubljal, da bo življenje v ZDA pod njegovim vodstvom cenejše.

Konec iger v ožini je na vidiku, a težko dosegljiv

Umetnost diplomacije, kadar gre za klasično izvedbo, leži v odpiranju prostora, ponujanju spodbud in prepoznavanju trenutka, ko bi nasprotnike lahko prepričali, da se umaknejo. Kot pri mnogih konfliktnih situacijah si je mogoče zamisliti končni okvir, ki je potreben za umiritev spopadov in odpiranje poti za pogovore o najosnovnejših vprašanjih, kot je iranski jedrski program.

Tukaj bi lahko šlo za kompromis, v katerem bi se ZDA izognile priznanju, da so utrpele strateški poraz zaradi iranskega učinkovitega nadzora nad Hormuško ožino, Iran pa bi lahko trdil, da je v vojni ohranil svojo glavno pridobitev. Toda gradnja politične in diplomatske poti do te točke bo težka. Proces deeskalacije bi zahteval načrt za prihodnje upravljanje z ožino in verjetno vključitev zunanjih sil za zagotavljanje varnosti civilnega pomorskega prometa.

V trenutnem diplomatskem mrtvilu pa vendarle obstajata dva žarka upanja. Prvi je nastajajoči koncept mednarodne institucije, v okviru katere bi zalivske države, vključno z Iranom, sčasoma prevzele skupno upravljanje plovnih poti in iz njih ustvarjale prihodke, a na način, ki bi stabiliziral svetovne cene nafte. Ironično je, da se rešitev morda ponuja kar na dlani, in sicer v nedavno propadlem dogovoru. Ta je Iran in Oman pozival, naj "v pogovorih z drugimi obalnimi državami Perzijskega zaliva opredelita prihodnje upravljanje in pomorske storitve v Hormuški ožini."

Druga morebitna priložnost bi se lahko ponudila zunaj ZDA. Načrti za mednarodno konferenco o zaščiti ladij v ožini, ki naj bi jo gostila Velika Britanija in o kateri so mediji poročali ta teden, se sicer niso uresničili. Kljub temu pa bo zamisel o širših diplomatskih prizadevanjih verjetno znova oživela, ne nazadnje tudi zato, ker lahko tretje države, predvsem evropske in vzhodnoazijske, ob ohranjanju trenutnega stanja veliko izgubijo.

Edini javno znani diplomatski premiki v zadnjih dneh so bili pogovori na ravni namestnikov zunanjih ministrov med Iranom in Omanom o možnih načinih upravljanja pomorskega prometa ob morebitnem ponovnem odprtju plovne poti.

CNN je ta teden poročal, da se Oman upira uvedbi tranzitnih pristojbin za naftne tankerje v ožini, za katere se zavzema Teheran. Svoje stališče utemeljujejo s tem, da mednarodno pravo zagotavlja svoboden in varen prehod skozi ožine, namenjene mednarodni plovbi. Vseeno pa omanska vlada ponuja kompromis, ki predvideva uvedbo pristojbine za "pomorske storitve", kar bi lahko predstavljalo ustrezno rešitev oziroma obvod.

Cena svobodne plovbe

Idejo o "hormuški pristojbini" obravnava članek londonskega inštituta (think-tanka) Bourse and Bazaar Foundation. Pri tem ne gre za klasično pristojbino za plovbo skozi ožino, temveč za prispevek obalnih držav Perzijskega zaliva k upravljanju te pomembne plovne poti. Eden od možnih modelov bi bil podoben ureditvi v Malaški ožini, ki povezuje Indijski in Tihi ocean, pri kateri sodelujejo Singapur, Indonezija ter Malezija.

Avtorji članka za oceno morebitnih prihodkov navajajo pristojbine, ki jih zaračunavajo v nizozemskem pristanišču Rotterdam. Tam morajo največji tankerji plačati tako imenovano "trajnostno" pristojbino v višini približno 0,08 dolarja na bruto meetrično tono tovora.

Če bi podobno dajatev uvedli v Perzijskem zalivu, bi novo institucionalno telo po izračunih avtorjev zbralo približno 26 milijonov dolarjev na leto. Zamisel bi bila lahko uresničljiva celo v primeru, če bi Iran zahteval precej višje izkupičke. Dodatek nekaj dolarjev na sod nafte bi bil namreč s stroškovnega vidika za svetovno gospodarstvo še vedno sprejemljivejši od trenutnih skokovitih nihanj na trgih.

Esfandyar Batmanghelidj, eden od avtorjev članka, meni, da bi bil Teheran glede finančne plati takšne ureditve morda veliko bolj prilagodljiv, kot menijo nekateri zunanji opazovalci. "Če je Iranu sploh kaj mar za lastno gospodarstvo, ima veliko višje cilje od zgolj uvajanja pristojbin v Hormuški ožini," je poudaril. Kakršnokoli diplomatsko zbliževanje z ZDA bi namreč lahko pripeljalo do pomembnejših dosežkov, kot sta odprava sankcij ali neoviran izvoz iranske nafte.

Batmanghelidj izpostavlja, da bi tak dogovor Teheranu lahko prinesel pomembno strateško prednost. "S tem bi jasno pokazali, da se ožina ne bo vrnila v stanje pred vojno. To bi bil za Iran dokaz, da niso bili poraženi in da jim je v konfliktu z ZDA uspelo ohraniti svojo moč ter neodvisnost," je še dodal.

Večnacionalni načrt za upravljanje ožine bi ob tem lahko tudi ponudil odgovore na pomembno vprašanje v zalivski regiji: kako se bodo države odzvale na izziv, ki ga po koncu vojne predstavlja samozavestnejši Iran, in kako bi lahko utrdile morebiten mir?

Kljub temu pa Trumpova vrnitev h grožnjam z vojaško silo pomeni, da resna diplomatska prizadevanja ostajajo na mrtvi točki. Celo morebiten dogovor o stabilizaciji razmer v ožini bi rešil zgolj najnovejšo krizo, ki jo je sprožila vojna, niti približno pa ne bi odpravil ameriških skrbi glede iranskega jedrskega in raketnega programa.

A kot opozarja Lyle Goldstein, bo zaradi Trumpovega pomanjkanja izbir kompromis morda neizbežen, četudi bo imel precejšnje pomanjkljivosti. "To bo najbolj boleč izmed vseh kompromisov prav zato, ker mi na Zahodu kot vodilne svetovne sile že zelo dolgo vztrajamo pri tem, da je svobodna plovba eno naših temeljnih načel," je pojasnil.

Zakaj bo Trump morda na koncu potreboval Evropo

Večina sodobnih ameriških predsednikov bi se v zvezi z Iranom že zdavnaj obrnila na zaveznike, da bi tako okrepili diplomatski pritisk. Evropa je bila na primer ključno gonilo diplomacije, ki je pripeljala do jedrskega sporazuma v času Obamove administracije. Poleg tega ohranja diplomatske stike z Iranom, ki so jih ZDA po islamski revoluciji leta 1979 prekinile.

Vendar pa je Trump s svojim nenehnim uvajanjem carin in zmerljivkami globoko načel čezatlantsko zavezništvo, saj dolgoletne partnerje pogosto obravnava kot nasprotnike. Pred začetkom vojne, ki jo zavezniki ocenjujejo kot nezakonito in nespametno, se z njimi ni želel niti posvetovati. Hkrati pa jih je nato ostro kritiziral, ker se ameriškemu vojaškemu posredovanju niso pridružili.

Posledično imajo politično oslabljeni evropski voditelji zdaj le malo motivacije, da bi mu pomagali, omejene pa so tudi možnosti zaveznic v zvezi Nato. Evropske sile so na primer ponudile, da bi v ožino poslale pomembno opremo za odstranjevanje min, vendar so to strogo pogojevale s popolnim koncem sovražnosti.

Vsaka evropska pobuda na Bližnjem vzhodu pa bi trčila ob povsem enako oviro kot Oman: na nepredvidljivo in zmedeno diplomatsko strategijo velesile, katere zunanja politika se očitno spreminja v skladu s Trumpovim razpoloženjem.

"Eno je prositi Evropo za pomoč pri uresničevanju dogovorjene strategije, nekaj povsem drugega pa je, če te strategije sploh ni. Iskreno rečeno v tem trenutku sploh ni jasno, kakšna sploh je ameriška strategija," poudarja Ian Lesser, ugledni sodelavec ameriške organizacije German Marshall Fund s sedežem v Bruslju.

"Glede na moje pogovore s ključnimi akterji v Teheranu iranska stran predloga Omana ne zavrača. Iran bo verjetno na neki točki omogočil normalizacijo razmer v ožini, saj je to v njegovem interesu. Najverjetneje se bodo za to odločili v okviru neke regionalne rešitve, vendar pa tega ne bodo storili, dokler ne bodo prepričani, da so Američani dobili pošteno lekcijo," je ocenil Batmanghelidj, ki pa opozarja, da bo Teheran težko prepustil nadzor nad ožino, dokler Washington stopnjuje napetosti.

Podobno kot Oman tudi druge zalivske države in evropske sile drago plačujejo za Trumpovo nezmožnost, da konča vojno. Če Washington in Teheran kmalu ne bosta našla poti iz te samouničevalne spirale, preostalim državam ne bo preostalo drugega, kot da jima pri tem pomagajo same.

Avtor analize: Stephen Collinson/CNN