Požar pri Omišu ji je vzel sestro: "Kričala sem ji, naj teče, naj zbeži"

"Videla sem jo. Kričala sem ji, naj teče, naj zbeži. V nekem trenutku sem celo poskušala kreniti proti njej, vendar so med nama eksplodirali avtomobili in dvignili so se plameni. Poti, po kateri bi lahko prišla do nje, ni bilo več. Potem pa je preprosto izginila. Ta prizor mi bo ostal v glavi, dokler bom živa," je skozi solze za Slobodno Dalmacijo povedala Nikolina Slavnić, mlajša sestra 34-letne Dragane Antešević, edine smrtne žrtve silovitega požara, ki je v noči s 13. na 14. avgust opustošil Omiš in okoliške kraje.

Zadnji prizor, ki ga ima pred očmi, je njena sestra Dragana, kakšnih sto metrov za njo, na kolenih in s kovčkom v roki, sredi ognjenega pekla, ki je tisto noč zajel območje Omiša. Okoli njiju gorijo in eksplodirajo avtomobili, med njima švigajo plameni, Nikolina pa sestri kriči, naj teče. Dragana jo gleda. V naslednjem trenutku je ni več.

Sestri, obe državljanki Bosne in Hercegovine, sta tisto noč doživljali enako kalvarijo kot na stotine prebivalcev in turistov, ki so obdani z ognjem, dimom in žarečo žerjavico poskušali najti pot na varno. Njuna usoda pa se je končala na najokrutnejši možni način. Nikolina se je z lažjimi poškodbami rešila iz ognjenega obroča. Dragana se ni.

Prav Nikolina je letos sestri predlagala, naj gre z njo na sezonsko delo v Omiš. Nikolina je delala na recepciji, Dragana kot sobarica. Skupaj sta tudi živeli v vili tik ob obali.

Dan, ko je izbruhnil požar, se je začel kot vsak drug. V objektu je bilo približno 120 gostov, Nikolina, Dragana in njuna starejša sodelavka pa so opravljale delo, zaradi katerega so bile na vilo vezane skoraj ves dan.

V nekem trenutku so opazile požar. Gledale so ga čez morje in zdelo se jim je, da je daleč. Nikolina je na tem območju požare videla že prej, vendar se nobeden ni približal objektu, v katerem je delala. Skoraj uro in pol ni nič kazalo na to, da bodo plameni kmalu pred njihovimi vrati.

Potem pa so gostje začeli prihajati iz apartmajev, fotografirati nebo in zaskrbljeno opazovati dogajanje. Zmanjkalo je elektrike. V temi so začeli pakirati stvari in zapuščati objekt.

"Do tistega trenutka nisem verjela, da lahko plameni pridejo do nas. Gostje so začeli panično prihajati ven in pakirati. Ko je zmanjkalo elektrike, je zavladal popoln kaos. Me sploh še nismo vedele, da je bila odrejena evakuacija," se spominja Nikolina.

Počakale so, da je objekt zapustil še zadnji gost. Takrat so v njem ostale le še one tri. Zaradi dima so se že dušile, veter pa je prinašal pepel in žareče delce. Kljub temu so se vrnile po kovčke.

Zakaj so to storile, Nikolina še danes ne zna pojasniti. Niso vedele, da bodo prav tiste sekunde postale dragocenejše od vsega, kar je bilo v njihovi prtljagi.

"Ne vem, zakaj smo se vrnile po kovčke, saj smo se že dušile," je dejala. Vseeno so jih uspele spraviti v avto, nato so se takoj odpeljale.

Vila je stala tik ob obali. Morje je bilo pod njimi, na videz blizu. Če bi se spustile proti njemu, bi se morda vse končalo drugače. Toda Nikolina ni poznala terena, burje niti načina, kako se lahko požar v takšnih razmerah širi. Prihajala je iz drugega kraja, in ko je videla, da vsi avtomobili vozijo proti magistrali in Omišu, je šla po isti poti.

Zdaj ve, da bi bila rešitev morda v morju. Tisto noč ni mogla vedeti, ali je pot do njega že presekal ogenj, ali se je sploh mogoče spustiti do obale in kaj jih tam čaka.

Odpeljale so po klancu, ki je vilo povezoval z magistralo. Pred njimi sta bila še dva avta. Ko so prišle na vrh, so se za njima vključile na cesto. Oba prometna pasova sta takrat vodila proti Omišu. Ljudje so v paniki vozili tudi po levem, nasprotnem pasu, da bi čim hitreje pobegnili pred ognjem. Tudi Nikolina je zapeljala na levi pas in nadaljevala proti Omišu. Niso prevozile niti desetih metrov.

Vročina v avtomobilu je nenadoma postala nevzdržna. Ogenj je avto zajel skoraj v istem trenutku, ko so zapeljale na magistralo.

"Mislim, da smo zagorele še isto sekundo. V avtomobilu je bilo neznansko vroče. Kričale smo," je opisala.

Nikolina je nadaljevala vožnjo z gorečim avtomobilom. Poskušala je najti kraj, kjer bi ga lahko ustavila ter iz njega spravila sestro in sodelavko. Zaradi vročine je motor ugasnil. Uspelo ji ga je znova zagnati in prevoziti še kakšnih deset ali dvajset metrov do razširitve ob cesti. Tam je ugasnil zadnjič. Plastika se je začela taliti, ogenj pa se je širil po vozilu.

Nikolina je dojela, da bodo vse tri umrle, če ostanejo v njem: "Rekla sem jim: 'Umrle bomo. Ven iz avtomobila!'"

Izstopile so iz avta. Takrat je bila Dragana še ob svoji sestri. Kaj natančno se je zgodilo v naslednjih nekaj sekundah, Nikolina še danes poskuša sestaviti v celoto. Ne ve, ali je sodelavki uspelo priti iz vozila, ali je padla ob njem niti ali se je Dragana poskušala vrniti, da bi ji pomagala.

Ve le, da je stekla proti morju, prepričana, da sestra teče za njo. Po nekaj metrih je zagledala ogenj tudi pod cesto. Gorelo je pobočje proti morju in ni videla poti, po kateri bi se lahko spustila.

Morala je še naprej bežati pred plameni, ki so ji bili tik za petami. Ko se je še enkrat ozrla, Dragane ni bilo več. Na mestu, kjer jo je videla le nekaj trenutkov prej, je ostal samo ogenj. Znova je stekla.

"Zagoreli so mi lasje. Tekla sem bosa, avtomobili okoli mene pa so goreli in eksplodirali. Plameni so mi sledili. Ne morem vam opisati, kako je, ko tečeš in ogenj drvi za tabo. Še enkrat sem se obrnila. Takrat sem jo zagledala," je povedala.

Dragana je bila kakšnih sto metrov za njo, s kovčkom v roki, in jo gledala. Med njima so švigali plameni. V tistih sekundah sta se sestri zadnjič videli.

"Kričala sem ji, naj teče, naj zbeži. Videla sem jo, kako kleči, stoji in me gleda. Prišli so plameni in nisem je več videla. Preprosto je izginila," se spominja.

Nikolina je poskušala kreniti proti njej. Ni mogla mimo. Avti so eksplodirali, ogenj je zapiral cesto in vsak korak proti Dragani bi pomenil gotovo smrt. Še danes jo preganja kovček v sestrini roki. Sprašuje se, ali ji je vzel nekaj odločilnih sekund. Sprašuje se, zakaj ga ni izpustila, zakaj ni stekla in ali bi se vse končalo drugače, če se ne bi vrnile po stvari.

"Vem, da se nisem mogla vrniti. Če bi šla skozi tiste plamene, bi umrla. Toda ta prizor se mi nenehno vrača. Stoji s kovčkom, me gleda, potem pa je ni več."

Nikolina je tekla naprej in tolkla po vratih avtomobilov, ki so se poskušali prebiti skozi ogenj. Ljudje so bili v paniki. Vozila so se zaletavala, nekatera so gorela, druga pa so se poskušala prebiti med njimi. Nihče ni vedel, ali cesta vodi na varno ali naravnost v še hujši požar.

Nazadnje so se odprla vrata enega od avtomobilov. V njem so bile Natalija iz Stanićev, njena hči Kristina in pes. Odprli sta ji vrata in jo potegnili v notranjost.

"Prosila sem ju, naj ustavita. Govorila sem: 'Moja sestra je ostala tam!' Natalija mi je rekla: 'Ali hočeš umreti tudi ti?' Preprosto me je potisnila v avtomobil in odpeljala. Ta ženska mi je rešila življenje. Bog jo je poslal na tisti kraj," je nadaljevala Nikolina.

Z avtom jim je uspelo priti do velikega parkirišča pri zabaviščnem parku na Priku. Naprej ni šlo. Izstopile so in pot proti središču Omiša nadaljevale peš.

Kristina je Nikolini dala natikače. Šele takrat je pogledala svoja stopala in ugotovila, da ima podplate opečene od razbeljene ceste. Imela je rano na glavi, poškodovano roko in bolečine po telesu, vendar jih zaradi šoka skoraj ni čutila: "Sploh nisem vedela, da sem poškodovana. Normalno sem hodila. Pomembno mi je bilo samo najti Dragano. Mislila sem si: tudi če je opečena po devetdesetih odstotkih telesa, samo da je živa, samo da vem, kje je."

V nekem trenutku se je Nikolina ločila od žensk, ki sta jo rešili. Sedla je na nizek zid, ker ji je zaradi dima nenadoma postalo slabo. Takoj ko je lahko vstala, je znova začela iskati sestro.

Ustavljala je policiste in jim govorila, da je njena sestra izginila, a je v paniki, ki je vladala, ni nihče poslušal.

Vrnila se je proti kraju, kamor so vozili evakuirane in poškodovane. Opazovala je vsako vozilo, vsak reševalni avtomobil, pripadnike civilne zaščite in ljudi, ki so prihajali z morja.

Upala je, da je Dragana vstopila v avtomobil koga drugega. Da jo je kdo potegnil v vozilo, tako kot sta Natalija in Kristina rešili njo. Da se ji je uspelo spustiti proti morju. Da je prišla na čoln. Da se bo preprosto pojavila med ljudmi. Ure so minevale, Dragane pa ni bilo.

Ni hotela vstopiti v prve avtobuse, ki so evakuirane vozili proti Splitu. Čakala je do zadnjega, s katerim je še lahko odšla, prepričana, da se bo sestra pojavila takoj, ko bo sama zapustila Omiš. Nazadnje je morala vstopiti. Odpeljali so jo v sprejemni center v dvorani na Gripah.

Tudi v Splitu se Nikolina ni umirila. Policistu je povedala, kaj se je zgodilo, in mu pojasnila, da so iz vile odšle tri ženske, dve pa pogrešajo. Zapisal je Draganino ime in obvestil nadrejene.

Dopoldne je govorila s policijo, inšpektorji, pripadniki Rdečega križa in drugimi službami. Obračala se je na vse, za katere je menila, da bi lahko imeli kakršno koli informacijo. Ko so ji povedali, da mora pogrešano osebo uradno prijaviti na policijski postaji, je takoj odšla tja.

Medtem sta prispela njena mati in Draganin mož. Družina je klicala bolnišnice v Splitu ter reševalne službe v Omišu in Makarski. Preverjali so, ali so jo morda prepeljali s čolnom, ali je med poškodovanimi brez dokumentov oziroma ali je morda še nihče ni uspel evidentirati. Izvedela je, da so v Split sprejeli dve neidentificirani ženski.

Ta novica ji je vrnila upanje: "Ni mi bilo pomembno, kako hudo je opečena. Hotela sem jo samo najti. Hodila sem od oddelka do oddelka. Ko sem izvedela, da so sprejeli dve neidentificirani ženski, sem pomislila, da je ena od njiju ona. Ni bila."

Ena od hudo poškodovanih žensk je bila njuna sodelavka, ki je skupaj z njima zapustila vilo. Našli so jo živo in jo odpeljali na zdravljenje v bolnišnico. Dragane še vedno ni bilo.

Po skoraj vsej noči in dnevu iskanja je družina v soboto izvedela, da so na območju požarišča našli truplo. Takrat še ni bilo znano, ali gre za moškega ali žensko. Glede na kraj najdbe in vse, česar se je spominjala, je Nikolina vedela tisto, česar ji še nihče ni uradno potrdil.

Potem ko so našli truplo, se je Nikolina vrnila v vilo po preostale stvari. Takrat je prispela ekipa nujne medicinske pomoči in pomagala njeni materi, ki je bila povsem strta.

Toda največje breme, ki ga Nikolina nosi zdaj, je misel, da bi morda morala še enkrat poskusiti priti do Dragane. "Potegnila bi jo s seboj. Vrnila bi se, če bi se lahko. Toda izginila mi je pred očmi. Preprosto je izginila. Ko sem Nataliji rekla, naj ustavi, ker je moja sestra ostala tam, me je vprašala, ali hočem umreti tudi jaz. Preprosto me je potisnila v avtomobil," je dejala.

V noči, ko so ljudje odločitve sprejemali v delčku sekunde, nihče ni mogel vedeti, katera pot je varna. Ognjena stihija je smer spreminjala hitreje, kot so ljudje lahko dojeli, kaj se dogaja. Nikolina je naredila, kar je lahko. Preživela je. Zdaj se mora naučiti živeti z dejstvom, da Dragana ni.