Štiri operacije, perforacija črevesja, triminutni zastoj srca, umetna ventilacija ... 59-letni Bogomir Robič je bil zaradi covida-19 osem mesecev po bolnišnicah. Izgubil je 34 kilogramov. Najhujše je bilo na intenzivni negi. Sledila je rehabilitacija. "Stalna borba za življenje, pomanjkanje kisika, stalni boji, kot vojna," se spominja. Med tistimi, ki so bili zaradi covida-19 hospitalizirani in na umetnem predihavanju, imajo namreč mnogi dolgotrajne posledice. V Sloveniji zato te bolnike kasneje zdravijo še na URI – Soča.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) večina ljudi po okužbi z novim koronavirusom zboli z milejšimi simptomi, pri približno 10 do 15 odstotkih se razvije resnejša oblika bolezni, približno pet odstotkov jih hudo zboli.
Tudi ljudje, ki so imeli povsem blag potek bolezni, tako odrasli kot otroci, lahko kasneje razvijejo dolgotrajni covid. V Sloveniji skupino ljudi z blagim in zmernim potekom covida-19, pri katerih se pojavijo simptomi dolgotrajnega covida, zdravijo na več točkah – predvsem ambulantno, o čemer smo v rubriki Poglobljeno pisali včeraj. Druga skupina bolnikov z dolgotrajnimi posledicami covida pa so bolniki, ki so bili zaradi izjemno težkega poteka covida-19 dlje časa zdravljeni na enoti intenzivne terapije in imajo zato številne zaplete. Eden od teh bolnikov je Robič.
Takšne bolnike po akutnem in dolgotrajnem zdravljenju v bolnišnici napotijo na rehabilitacijo v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani (URI – Soča). Tam so maja lani ustanovili rehabilitacijski program prav za bolnike, hospitalizirane zaradi covida-19. Skupno so v okviru programa, ki ga vodi zdravnik specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine dr. Primož Novak, doslej k uspešni rehabilitaciji pomagali že 80 bolnikom.
Denis Sadiković/N1
Rehabilitacijo izvajajo na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji, ki ga vodi dr. Primož Novak.
Okvare perifernega živčevja in mišic ter kognitivne težave
To so bolniki, stari od 34 do 80 let, večinoma pa okoli 60 let, pri katerih je zaradi hudega poteka bolezni nastala dihalna odpoved, zaradi česar so potrebovali večtedensko umetno ventilacijo. Pri teh bolnikih se je razvila nevromiopatija kritično bolnega – okvara perifernega živčevja in mišic – ki je značilna ne le za bolnike po covidu-19, temveč se pogosto pojavlja pri zdravljenju v intenzivnih enotah.
Posledica tega stanja je huda mišična oslabelost, zaradi katere lahko vsakdanja osnovna opravila, kot so obračanje v postelji, presedanje na voziček, osnovna higiena, postanejo nepremostljive ovire. Pri bolnikih so po dolgotrajnejši umetni ventilaciji pogoste tudi kognitivne motnje, ki lahko vztrajajo še mesece.
Pojavijo pa se lahko tudi zapleti, kot sta globoka venska tromboza ali pljučna embolija, zaradi samega položaja bolnikov med zdravljenjem pa je večje tudi tveganje za nastanek utesnitev perifernih živcev v predelu komolca, zaradi česar lahko nastane okvara mišic zapestja in prstov ter stopal. Med premikanjem pacientov včasih pride tudi do natega vratnega pleteža in okvare živcev, ki oživčujejo mišice zgornjega uda, zato lahko zgornji ud ohromi. Te težave po nekaj mesecih izzvenijo, pojasnjuje Novak.
Denis Sadiković/N1
Na Soči opažajo, da imajo bolniki več težav kot drugi po kritičnih boleznih, ki so jih sprejemali v prejšnjih letih.
Neprestana borba za življenje
“Veliko bitk je bilo, vojno pa smo dobili,” o svoji izkušnji s covidom pove 59-letni Bogomir Robič, ki se je na začetku junija, po osmih mesecih zdravljenja in rehabilitacije v bolnišnicah, končno lahko vrnil domov. Z njim smo se pogovarjali tik pred odpustitvijo s Soče, kjer so ga po dveh mesecih rehabilitacije usposobili za življenje.
Robič je za covidom-19 zbolel že oktobra, stanje je bilo tako slabo, da so ga premestili na intenzivno nego, kjer je bil 129 dni, od tega 62 dni v komi. Shujšal je za 34 kilogramov, gibati se ni mogel, zato je bil povsem odvisen od pomoči drugih. “Odeja, ki sem jo imel na sebi, je bila težka, gibljivost nikakršna. V komi se ničesar ne spomnim, razen morastih sanj,” pove.
V času zdravljenja na intenzivnem oddelku je imel štiri operacije, perforacijo črevesja, triminutni zastoj srca, umetno ventilacijo. “Dejansko je bila stalna borba za življenje, pomanjkanje kisika, stalni boji, kot vojna,” opisuje Robič, ki se mu je življenje postavilo na glavo.
N1
Pacienti med komo doživljajo nočne more, med zbujanjem pa delirij
Te težke izkušnje v kombinaciji z močnimi zdravili močno vplivajo na bolnike, ki med komo doživljajo intenzivne delirije, blodnje in nočne more – od bizarnih do travmatičnih. Bolniki sanjajo, da jim umirajo najbližji sorodniki ali da so na kliniki, kjer jim presajajo organe. Robič je sanjal, da je v vojni.
“Na začetku je bilo zelo težko, nisem se niti zavedal, kdaj je nekaj realno in kdaj ne,” pravi Robič, ki je ob zbujanju iz kome doživljal privide. Večina sanj bolnikov v komi je tako živa, da ob zbujanju ne zmorejo ločiti sanj od realnosti, zato so nemirni in prestrašeni. Pri nekaterih bolnikih se zaradi delirijev razvijejo akutne in podaljšane stresne motnje in potravmatske stresne motnje. Te pri 28 do 30 odstotkih bolnikov vztrajajo tudi še po enem letu, navaja klinična psihologinja dr. Katja Dular z URI Soča.
Prvi stik s klinično psihologinjo šele med rehabilitacijo
Pacienti sicer v akutni fazi zdravljenja v bolnišnici, ko se zdravniki borijo predvsem za njihovo preživetje, psihološke pomoči ne dobijo. Prvi stik s klinično psihologinjo imajo na Soči, kjer preverijo njihove kognitivne sposobnosti, z njimi predelujejo doživljanje v času akutnega zdravljenja, iščejo načine za čim boljše prilagajanje na spremenjene telesne zmožnosti in postavljajo dosegljive cilje za prihodnost, pojasnjuje klinična psihologinja.
Pri bolnikih poleg akutne in potravmatske stresne motnje kot posledice delirija najpogosteje opaža razpoloženjske motnje (tesnobo, panične napade in depresijo), že obstoječe psihiatrične težave se poslabšajo, pri večini bolnikov pa se pojavijo tudi kognitivne težave, kot so motnje pozornosti in miselna upočasnjenost. Bolniki posledično težko sledijo pogovoru, hitro se utrudijo, besede težko prikličejo v spomin, pozabijo, kaj so želeli povedati, težko preklapljajo med mislimi, imajo težave z načrtovanjem in upoštevanjem več navodil hkrati.
Že v mesecu do dveh rehabilitacije se njihovo stanje bistveno izboljša, kljub temu pa nekateri tudi po treh ali štirih mesecih po rehabilitaciji še vedno poročajo o izraziti utrudljivosti, miselno so lahko aktivni le uro ali dve, moči nimajo, vrnili so se v življenje, ne pa še v delovno okolje in opravljanje nalog, ki so jih imeli pred boleznijo.
Denis Sadiković/N1
Klinična psihologinja na Soči dr. Katja Dular preveri kognitivne sposobnosti bolnikov in z njimi predeluje doživljanje v času akutnega zdravljenja.
Rehabilitacija je dolga, problem tudi bakterije
Medtem ko je bilo v prvem valu na oddelku le šest bolnikov, danes ti zasedajo večino kapacitet oddelka s skupno 31 posteljami, sprejemanje bolnikov z okvarami perifernega živčevja zaradi drugih bolezni in po poškodbah pa je posledično zelo omejeno.
Po začetku drugega vala, ko so ugotovili, da številu bolnikov ne bodo kos, so zato poskušali aktivirati tudi drugačne oblike rehabilitacije, kot je rehabilitacija v zdraviliščih, kamor so lahko napoteni bolniki, ki so ob zaključku akutnega zdravljenja vsaj delo samostojni pri opravljanju vsakodnevnih opravil in pri hoji.
K polni zasedenosti oddelkov prispeva dolžina rehabilitacij, ki v povprečju trajajo od pet do sedem tednov. Na trajanje rehabilitacije po mnenju Dular vpliva tudi dejstvo, da bolniki na URI Soča zaradi epidemičnih ukrepov niso imeli stikov s svojci. Robič tako žene ni videl dva meseca, z njo se je ves ta čas “družil” le prek videoklicev, zato se je pred odhodom domov najbolj veselil ravno srečanja z njo. “Da se ji zahvalim za vse, kar je naredila zame,” pove.
Dodaten problem pa predstavlja vnos bolnišničnih bakterij, ki so odporne proti antibiotikom, v telo bolnika. To se na intenzivnih oddelkih v bolnišnicah pogosto dogaja. Te bolnike morajo potem na Soči namestiti v izolirne sobe, kar pa dodatno zmanjšuje kapacitete oddelka za 20 odstotkov.
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Eden od bolnikov med delovno terapijo na oddelku za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perfiernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji.
Dolge čakalne dobe
Posledica teh razmer so dolge čakalne dobe, ki lahko trajajo od nekaj tednov, za bolnike z bakterijami, ki potrebujejo izolacijo, pa tudi mesec in pol. Trenutno na sprejem na Sočo čaka približno 20 bolnikov, ki so bili prej hospitalizirani zaradi covida-19, od tega jih bo moralo kar 12 v izolacijo.
A kot pove Novak, si želijo, da bi bil proces potovanja bolnika od intenzivnih prek navadnih covidnih oddelkov do rehabilitacije “brezšiven” oziroma direkten, saj je to za pacienta najbolj ugodno, napredek pa je na ta način najboljši.
Pacienti čez čas okrevajo do stopnje, da se osamosvojijo pri vsakodnevnih opravilih, sposobni so poskrbeti zase, sposobni so samostojnega gibanja, sprva s hoduljami in berglami.
Robič, ki je po rehabilitaciji že sposoben poskrbeti za osnovna opravila, se zaveda, da določenih stvari nikoli več ne bo mogel početi. Pogodbenega dela na banki prek službe varovanja, kar je počel, preden se je okužil z novim koronavirusom, ne bo mogel več opravljati, gibanje pa bo, predvsem zaradi prizadetih pljuč, vsaj še nekaj časa omejeno.
A kljub težki izkušnji ali pa prav zaradi nje ostaja izjemno optimističen. “Drugače razmišljam, vse jemljem za dobro, tudi prijateljev imam sedaj veliko več,” pravi.” Človek mora vedno vztrajati, se boriti in potem vedno uspe.”
Spoštovati ukrepe in se cepiti
Novak si želi, da bi ljudje upoštevali priporočene zaščitne ukrepe, nosili maske in se cepili, saj bi bilo na ta način manj covida-19, s tem pa tudi manj hudih potekov bolezni in s tem povezanih zapletov, bolniki pa ne bi potrebovali rehabilitacije.
Tako bi razbremenili področje rehabilitacije, ki je v Sloveniji močno kadrovsko in prostorsko podhranjeno. “Epidemija covida-19 je vse to le razgalila. V prihodnje bo zato treba razširiti rehabilitacijske kapacitete na vseh nivojih, ki trenutno ne dohaja potreb starajočega se prebivalstva,” še opozori Novak.
Cepiva bi lahko olajšala simptome
Dolgotrajni covid, ki lahko torej prizadene praktično vsakega med nami, je tako le še dodaten v vrsti razlogov, zakaj se cepiti proti covidu-19. Med tistimi, ki so že zboleli za dolgotrajnim covidom, pa se mnogi sprašujejo, ali naj se cepijo ali ne; ali lahko cepiva njihovo stanje poslabšajo ali izboljšajo. V UKC Ljubljana pacientom z dolgotrajnim covidom cepljenje svetujejo, saj poslabšanja ne pričakujejo. Nekatere študije v tujini so pokazale, da bi cepiva lahko določene simptome dolgotrajnega covida celo izboljšala.
Še nerecenzirana raziskava skupine LongCovidSOS, v katero je bilo vključenih 812 ljudi v Veliki Britaniji, s katerimi so stopili v stik prek družbenih medijev, je pokazala, da je približno 56,7 odstotka sodelujočih po cepljenju doživelo izboljšanje simptomov, pri 24,6 odstotka se simptomi niso spremenili, pri 18,7 pa naj bi se poslabšali. Prejemniki mRNA cepiv, kot sta cepivi Pfizerja in Biontecha ter Moderne, so v večji meri poročali o izboljšavah kot prejemniki vektorskih adenovirusnih cepiv.
