Pod peščenimi sipinami se skriva mesto, kjer bi se lahko spisala drugačna usoda Evrope

Tik pred letoviškim mestom Šwinoujšcie na poljski obali Baltskega morja leži otok Wolin z neskončnimi obalnimi sipinami in na videz nedotaknjeno naravo. Toda ta idilični kotiček ima tudi temačnejšo plat. Pod peščenimi tlemi se namreč skriva ogromno, nekoč strogo tajno podzemno mesto bunkerjev.

Kompleks, danes znan kot Podzemno mesto Wolin, so leta 1936 zgradili nacisti kot utrdbo za obrambo obale. Pozneje pa je postal jedrsko poveljniško središče poljske vojske, piše CNN.

V nekem obdobju hladne vojne je Wollin deloval kot središče tajnih načrtov za izvedbo jedrskega napada na Skandinavijo. Danes pa je odprt za javnost. Obiskovalci, ki se podajo pod zemljo, si lahko bunkerje ogledajo na vodenih ogledih.

Z gradnjo kršili Versajsko pogodbo

"V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je nacistično poveljstvo odločilo zgraditi dve enoti za obrambo obale," pravi Kacper Stachula, ki redno vodi oglede kompleksa ter se je rodil in odraščal v poljskem mestu Šwinoujšcie. Vojaški enoti, poimenovani Goeben in Vineta, so zgradili med letoma 1936 in 1939, v obdobju neposredno pred drugo svetovno vojno.

Šlo je za ambiciozen gradbeni projekt, ki je obsegal mrežo bunkerjev: štiri z vrtljivimi topovi ter še enega za poveljstvo, strelivo in oskrbne sisteme.

Nacisti so obalo skrivaj utrjevali in s tem kršili versajsko pogodbo iz leta 1919, ki je Nemčiji po prvi svetovni vojni prepovedovala ponovno oboroževanje. Območje, na katerem leži otok Wolin in se danes imenuje Zahodnopomorjansko vojvodstvo, je pred drugo svetovno vojno pripadalo Nemčiji, Hitler pa je želel pred začetkom vojne vzpostaviti trdno obalno obrambo.

Kompleks sicer nikoli ni doživel resnejših vojaških spopadov. "Ker se je fronta med drugo svetovno vojno zelo hitro premikala naprej, je bilo na tem območju med vojno precej mirno, zato so nacisti celoten kompleks preuredili v šolo za mornarico," pravi Stachula.

Leta 1945 pa je bunkerje zavzela sovjetska Rdeča armada. Čeprav je nemška vojska med umikom maja 1945 razstrelila strelivo in poskušala uničiti celoten kompleks, ji to ni uspelo. Velik del je namreč ostal nepoškodovan.

Obdobje hladne vojne

"Po vojni nihče ni vedel, kaj naj s tem krajem," pravi Stachula. Sovjeti so odnesli večino kovinskih delov in dragocenosti, preostalo pa so izropali domačini. Nazadnje se je poljska socialistična oblast v petdesetih letih odločila, da bo tam vzpostavila rezervno poveljniško središče. "Za primer tretje svetovne vojne", pravi Stachula. Kompleks so tako najprej temeljito posodobili leta 1955 in nato še leta 1965.

Poljska je obrambo želela okrepiti zaradi strogo zaupnega načrta za invazijo na Dansko, ki je nastal po podpisu Varšavskega pakta leta 1955. Na območju, ki so ga poimenovali "poljska fronta", je obstoječa nacistična infrastruktura bunkerjev zaradi odmaknjene lege sredi gozdov in sipin ponujala idealne razmere za poveljniško središče, v katerem bi se lahko ob morebitni izvedbi načrtov za invazijo namestil vrh poljske in sovjetske vojske, piše CNN.

Čeprav so bili bunkerji, kot so jih zasnovali nacisti, prvotno samostojni objekti, je imela poljska vojska z njimi drugačne načrte. "Poljska vojska je začela povezovati pet nacističnih bunkerjev, graditi dodatne predore ter urejati bunkerje z oskrbnimi sistemi in podzemne črpalke za vodo," pravi Stachula.

Ko je bil kompleks končan, je obsegal skoraj 1,6 kilometra predorov. Območje je bilo razdeljeno na pet varnostnih con, za vstop v vsako pa je bilo potrebno posebno dovoljenje. Postal je pravo podzemno mesto, v katerem so vojaki preživljali po več mesecev.

Obisk kompleksa mogoč le z vodnikom

Obiskovalce ob vstopu v kompleks vzdušje hladne vojne prevzame takoj. Ob blagajni stoji oklepni transporter iz sovjetskega obdobja. Med drevesi bukovega gozda ležijo deli raket, v neposredni bližini pa je parkiran tudi težki sovjetski vojaški tovornjak.

Ker je pozemno mesto na otoku Wollin ogromen kompleks, ga je mogoče obiskati le z vodnikom. Obiskovalce prav po vojaško razdelijo v "vode", vodniki pa prevzamejo vlogo strogih poveljnikov poljske vojske. Kot za CNN piše Pavlo Fedykovych, se ob obisku naprej skozi bukov gozd odpravite proti prvemu bunkerju. Masivna vrata se s škrtajočim zvokom odprejo in vstopite v podzemno vojaško mesto.

V notranjosti je vlažno in hladno. Temperatura se ne glede na razmere na površju ves čas giblje okoli 10 stopinj Celzija. "Najprej vas preseneti, kako primerni za bivanje so bunkerji. Za razliko od številnih zapuščenih vojaških kompleksov, ki dajejo vtis propadanja in srhljivosti, ta deluje presenetljivo nevtralno. Če bi nenadoma izbruhnila jedrska vojna, si zlahka lahko predstavljate, da bi lahko še vedno služil kot zaklonišče," je zapisal.

Vsa prvotna oprema, od telefonske centrale, stare radijske komunikacijske postaje, stojal s telekomunikacijskimi napeljavami in radarski zasloni, ki žarijo zeleno, je prav tako še vedno na svojem mestu.

Nato se sprehodite skozi skromne vojaške spalnice s pogradi. V komunikacijskih prostorih negibne lutke uprizarjajo uporabo analogne telekomunikacijske opreme. Ogledate si lahko postaje za dešifriranje, teleprinterje in telefonske centrale iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pod zemljo pa so tudi ločena kuhinja, ambulanta, jedilnica in prostor za oskrbo z vodo.

Vrhunec ogleda je vojna soba, poveljniški prostor, v katerem bi se lahko zgodovina Evrope za vedno obrnila drugače. V njej so originalni taktični zemljevidi iz pleksi stekla, pisalne mize s starimi računalniki in vpadljiv rdeči telefon. Vse je ostalo nedotaknjeno od takrat, ko je vojska ta kraj nazadnje uporabljala.

Prav od tod naj bi poljski general in poznejši vojaški diktator Wojciech Jaruzelski ter sovjetski poveljniki na vrhuncu hladne vojne načrtovali jedrsko uničenje Skandinavije in nato še preostale Evrope. "Zamisel je bila, da bi v danskih in zahodnonemških pristaniščih uporabili taktične jedrske bojne glave, s katerimi bi prebili Natovo obrambo, nato pa nadaljevali obsežnejšo ofenzivo," pravi Stachula.

Če bi načrt uresničili, bi lahko v Evropi izbruhnila obsežna jedrska vojna. Na srečo rdečega telefona nikoli niso uporabili za izdajo takšnega ukaza.

Še neraziskane skrivnosti

Čeprav postaja Podzemno mesto Wolin vse bolj priljubljeno – po podatkih Poljske turistične organizacije ga obišče 3.000 ljudi na mesec –, še vedno skriva številne skrivnosti.

Ko so se nacisti leta 1945 umikali, so nekatere predore zazidali z debelimi betonskimi stenami. Pod zemljo so še vedno predeli, ki jih ni raziskal še nihče. Podobno kot v še enem obsežnem nacističnem podzemnem kompleksu na Poljskem, Projektu Riese v Spodnji Šleziji, tj. tajni mreži predorov iz druge svetovne vojne, katere pravi namen ostaja neznan, bi se lahko tudi v še neodkritih rovih skrivali različni predmeti in morda celo ukradeni zakladi.

Za razliko od številnih napol zapuščenih vojaških objektov je Wolin zelo lahko dostopen. Železniška postaja je oddaljena manj kot 1,6 kilometra, kompleks pa z mestom Šwinoujšcie povezuje tudi redna avtobusna linija.

Podzemno mesto Wolin je tako edinstven kraj, kjer se prepletata nacistična zgodovina in zgodovina hladne vojne. Hkrati je tudi nekakšna časovna kapsula obdobja tekme v jedrskem oboroževanju, zamrznjena v času med sedemdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Ob tem pa je precej ironično, da bi bil kompleks, če bi v Evropi izbruhnila jedrska vojna, morda eden najvarnejših krajev, kamor bi se lahko zatekli in preživeli.