Ne ljudi, državo bi moralo biti sram!

Turobno, deževno vreme, prepredeno z meglo je vztrajalo nad mestom, kot bi želelo še poudariti težo bremen posameznikov in parov, ki so sredi dneva občasno vstopali v eno od brezizraznih, nič kaj privlačnih hal na zahodnem robu prestolnice. Monotonijo sta razbijala rdeče obarvana ograja in nadstrešek pred vhodom. Nad njim je visel napis, ki je razkrival, kaj se nahaja v njegovi notranjosti. Humanitarni center. Eden od številnih, ki jih ima Rdeči križ, ena od največjih humanitarnih organizacij pri nas, po celotni državi in brez katere bi bilo lakote, mrzlih domov, duševnih ter drugih stisk kot posledice revščine še več. Za nekoga, ki ni nikoli občutil pomanjkanja, nepredstavljive stiske, za skoraj 300.000 ljudi, kolikor jih je po uradnih statistikah v lanskem letu živelo pod mejo tveganja revščine, vsakodnevne bitke.

2 kilograma moke, 2 litra olja, 1 kilogram riža, 3 kilograme testenin, 3 konzerve fižola, 6 litrov mleka, 1 kos marmelade in vrečka pralnega praška. "To je paket pomoči, ki ga vsakih šest do osem tednov iz evropskega sklada pri nas prejmejo vsi, ki so do tega upravičeni," nam, medtem ko zlaga stvari na pult, pojasni eden od zaposlenih. "Danes bodo tisti, ki so prišli med prvimi, dobili še nekaj kruha in pekovskih izdelkov, ki nam jih dostavijo iz bližnje pekarne. Včasih se najde tudi kakšen priboljšek," pokaže na škatlo s pekovskimi izdelki, ki je že skoraj prazna, in pripravljenemu priloži še hlebec dan starega kruha.

Brez besed, brez očesnega stika. Revščina je stigma

Vstopi gospa z dvema kovčkoma. "Izvolite, gospa," vljudno pokaže na paket hrane omenjeni uslužbenec, s pripravljenim prevzemnim listom, ki ga mora podpisati vsak prejemnik pomoči. Brez besed, brez očesnega stika, kot bi ji bilo nekoliko nerodno, gospa odpre kovčka. Ko iz njiju v eno od praznih škatel preloži vso obleko, ki je ne potrebuje več, si, prav tako brez besed, v kovčke zloži hrano in odide. Medtem dve gospe med obleko, ki visi na dveh dolgih stojalih v kotu hale, iščeta primerno obleko zase, mlajši par sprašuje eno od predstavnic humanitarne organizacije o možnostih pomoči, ki jo lahko prejmeta, saj priskočijo na pomoč tudi, ko je treba plačati položnice.

Torek je eden od treh dni v tednu, ko lahko ljudje v tem ljubljanskem humanitarnem centru prevzamejo hrano in poizvejo tudi o drugih oblikah pomoči, ki jo nudi Rdeči križ, ki ima sicer razvejeno mrežo prostovoljk in prostovoljcev, a tudi zaposlene, ki skrbijo, da vse teče nemoteno in po pravilih. "Danes lahko pridejo med 11. in 15. uro," pove Klara Golob, ki je v območni enoti Rdečega križa Ljubljana, pod katero sodi še devet primestnih občin, zadolžena za socialne programe.

"Veliko pomoči odpeljemo na teren in jo razdelimo s pomočjo prostovoljk in prostovoljcev, saj je mnogim tako lažje. Ne le zaradi omejene mobilnosti. Pomanjkanje in revščina sta še vedno stigma in tako se nekateri izognejo prihodu v center in temu, da bi se izpostavljali," pove Golob. Tudi sami v času obiska opazimo, da ljudje hrano odnašajo na način, da ob morebitnem srečanju na ulici mimoidočemu ni vidno, kaj nosijo.

Golob je v tej humanitarni organizaciji začela delati še kot študentka socialnega dela. Še pred tem se je aktivirala kot prostovoljka v domači Ribnici, kjer še danes deluje v medgeneracijskem društvu, kjer vodi skupino za kakovostno staranje.

To delo je tek na dolge proge z majhnimi izboljšavami

"Delo in druženje s starejšimi me je vedno veselilo, zato tudi v Rdečem križu vidim številne izzive na tem področju. Pri pomoči so ljudje veliko bolj naklonjeni družinam kot starejšim. Ki tudi veliko težje priznajo, da z nizkimi pokojninami ne zmorejo vsega, zato je toliko pomembneje, da naše prostovoljke in prostovoljci na terenu to opazijo," razlaga, medtem ko hodimo med policami z različnimi donacijami, ki se nahajajo v skladišču, za prostorom, kjer delijo pomoč in kjer ena od prostovoljk zlaga obleko, ki jo nato razvrsti na posamezne police.

V enem delu skladišča je zložena tako hrana iz evropskega sklada za pomoč kot tista, ki jo darujejo različni donatorji, ter higienski pripomočki. V drugem so v škatle in vrečke zložene obleke. Vse razvrščeno; moško, žensko, otroško, po velikosti, poletno in zimsko. Tudi otroška oprema se najde in kravata, če jo kdo potrebuje. Posteljnina. "V skladišču je vedno prostora za donacije. Še zlasti smo veseli kakšnih priboljškov, kot so kava, čaj ali piškoti, ki jih priložimo v paket in s tem tudi v prazničnem času, ki prihaja, razveselimo ljudi," pove Golob.

Tako kot imajo določene dneve in ure, ko se lahko pride po pomoč, je določeno tudi, kdaj prevzemajo donacije, sicer bi nastala prevelika zmeda. "Ko pomoč prevzamemo, jo razvrstimo. Vsako jutro poskrbimo, da je vse pripravljeno za razdelitev pomoči, v četrtek pa imamo generalno pospravljanje. Petek je dan za brezdomce, ki jim ponudimo topel obrok in omogočimo, da se v naših prostorih tudi umijejo. Pride jih približno dvajset, medtem ko tedensko s prehranskimi paketi oskrbimo med 500 in 600 ljudi," razlaga socialna delavka, ki svoje delo na področju spopadanja z revščino in socialno izključenostjo vidi kot tek na dolge proge z zelo majhnimi premiki na boljše. "Včasih je uspeh že, če se nekdo po dolgih letih socialne izoliranosti vključi v kakšno od naših skupin. Veseli smo tudi, če nam kdo pride povedat, da naše pomoči ne potrebuje več, a je žal kar nekaj tudi povratnikov, kar kaže, da je socialna mobilnost zelo majhna." Med prejemniki pomoči je veliko starejših, invalidsko upokojenih, "ki so zdravje pustili na delovnem mestu, z dohodki, ki jih prejmejo, pa ne morejo preživeti, zato se trudimo, da jim s pomočjo pomagamo ohraniti dostojanstvo, saj niso sami krivi za to, da so bolni, invalidi …" Tako Golob, ki sicer pravi, da pogosto delajo z roko v roki z državo v pomoči potrebnim, a so hkrati tudi prevečkrat blažilec težav, ki bi jih država lahko uredila na način, da se ljudje ne bi spopadali s številnimi stiskami, ki so posledica sistema, v katerem se ljudje pogosto ne znajdejo.

Učijo, kako šteti dneve, brati odločbe

O slednjem vedo veliko povedati še v eni humanitarni organizaciji, na drugem koncu prestolnice. Zvezi Anita Ogulin, kamor se pogosto po pomoč zatečejo družine, zato poleg humanitarne pomoči; od hrane, obleke, šolskih potrebščin in celo pohištva, ob celotni podpori družinam v projekti Veriga dobrih ljudi, nudijo tudi brezplačno pravno pomoč.

"Velik del mojega dela je informiranje, kako naj ukrepajo, na koga naj se obrnejo, saj se kaže, da ljudje ne poznajo svojih pravic. Včasih pride k meni kdo, ki meni, da je upravičen do višjega otroškega dodatka, pa ugotovim, da je upravičen tudi do denarne socialne pomoči, a zanjo ni zaprosil, ker je mislil, da so do tega upravičene samo brezposelne osebe. Ne poznajo tudi izredne denarne socialne pomoči. In potem ugotovim še, da bi lahko, ker plačuje najemnino za stanovanje, zaprosil za subvencijo," razlaga pravnica v zvezi Tjaša Tomažin Raspotnik. Ob mojem čudenju, kako to, da jim tega ne razložijo na centru za socialno delo, kjer zaprosijo za eno pravico, odvrne, da stranke svoje vloge ponavadi oddajo na vložišču in tako strokovne delavke sploh ne vidijo.

"Tudi zato sami organiziramo razne delavnice, kako izpolnjevati različne vloge, in obrazci so vedno bolj zapleteni. Tudi spletna stran pristojnega ministrstva je tako nepregledna, da je še meni včasih težko najti kakšne podatke. Učimo jih, kako šteti roke, kdaj poteče denimo rok za pritožbo, kako brati odločbe, na kaj biti pozoren." Tako Tomažin Raspotnik, ki pravi, da se številni ubadajo s tako eksistencialnimi vprašanji – "o tem, kaj bodo otroku dali tisti dan jesti, ne, kaj bodo sami jedli, ker za njih itak ni, ali kako bodo sploh prišli čez mesec," - da se s pravnimi vprašanji enostavno ne utegnejo še ubadati. Pogosto se problemi tudi nakopičijo, preden poiščejo pomoč, doda.

"Pogosto se kaže, da je ljudi strah državnih institucij, ne želijo se jim zaupati, saj jih je strah, da bi jim odvzeli otroke. Marsikdo doživi tudi pokroviteljski odnos. Tako mi kdaj povedo, da gredo raje pod most spat, kot da bi še enkrat šli na center za socialno delo povprašat za pomoč. Sama jim kdaj tudi ne morem pomagati, a so hvaležni, ker so v stiski vsaj slišani." Tako pravi pravnica, ki se je na zvezi zaposlila pred sedmimi leti.

"Pomoč pri razreševanju težav me je vedno veselila. Že ko sem bila odvetniška pripravnica, je bila brezplačna pravna pomoč ljudem, ki so se obrnili na zvezo, ena od mojih delovnih nalog. In ko se je pojavila možnost, sem se na zvezi tudi zaposlila."

Revščina ubija duha

Pri delu, pravi, je zanjo najbolj frustrirajoče, ko vidi, da človek ni sam kriv za položaj, v katerem se je znašel, a nima mehanizmov, kako mu pomagati tisti trenutek. "Sicer ministrstvom posredujemo različne predloge izboljšav, predlagamo spremembe zakonodaje, poskušamo s pritožbami na sodiščih doseči, da bi zakon razlagali na določen način, a pogosto ni posluha. Ljudi je sram, da so se znašli v situaciji, kot so se. Mnogi tudi s službo, a so dohodki tako nizki, da jim to ne zagotavlja dostojnega preživetja, zato bi moralo biti državo sram, ne ljudi, da ni sposobna urediti zadev na način, da plača ne bi bila zgolj na ravni životarjenja." Kajti Tomažin Raspotnik vidi, kaj dela revščina. "Revščina ubija duha. Včasih potrebujem dve uri, da se mi človek odpre in da sploh ugotovim, kakšne težave ima, saj je nefunkcionalen, tako hudo prizadet zaradi kompleksnosti situacije. In ko potem čez približno pol leta vidiš, kako je napredoval, ko te pride vprašat zgolj za nasvet in se želi sam dogovoriti za rešitev, ko vidiš, kako je dobesedno lažje zadihal, je to neprecenljivo."

Njena kolegica, Tea Dorić, vodja programa Veriga dobrih ljudi, pravi, da je na zvezo prišla že kot prostovoljka, ki se je lotila številnih stvari, in potem kar ni odšla. Zdi se ji namreč pomembno, da si moramo ljudje stati ob strani in da kot družba stojimo ob strani najšibkejšim, zato poziva ljudi, naj se obrnejo k njim po pomoč že, ko se začne kolobarjenje s položnicami, saj je takrat veliko lažje reševati težave.

"Naša kapitalistična družba je individualistično naravnana in težko si priznamo, da ne zmoremo sami rešiti težav. Revščina je velika stigma, zato je priznati si, da ne zmoreš, velik korak, kajti stiske in težave se nalagajo in ljudje običajno pridejo šele, ko vidijo, da tudi otrokom ne morejo več nuditi osnovnih stvari." Zato poskušajo vključiti v opolnomočenje celotno družino na način, da nudijo materialno in finančno pomoč, brezplačno pravno pomoč, psihosocialno pomoč ter poskrbijo tudi za strokovno vodenje družine ter krepitev funkcionalnih kompetenc.

"Zame je privilegij, da jim pomagam pri opolnomočenju, pri tem, da se ponovno postavijo na svoje noge in da so tako funkcionalno kot duševno bolje opremljene za spopadanje s težavami. Je pa tudi iz izkušenj jasno, da je treba zelo malo, da zdrsneš (ponovno) pod gladino. Včasih je dovolj že kakšen stresen dogodek, zato je pomembno, da poiščejo pomoč, brez sramu in slabe vesti."

Nekajkrat po ulici gor in dol, preden se opogumi in vstopi

Da revščina ne izbira, dobro vedo tudi v štajerski prestolnici, kjer je s propadom industrije v 90. letih prejšnjega stoletja mnogo ljudi v trenutku ostalo brez službe in od tega si, kot povedo naši sogovorniki, Maribor še vedno ni opomogel. In tudi marsikdo od ljudi ne, a so tudi tam humanitarne organizacije, na vrata katerih lahko potrkajo.

Ena od njih, Nadškofijska Karitas Maribor, stoji le lučaj stran od Lenta in Drave, ki teče skozi mesto. Ko vstopimo, v čakalnici sprejemne pisarne že čaka nekaj ljudi. Vsak, ki potrebuje kakršnokoli pomoč, se najprej sreča z Lijano Lepej Krbanjević, vodjo sprejemne informacijske pisarne in strokovno sodelavko.

"Danes sta bili naročeni dve osebi, a so že v prvi uri prišle še štiri. Težave ljudi se poglabljajo, vse kompleksnejše so. Izgubi službe in materialnim stiskam se pridruži še kakšna bolezen, duševne stiske. Nekaterim se uspe izvleči, a zlasti starejši, z nizkimi pokojninami težko zmorejo. Imamo tudi ljudi, ki se ob spremembi sistema, ko se je množično izgubljalo službe, enostavno niso več znašli in še danes prihajajo po pomoč.

Tako Lijana Lepej Krbanjević, ki je tudi sama v 90. letih s stečajem Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor (TAM) naenkrat imela veliko časa. Soseda, takrat računovodkinja na Karitasu, jo je povabila za prostovoljko. "Bili smo samo štirje in dela nikoli ni zmanjkalo, ne v skladišču ne v pisarnah. Tukaj sem se našla. Rada delam z ljudmi. Veliko mi da in tudi njim veliko pomeni topel, človeški odnos. Da se počutijo sprejete, slišane, da se poskušaš postaviti v njihove čevlje, kar je sicer težko, saj ima vsak svojo zgodbo, pa vseeno jim daš vedeti, da niso zgolj še nekdo, s katerim je treba opraviti tisti dan."

Vsi smo enaki, med nami ni razlik

Lepej Krbanjević pravi, da se je z leti znebila strahu, ki jo je spremljal prva leta, in sicer, da ne bo dovolj pomoči, ki jo bodo potrebovali. "Izkušnje so me naučile, da se vedno najde določena oblika pomoči. Če so ljudje lačni, jim je treba vse, kar imamo, razdeliti. Čeprav številnim ni lahko prositi za pomoč. Marsikdo gre nekajkrat gor in dol po ulici, preden potrka na naša vrata."

Poleg prehranskih paketov, ki jih dvakrat tedensko delijo v skladišču, ki ga imajo skupaj z Rdečim križem, na sedežu razdeljujejo tudi donirano hrano. "Vsak večer mladi prostovoljci s štirimi kombiji po velikih trgovinah poberejo hrano, ki je tik pred iztekom roka. Zjutraj naši zaposleni in prostovoljci to hrano razdelijo v pakete za posameznike in družine; od sadja, solate, mlečnih in pekovskih izdelkov, ki jih nato enkrat tedensko ali na štirinajst dni ti pridejo iskat," pove vodja sprejemne pisarne, medtem ko opazujemo, kako marljive roke prostovoljcev in zaposlenih nosijo zabojčke ljudem, ki so tisti dan prišli po hrano. Donirano hrano delijo vsak dan, izjema so le dnevi, ko so trgovine zaprte.

Upokojenka Irena Mihelič je prostovoljka na Karitasu že drugo leto in pol. "Fino mi je tukaj, saj se družimo, pogovarjamo. Tu smo vsi enaki, med nami ni razlik, ne med tistimi, ki pomagamo, ne med temi, ki pridejo po pomoč," pove, medtem ko se pripravlja na razdeljevanje toplih obrokov, ki jih vsak dan postrežejo sredi dneva.

"Delati dobro, priskočiti na pomoč sočloveku v stiski, je potreba," se nam pridruži predsednik Nadškofijske Karitas v Mariboru Branko Maček, ki kot duhovnik skrbi tudi za duhovno oskrbo. Ko ga povprašam, ali ima kdaj občutek, da ljudje pomagajo tudi iz egoističnih vzgibov, češ zdaj sem pa naredil nekaj dobrega in se zato bolje počutim, pravi, da to ne bi bili pravi vzgibi. "To bi pomenilo kupovanje odpustkov, kot v času pred Martinom Lutrom, kar bi bilo zgrešeno. Biti dobrodelen je vrednota, ki se je učimo že v matični družini. In ljudje bi se morali zavedati, da smo eden drugemu dar. Najprej je otrok dar svojim staršem, potem sorojencem, ki si med seboj pomagajo, in pozneje življenjskim partnerjem, prijateljem, sodelavcem. Da smo eden drugemu dar, bi se morali zavedati tudi tisti, ki vodijo državo, in to ves mandat, ne da se na ljudi spomnijo samo ob volitvah."

Ne pristajajo na pogojevanje donacij

Tako Maček, ki pravi, da donacije najraje dajo tisti, ki imajo malo. "Mi radi rečemo, da živimo od darov uboge vdove. Je tudi nekaj takih, ki imajo veliko, in tudi nekaj donirajo, a jih ni malo, ki želijo, da to tudi javno povemo. Marsikdo, ki donira, po drugi strani prosi, da želi ostati anonimen," pojasni Maček, ki prizna, da se jim kdaj zgodi, da kdo tudi jasno pove, komu ne želi pomagati s svojim prispevkom.

"Takrat jasno povemo, da nam morajo zaupati, da bo pomoč prišla v prave roke," vskoči Lepej Krbanjević. "Mi ljudi ne delimo ne po poreklu, narodnosti, veri ali etnični pripadnosti, zato, če oseba vztraja, take donacije ne sprejmemo," jo dopolni Maček, ki pravi, da ga delo, ki ga opravlja, pomlajuje in mu daje novih življenjskih moči. Hkrati tudi njemu samemu pomaga, da ob stiskah ljudi, ki mu jih zaupajo, lažje premaguje svoje lastne stiske.

"Pridejo trenutki, ko je tudi nam hudo in takrat se s sodelavci usedemo in se pogovorimo. Ravno danes sem imela dva primera, ki sta me pretresla," pove Lepej Krbanjević. Oči se ji napolnijo s solzami, za nekaj trenutkov obmolkne in nato nadaljuje: "Oglasil se je moški, ki ga poznam še iz časov, ko mu je umrla žena. Ostal je sam s štirimi otroki. Najmlajši je imel takrat štiri leta. Danes je prišel s snaho, ženo tega najmlajšega sina, ki je pri 32 letih umrl zaradi bolezni, sama pa je, medtem ko ga je negovala, izgubila službo. V petek ga bodo pokopali in prišli so prosit za denarno pomoč, saj morajo biti do pogreba poravnani vsi stroški," pove in doda, da pri takem delu ne moreš ostati ravnodušen.

Z uradniki in politike ne zgublja časa

Ravnodušen pred dobrim desetletjem in pol ni ostal niti profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli v Mariboru Boris Krabonja. "Bil sem šokiran in hkrati jezen nase," opisuje občutke, ko mu je dijakinja prišla povedat, da doma, imela je še dve sestrici in mamo samohranilko, ki je opravljala delo čistilke, nimajo kaj za jest. "Šokiran sem bil, da je kaj takega mogoče in hkrati jezen sam nase, da nisem opazil, v kakšni stiski so dijakinje in dijaki, ki sem jih poučeval. Po tem sem postal pozornejši in ugotovil sem, da to sploh ni bil osamljen primer." Krabonja se je aktiviral in najprej pomagal dijakom in njihovim družinam, v šoli so celo ustanovili poseben sklad, iz katerega črpajo denar prav za reševanje socialnih stisk dijakom. Pred desetimi leti je ob pomoči patra Bogdana Knavsa ustanovil humanitarno društvo Upornik, v katerem danes delujejo vsi kot prostovoljci, skupno šestnajst jih je.

"Včasih smo pomagali samohranilkam in samohranilcem in tudi kakšni družini, danes pomagamo le še upokojencem, saj smo omejeni z donacijami in tudi težave, s katerimi se soočajo ob nizkih pokojninah, so res velike. Mesečno potrebujemo 20.000 evrov za vso pomoč, ki jim jo nudimo. Skrbimo za 250 upokojencev po celotni državi. Nekaterim pomagamo že deset let," pove Krabonja, ki pravi, da bodo kmalu morali začasno nehati sprejemati nove vloge, saj denarja enostavno ni dovolj za vse.

To delo pravi, ga ohranja človeka. "Kot študent sem si obljubil, da bom družbi poskusil čim več vrniti v znak hvaležnosti za vse, kar mi je dala. In danes lahko rečem, da se vsak dan, ko si umivam zobe, brez težav pogledam v ogledalo."

Krabonja je zadovoljen, da je tudi med mladimi veliko čuta za solidarnost. "Vedno pravim, da je mali čudež, kako solidarni smo prebivalci Slovenije, in na to smo resnično ponosni." Medtem za vse, ki so kdaj bili na oblasti v tej državi, nima ravno izrazov naklonjenosti. "Kadarkoli sem govoril z uradniki ali politiki, so mi začeli citirati člene zakonov, po katerih se kaj ne da narediti. Takrat vstanem in grem. Ne želim izgubljati časa za prazne obljube. Ne zaupam jim." Tako Krabonja, ki kot vsi drugi naši sogovorniki meni, da je le solidarnost vezivno tkivo družbe, ki nam bo omogočilo preživetje.

"Tako glede na domače kot glede na razmere v svetu je jasno, da prihajajo temačni časi, v katerih se bodo stiske samo še povečevale in ljudje se bodo še bolj zatekali po pomoč v humanitarne organizacije. Slednje vseh stisk ne bodo mogle rešiti, solidarnost je edina oblika preživetja liberalnega kapitalizma. Nič drugega, tudi demokracija ne, ker že Periklej je rekel, da demokracija ni za pastirje."