V zadnjih mesecih se je vnel nenavaden prepir med Litvo, majhno vzhodnoevropsko državo z manj kot tremi milijoni prebivalcev, in Kitajsko, velesilo z gospodarstvom, ki bi lahko kmalu preseglo ameriško.
Začelo se je lani, ko je Litva Peking dregnila v osje gnezdo kar dvakrat v nekaj mesecih.
Najprej se je umaknila iz tako imenovane skupine “17 + 1”, foruma, v katerem 17 držav vzhodne in srednje Evrope sodeluje s Kitajsko in k temu spodbuja tudi druge. Glede na številne poslovne interese Kitajske v regiji, predvsem tako imenovane pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste (BRI), osredotočene na infrastrukturne projekte, je kakršenkoli evropski odpor v Pekingu nezaželen.
Nato je novembra Litva postala prva država v Evropi, ki je Tajvanu dovolila odpiranje veleposlaništva pod imenom “Tajvan”. Drugi podobni uradi v Evropi in Združenih državah Amerike uporabljajo ime Tajpej, kar je glavno mesto Tajvana, da bi se izognili omembam, ki bi namigovale na neodvisnost otoka od Kitajske. Tajvansko zunanje ministrstvo je dejalo, da bo odprtje tajvanskega predstavništva v Vilni “pozitivno vplivalo na nove in obetavne dvostranske odnose med Tajvanom in Litvo”.
Ta poteza je razjezila Peking, ki jo je videl kot žalitev načela “ene Kitajske” in ki vztraja, da je Tajvan del Kitajske in ne neodvisno suvereno ozemlje, čeprav imata obe strani po državljanski vojni več kot sedem desetletij ločeno oblast. Tisti, ki si želijo dobrega odnosa s Kitajsko, morajo praviloma diplomatsko priznati njeno politiko.
Litva pravi, da nova tajvanska pisarna nima formalnega diplomatskega statusa in ni v nasprotju s politiko ene Kitajske. Toda Peking se je odzval tako, da je nemudoma degradiral diplomatske odnose z Vilno. Litva prav tako trdi, da je Kitajska preprečila izvoz njenega blaga na Kitajsko, kar je ustvarilo trgovinsko oviro. Kitajska vlada je te trditve večkrat zanikala in obtožila Litvo, da je škodovala “ključnim interesom” Kitajske in da je s tem skrhala bilateralne vezi.
Tajvan se je odzval tako, da je odkupil izdelke, ki so bili namenjeni na Kitajsko – vključno z 20.400 steklenicami ruma – in se zavezal, da bo vložil več sto milijonov dolarjev v litovsko industrijo, da bi podprl državo ob kitajskem pritisku.
V prepir se je vpletla tudi Unija, ki podpira svojo državo članico. Bruselj vidi pekinško obravnavo Litve kot grožnjo drugim državam EU, od katerih imajo mnoge globlje gospodarske povezave s Kitajsko in bi jih rade še poglobile.
Unija je v četrtek pri Svetovni trgovinski organizaciji sprožila tožbo proti Kitajski in Peking obtožila “diskriminatornih trgovinskih praks proti Litvi, ki prizadenejo tudi izvoz z enotnega trga EU”.
Primer bi lahko bil le začetek, da bi EU zavzela bolj trdo stališče do Kitajske, čeprav obstajajo zadržki, ali bi to lahko spodbudilo Peking k maščevanju v obliki trgovinskih vojn ali preklicanih naložb v Evropi.
“Kitajska se mora naučiti lekcije”
Leta 1990 je Litva postala prva članica Sovjetske zveze, ki je razglasila neodvisnost od moskovske vladajoče komunistične stranke. Nato se je leta 2004 pridružila EU in Natu – prav organizaciji, ki naj bi nadzorovala socialistično širjenje.
V tem kontekstu država, kot je Kitajska, ki v svoji regiji izkazuje agresijo, zlasti proti Tajvanu – pa tudi uporablja trgovino kot orožje proti manjšim evropskim državam – seveda vznemirja tiste, ki se spominjajo življenja pod sovjetsko oblastjo.
“Kitajska se mora naučiti lekcije, ker ji je bilo do zdaj dovoljeno, da se vede tako, kar ni v skladu z našimi vrednotami in pravili, preprosto zato, ker je bila tako bogata,” je za CNN povedal nekdanji litovski premier Andrius Kubilius.
“Ne vidim, da bi se večje države EU izpostavile. Mogoče se bo iz Litve razširilo na druge in sčasoma se bo Evropa enotno postavila proti državi, ki ne izpolnjuje naših standardov,” je dodal.
Eden od razlogov, zakaj bi se litovski uradniki morda počutili bolj udobno kot nekatere države pri zavzemanju tega stališča, je, da je Kitajska razmeroma majhen izvozni trg za državo. Samo 1,18 odstotka izvoza je bilo leta 2019 na Kitajsko – v primerjavi s 13,1 odstotka v Rusijo in 3,64 odstotka v ZDA – čeprav je Kitajska tudi eden najhitreje rastočih izvoznih trgov Litve, vsaj tako kažejo podatki Observatorija za gospodarsko kompleksnost.
Za Litvo je to stališče več kot moralno poslanstvo. Uradniki so za CNN dejali, da upajo, da bodo s tem, ko se bodo upirali Kitajski, poslali sporočilo tudi Moskvi.
Velina Tchakarova, vodja avstrijskega inštituta za evropsko in varnostno politiko, je pojasnila, da je Litva “od vstopa v Nato pod stalnim pritiskom Rusije. Litva želi znotraj evropskih članic dati zgled, da nihče ne bo podlegel avtokratskim režimom v Pekingu in Moskvi.”
Litovski uradniki so za CNN povedali, da upajo, da bi lahko nasprotovanje Kitajski ustvarilo precedens v EU za odrivanje avtokratskim režimom. Eden od litovskih diplomatov je dejal, da je bistvo, da ima Evropa učinkovite ukrepe proti prisili.
Bruselj je nedavno predlagal pravni mehanizem, ki bi EU omogočil, da se na gospodarsko ustrahovanje odzove na “strukturiran in enoten način” z uporabo “prilagojenega in sorazmernega odziva za vsako situacijo”, ki bi lahko vključeval carine, omejevanje uvoza in omejevanje dostopa do notranjega trga EU.
Toda mnoge manjše države EU so skeptične, da bi jih njihove sosede članice – zlasti tiste, ki veliko trgujejo s Kitajsko – podprle ob morebitnem pritisku.
Tesen gospodarski odnos s Kitajsko je ključna točka prizadevanja EU za “strateško avtonomijo”, izraz, ki se v Bruslju uporablja za opisovanje EU, ki postaja vse bolj neodvisna od vplivov ZDA kot geopolitične sile. Ideja je bila, da bi Evropa z gospodarskim partnerstvom s Pekingom lahko delovala kot most med ZDA in Kitajsko in da pri tem ne bi bila zdrobljena med dvema velesilama.
Večje države članice, predvsem Francija, so močno podpirale prizadevanja za strateško avtonomijo. A medtem ko je evropskim politikom vse manj všeč kitajsko ravnanje z ujgurskimi muslimani, zatiranje demokracije v Hongkongu in agresija do Tajvana, številne evropske države niso povsem pripravljene ukrepati proti Kitajski.
Tchakarova meni, da želi Litva z “vključevanjem Kitajske v razpravo okrepiti položaj ZDA v Evropi, hkrati pa tudi opozoriti Bruselj in ključne države članice (Nemčijo in Francijo) na morebitna tveganja in nevarnosti, povezane z dvostranskimi odnosi s Kitajsko v prihodnosti”.
Pravzaprav Litva upa, da bo te države prisilila, da zavzamejo stališče. Torej, ali bo delovalo?
Občutljivo ravnovesje
Nekateri v Litvi menijo, da je njihova drža že prinesla rezultate. Uradniki poudarjajo, da jih je Francija podprla, skupaj s preostalo EU, in pozvala Kitajsko, naj umiri razmere. To je še posebej pomembno prav zdaj, saj je Francija predsedujoča EU in je tudi sredi kampanje za predsedniške volitve. Na začetku tega meseca je tudi Slovenija napovedala, da si bo prizadevala za povečanje trgovine s Tajvanom.
Eden od visokih predstavnikov Evropske komisije je za CNN povedal, da Bruselj stoji za stališčem, da Litva ni nasprotovala politiki ene Kitajske in da mora Kitajska zagotoviti dokaze, da je bila politika kršena, kar litovski uradniki označujejo kot zmago.
Vendar pa ne mislijo vsi, tudi v Litvi, da je bila strategija zelo uspešna.
Predsednik Gitanas Nauseda je dejal, da čeprav podpira odprtje tajvanskega predstavništva, meni, da je bilo ime nepotrebno provokativno in da se mora Litva zdaj spopasti s posledicami.
Peking se je odzval, da je bilo priznanje napake dober začetek, vendar še vedno verjame, da je Litva prekršila načelo ene Kitajske.
Bruselj se je v zadnjem času zdramil glede geopolitičnih zadev. Po letih grenkega kritiziranja se prav lahko zgodi, da sta brexit in pandemija voditelje EU spomnila, da enotnost na področjih skupnega interesa pomeni, da lahko celo majhne države, kot je Litva, uporabijo mehanizme EU, da se uprejo eni najbogatejših in najmočnejših držav na svetu.
Ali bo stališče Litve – in EU, ki se ji pridružuje – privedlo do kakršnihkoli popuščanj Pekinga, je drugo vprašanje. Nedavno je Global Times pisal o vrsti korakov, ki jih mora Litva sprejeti za obnovitev odnosov, in opozoril: “Ne glede na to, kakšne trike igrajo, Kitajska ne bo nikoli popustila pri načelnih vprašanjih.”
Toda strokovnjaki so se strinjali, da je edina možnost – pa čeprav še tako oddaljena – za izsiljenje kakršnihkoli popuščanj Kitajske o tem vprašanju, da Evropa nastopi enotno.
Benedict Rogers, dolgoletni borec za človekove pravice in glavni izvršni direktor Hong Kong Watcha, je dejal, da je “Kitajska pokazala, da je zelo spretna pri načelu ‘deli in vladaj’ in da je sposobna razdeliti države. Ko pa države stojijo skupaj proti Kitajski, je taktika ustrahovanja Pekinga manj učinkovita in pritisk na Kitajsko ima lahko večji učinek.”
Čeprav se vse to morda zdi kot majhen prepir, so ogrožena leta prizadevanj, ko je EU poskušala najti način, kako uskladiti svoj gospodarski odnos s Kitajsko z dolžnostjo do držav članic in njihovimi moralnimi vrednotami. Vprašanje je, koliko časa lahko to ravnovesje drži.
Avtor: Luke McGee/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje