"Nore gobe": obet nenavadnega zdravila, ki vznemirja psihiatrijo

Profimedia

V zadnjih letih je več študij pokazalo, da bi psihedeliki lahko imeli določene terapevtske učinke pri zdravljenju nekaterih duševnih motenj. Veliko pozornosti je deležen psilocibin, učinkovina, ki jo proizvajajo nekatere vrste gob, saj raziskovalci menijo, da bi lahko pomagal ljudem, ki trpijo za depresijo in se ne odzivajo na klasična antidepresivna zdravila. Kako psilocibin deluje in zakaj je pri nekaterih učinkovit? Kakšna so ob tem opozorila? Nedavno je bilo tudi v Sloveniji izdano prvo dovoljenje za raziskave s psilocibinom.

Sodobno družbo zaznamuje epidemija težav v duševnem zdravju. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2017 objavila podatek, da samo za depresivno motnjo trpi približno 322 milijonov ljudi po svetu. Po podatkih Organizacije za sodelovanje in razvoj (OECD) je imel leta 2016 vsak šesti prebivalec EU diagnozo duševne motnje, organizacija pa je ob tem ocenila, da se bo s tovrstnimi zdravstvenimi težavami vsaj enkrat v življenju spoprijel vsak drugi prebivalec. Visoko ceno za to plačujejo tudi države. OECD je na podlagi podatkov iz (takrat) 28 držav članic ocenila, da so leta 2015 stroški, povezani s težavami v duševnem zdravju, presegli 600 milijard evrov oziroma več kot štiri odstotke skupnega BDP. Epidemija covida-19 je stanje še poslabšala.

Za zdravljenje se v kombinaciji s psihoterapijo najpogosteje uporabljajo antidepresivna zdravila, ki pa delujejo počasi. Polni učinek lahko dosežejo šele po nekaj tednih ali celo mesecih jemanja. Pri približno petini ljudi, ki trpijo za depresijo, pa takšna zdravila sploh ne delujejo.

Znanstveniki zato iščejo nove možnosti zdravljenja. Ena od snovi, ki je (ponovno) v središču zanimanja raziskovalcev, so psihedeliki, snovi, ki povzročajo spremenjena stanja zavesti. Psihedelike, ki so sicer že desetletja uvrščeni med najbolj nevarne prepovedane droge, preučujejo v tako imenovanih centrih za psihedelično raziskovanje, ki so v zadnjih letih vzniknili v Evropi in predvsem v ZDA.

Med raziskovalci vlada optimizem, saj izsledki raziskav zaenkrat kažejo, da bi psihedeliki v kombinaciji s psihoterapijo lahko imeli določene terapevtske učinke. Ena od psihedeličnih snovi, ki bi bila lahko učinkovita pri zdravljenju rezistentne depresije, odvisnosti od alkohola in tobaka, nekaterih motenj hranjenja, stisk, povezanih z diagnozo neozdravljive bolezni, in nekaterih drugih duševnih motenj, je psilocibin.

Gre za učinkovino, ki jo proizvajajo nekatere vrste gob in ki pri uživalcu lahko povzroči močno psihedelično izkušnjo s halucinacijami – tako imenovani trip (v dobesednem prevodu potovanje).

Temna zgodovina

Psihedeliki so bili deležni svojevrstne slave že v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so raziskovalci prvič začeli preučevati njihov terapevtski potencial. Psihiater Marko Vrbnjak, ki se na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana ukvarja z zdravljenjem psihoz, pravi, da so takrat začeli študije s psilocibinom izvajati prav na pacientih s psihotičnimi motnjami, kar je njihovo stanje pogosto dramatično poslabšalo. In to ni bila edina težava. Raziskovalci, med njimi najbolj znan Timothy Leary s harvardske univerze, so, navdušeni nad lastnimi izkušnjami s psihedeliki, prirejali študije, zanemarili znanstvene metode in promovirali njihovo uporabo. “Temu, kar se je sredi prejšnjega stoletja dogajalo na področju raziskovanja psihedelikov, bi danes na kratko rekli slaba znanost,” pravi Vrbnjak.

Timothy Leary, potem ko je bil leta 1970 obsojen na 10-letno zaporno kazen zaradi posedovanja marihuane. (foto: Profimedia)

Razširila se je tudi njihova uporaba v rekreativne namene, predvsem v ZDA. To je bil čas hipijske kulture, upora proti establišmentu, protivojnega gibanja. Psihedeliki so postali del protikulture. Politika se je odzvala hitro in odločno. Leta 1971 so Združeni narodi sprejeli konvencijo o psihotropnih substancah, ki je psihedelike klasificirala kot najbolj nevarno vrsto drog brez kakršnekoli medicinske uporabe. Podobno kot, denimo, heroin.

Potencial za zdravljenje rezistentne depresije?

Pol stoletja pozneje raziskovalci menijo, da je bila takšna poteza pretirana in da bi bilo to skupino substanc smiselno prekvalificirati v skupino II. Tja so uvrščene snovi, ki so opredeljene kot zelo nevarne, a imajo določeno medicinsko uporabo, med drugim kokain.

Raziskovalci namreč v zadnjem času preučujejo njihov potencial za zdravljenje duševnih motenj. Raziskave s psilocibinom se po besedah Marka Vrbnjaka večinoma usmerjajo v možnosti zdravljenja rezistentne depresije, saj je breme te bolezni izjemno veliko tako za bolnika kot za družbo. Pacienti, ki imajo rezistentno depresijo, se ne odzivajo na zdravljenje s terapijami z (različnimi) antidepresivi. V Evropi je takšnih depresij približno 20 odstotkov.

Raziskovalci so v doslej največji klinični študiji o vplivu psilocibina na rezistentno depresijo dokazali, da lahko en sam velik odmerek psilocibina pri nekaterih ljudeh pomembno zmanjša simptome rezistentne depresije. Nekaj manj kot tretjina tistih, ki so prejeli velik odmerek in pri katerih predhodno zdravljenje z antidepresivi ni bilo uspešno, je bila tri tedne po terapiji s psilocibinom v remisiji, malo več kot tretjina je poročala o vsaj 50-odstotnem upadu depresivnih simptomov.

Po treh mesecih je o občutnem izboljšanju sicer poročalo le še 20 odstotkov tistih, ki so prejeli velik odmerek psilocibina, kar pa je bilo še vedno več v primerjavi s kontrolno skupino, kjer je bilo takšnih 10 odstotkov.

Enako učinkovit kot antidepresiv

Skrb vzbujajoče je, da je od 79 udeležencev, ki so prejeli velik odmerek psilocibina, pet udeležencev po treh tednih oziroma po treh mesecih izkazovalo samomorilno razmišljanje ali vedenje. Vodja omenjene študije, dr. Guy Goodwin, zaslužni profesor na univerzi v Oxfordu in vodja medicinskih raziskav pri podjetju COMPASS Pathways, ki proizvaja sintetično obliko psilocibina in ki je financiralo študijo, je dejal, da je šlo za posameznike, ki so tudi v preteklosti izkazovali samomorilno vedenje. Raziskovalci so pojasnili, da so se samomorilne misli in vedenje ter samopoškodovalno vedenje pojavljali tudi v kontrolni skupini.

Raziskovalce je nato zanimalo tudi, kako se po terapiji s psilocibinom spremenijo simptomi depresije. Ugotovili so, da so bili pri udeležencih, ki so prejeli velik odmerek, po treh tednih nekateri simptomi tako po ocenah ocenjevalcev kot po ocenah udeležencev samih bistveno bolj blagi kot v kontrolni skupini. Občutno izboljšanje so zaznali glede občutkov žalosti, nezmožnosti čutenja in splošnega zanimanja za okolico. Stopnja izboljšanja je bila povezana s količino zaužitega psilocibina; največje spremembe so raziskovalci zaznali v skupini, ki je prejela največji odmerek. Goodwin je povzel, da rezultati kažejo, da bi psilocibin lahko imel vpliv na glavne simptome depresije.

Učinkovitost psilocibina pri lajšanju simptomov depresije so raziskovalci v drugi, relativno majhni študiji primerjali z enim od klasičnih antidepresivov, escitalopramom. Izkazalo se je, da po šestih tednih med njima ni bilo bistvenih razlik. Kot je pojasnil (takrat) vodja centra za psihedelične raziskave na Imperial Collegeu v Londonu, dr. Robin Carhart-Harris, ki je vodil študijo, je psilocibin deloval veliko hitreje kot escitalopram, a je v šestih tednih, kolikor je študija trajala, ta dosegel približno enako učinkovitost. Psilocibin se je sicer izkazal kot bolj učinkovit pri številnih sekundarnih ciljih študije, med drugim pri stopnji remisije, a zaradi majhnega vzorca in drugih omejitev teh zaključkov ne gre posploševati, so opozorili v znanstvenem članku.

Raziskovalci, ki se ukvarjajo s preučevanjem terapevtskih potencialov psilocibina, tudi sicer opozarjajo, da na podlagi doslej opravljenih študij ne moremo sklepati o dejanskih terapevtskih učinkih psilocibina. Izvesti bo treba več študij na večjem številu udeležencev in opazovati tudi dolgoročne učinke. Marsikdo med njimi pa je vendarle (previdno) optimističen.

Avstralija odobrila medicinsko uporabo psilocibina in MDMA

Avstralija je prva država, ki je odobrila medicinsko uporabo psilocibina in MDMA, ki sta sicer tudi v tej državi klasificirana kot prepovedani drogi. Avstralska agencija za zdravila je takšno odločitev sprejela februarja letos. Psihiatri bodo od julija lahko pacientom, ki ne reagirajo na druga zdravila, predpisali psilocibin za zdravljenje rezistentne depresije, MDMA pa za zdravljenje posttravmatske stresne motnje. Omenjeni učinkovini bodo lahko predpisovali psihiatri, ki bodo imeli dovoljenje etične komisije in agencije za zdravila.

MDMA. (foto: Profimedia)

Avstralska agencija za zdravila je ob tem navedla, da bi v prihodnosti lahko razširila indikacije za uporabo obeh psihedeličnih substanc, če bo za to dovolj znanstvenih dokazov.

MDMA ali metilendioksimetamfetamin, poznan tudi kot ekstazi, je sintetična snov, ki povzroča občutke empatije in povezanosti z drugimi ljudmi. Njegove učinke so odkrili že zgodaj v 20. stoletju in jih kmalu začeli uporabljati v strokovnih psihiatričnih in psihoterapevtskih okoljih za izboljšanje učinkov psihoterapevtskih procesov. Kot ostali psihedeliki je bil pozneje tudi MDMA uvrščen med prepovedane droge.

Kako psilocibin deluje?

Kako psilocibin deluje in zakaj je pri nekaterih učinkovit, še ni povsem jasno, pravi prof. dr. Grega Repovš z oddelka za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, ki vodi Laboratorij za kognitivno nevroznanost. Kot kaže, spremeni način integracije informacij v možganih, kar lahko jasno opazujemo v stanju mirovanja, torej v stanju, ko se ne ukvarjamo z zunanjimi dražljaji, ampak imamo čas za samorefleksijo.

Repovš, ki se s sodelavci v laboratoriju ukvarja s preučevanjem funkcijske povezanosti in integracije procesiranja možganov, je pred nekaj leti sodeloval v mednarodni raziskavi o učinkih psilocibina na možgane. “Prejšnje raziskave so nakazovale, da pod vplivom psilocibina pride do vsesplošno večje povezanosti v možganih. Glede na našo raziskavo pa to ne drži povsem. Ugotovili smo, da psilocibin povzroči večjo povezanost med senzornimi področji in hkrati manjšo povezanost med asociativnimi področji. To se tudi smiselno povezuje z izraženimi učinki psilocibina – bolj je izraženo senzorno procesiranje, prihaja do sinestezij, hkrati pa je opazen manjši kognitivni nadzor nad temi dražljaji.”

Psilocibin je vplival tudi na tako imenovano mirovno omrežje (angl. default mode network), skupino področij v možganih, ki so povezana s socialnim procesiranjem, spominom, samovrednotenjem. Kot pojasnjuje Repovš, so to področja, ki so v večji meri aktivna, ko se nečesa spominjamo, premišljujemo, presojamo vedenja iz preteklosti, načrtujemo prihodnost … Aktivirajo se takrat, ko se nam ni treba odzivati na dražljaje iz okolja in se usmerimo vase. Raziskovalci domnevajo, da je razvoj depresije povezan s spremembami v povezanosti možganskih omrežij, ki so vpletena v procesiranje čustvenih vidikov dogodkov – tudi mirovnega omrežja – ni pa še povsem jasno, kakšni so ti mehanizmi.

“V preteklih kliničnih študijah se je pokazalo, da psilocibin vpliva na stanje možganov v času mirovanja, ne vpliva pa samo na mirovno omrežje. Vpliv je veliko širši, kar je pokazala tudi naša študija. Vsekakor pa psilocibin spremeni funkcijsko povezanost med možganskimi področji in sistemi, kar ima pomemben vpliv na procesiranje in integracijo tako lastnih misli kot dražljajev iz okolja.”

Kakšna je podobnost z antidepresivi?

Podobno kot antidepresivi tudi psilocibin vpliva na serotoninske receptorje v možganih. Serotonin je živčni prenašalec, ki ima številne funkcije, med drugim je povezan z občutkom zadovoljstva in dobrim počutjem.

Klasični antidepresivi, ki jih označujemo s kratico SSRI, delujejo na način, da povečujejo količino dostopnega serotonina v možganih, tako da preprečujejo, da se ta resorbira. Kot nam pojasni Repovš, omenjena zdravila najverjetneje delujejo prek mehanizmov plastičnosti, zmožnosti možganov, da na podlagi novih izkušenj spreminjajo moč povezav med živčnimi celicami in s tem obdelavo informacij. Za to pa je potreben čas. Ena glavnih težav takšnega zdravljenja je prav počasno delovanje, saj se učinki lahko pokažejo šele po nekaj tednih ali celo mesecih. Zgodijo se zelo postopoma. Marsikdo pa v tem času, tudi zaradi številnih neželenih učinkov, preneha terapijo.

Pri psilocibinu je mehanizem drugačen, učinkovina se po besedah sogovornika neposredno veže na serotoninske receptorje in okrepi njihovo delovanje. Učinek je takojšen.

Kako bi te ugotovitve lahko uporabili pri zdravljenju duševnih motenj, se znanstveniki še učijo. Njihov namen je predvsem razumeti delovanje možganov, pri čemer psilocibin in psihedelične snovi nasploh lahko odigrajo pomembno vlogo. Razumevanje delovanja možganov bi omogočilo bolj natančno ciljanje z zdravili in prilagajanje terapij posamezniku, še pojasnjuje Repovš.

Nekaj pa je gotovo – psihedeliki so s svojim hitrim delovanjem spremenili pogled na depresijo. “Skozi desetletja se je v psihiatriji uveljavljal model, po katerem se je kot pomemben dejavnik za razvoj depresije smatralo motnje v nevrotransmisiji, kemijskem prenosu informacij med nevroni. Antidepresivi to korigirajo zelo počasi,” pravi Marko Vrbnjak. “Psilocibin pa je povzročil, da je pri številnih bolnikih, ki se niso odzivali na več vrst antidepresivov, depresija lahko izzvenela v nekaj dneh ali celo v enem dnevu. To se je ob prvih rezultatih marsikomu zdel skoraj čudež, veliko je seveda bilo tudi dvomov. Postavilo pa se je tudi vprašanje – kako je to mogoče? Ali smo model nevrotransmisije vzeli preveč dobesedno?”

Marko Vrbnjak (foto: Denis Sadiković/N1)

Je “trip” zdravilo?

Številni, ki so se udeležili terapije s psilocibinom, poročajo, da je bila to ena od izkušenj, ki jih je najbolj zaznamovala. Pod vplivom psilocibina so se srečali s svojimi strahovi, drugače pogledali na svoje težave, doživeli mistične izkušnje, občutek nečesa večjega, začutili, da so eno z vesoljem. Izkušnja sicer ni vedno pozitivna; kot pravi Marko Vrbnjak, se skozi študije ocenjuje, da tretjina udeležencev doživi negativno izkušnjo. A to ne pomeni, da učinka ni – nasprotno, pokazalo se je, da je učinek v primeru neprijetnih izkušenj (tako imenovanih slabih tripov) prav tako prisoten, v posameznih primerih pa celo večji.

Eno od vprašanj, ki trenutno najbolj zaposluje raziskovalce, je torej, ali je psihedelično doživetje tisto, ki je terapevtsko, ali pa je to samo stranski produkt. Z drugimi besedami: ali je “trip” zdravilo?

Kot kaže, bi lahko bil. Študije z mikroodmerki psilocoibina, ki ne povzročijo psihedelične izkušnje, namreč niso pokazale pomembnega antidepresivnega učinka.

“Ker se pri tistih, pri katerih je psilocibin učinkovit, učinek pokaže že po eni sami dozi s spremljajočo psihoterapijo, se lahko vprašamo, ali ta lahko zadostuje za neposredne nevrobiološke spremembe v smislu plastičnih sprememb možganov? Najbrž ne,” razmišlja Repovš. “Sklepamo lahko, da gre za doživetje, ki tako močno pretrese sistem, da se ta začne vrteti v drugačnih okvirih. Za doživetje, ki pri posamezniku spodbudi drugačno vrsto razmišljanja, doživljanja in obnašanja. Ki mu pomaga drugače pogledati na življenje in ga osmisliti.”

Marko Vrbnjak iz izkušenj s pacienti ve, da depresija odvzame čustveno širino pogleda in povzroči “čustveni tunelski vid” – vse zaznavamo negativno in ne prepoznamo rešitev. Če se takšen slog mišljenja naenkrat spremeni, če na stvari lahko pogledamo drugače, je to lahko terapevtsko, pravi.

“Pot ven je pot skozi”

Mina Paš, doktorica medicine in integrativna psihoterapevtka, se z uporabniki psihedelikov srečuje v okviru dela v združenju DrogArt, kjer si prizadevajo za zmanjševanje škodljivih posledic drog, pa tudi v inštitutu za psihoterapijo in raziskovanje zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti Zajčja luknja. “Um se pod vplivom psihedelikov na neki način resetira, kar ljudem omogoči, da na težavo pogledajo z drugega zornega kota. Pogosto se zgodijo mistične izkušnje, ljudje dobijo občutek, da so del nečesa večjega. To lahko zelo močno vpliva na duševno stanje človeka.” Pri tem je pomembno, poudarja, da psihedeliki ne odvzamejo simptoma, kot denimo klasični antidepresivi, ob katerih imajo pacienti pogosto občutek, da jim “otopijo” čustva. “Pri psihedelikih se potopiš v svojo težavo, moraš jo predelati. Pot ven je v tem primeru pot skozi,” dodaja Paš.

Vrbnjak sicer meni, da samo doživetje ni nujno tisto, kar zdravi, ampak da gre samo za del učinka ali za stranski učinek. “Sam menim, da se v času akutnega doživljanja v možganih dogajajo spremembe v povezljivosti nevronskih mrež in da so te tiste, ki pomembno vplivajo na antidepresivni učinek.”

Raziskovalci si prizadevajo, da bi na osnovi psilocibina razvili antidepresiv, ki ne bi povzročal halucinacij, saj bi s tem ne nazadnje poenostavili njegovo jemanje in znižali stroške terapije: pacienti bi ga lahko vzeli doma, ob tem ne bi potrebovali nadzora, zmanjšala bi se možnost zapletov. Vendar pa nekateri menijo, da takšno zdravilo ne bo imelo enako velikega učinka.

Večurno “potovanje” na kavču z zaprtimi očmi

Varna in nadzorovana uporaba psihedelikov je trenutno mogoča samo v okviru kliničnih raziskav, ki jih izvajajo temu namenjeni centri v Evropi in ZDA. Terapije potekajo ob podpori običajno dveh psihoterapevtov, moškega in ženske, ki sta posebej usposobljena za to. Pacient se po zaužitju učinkovine uleže na kavč, si čez oči nadene masko, na ušesa pa slušalke s posebej izbrano glasbo, ki naj bi pomagala pri njegovem več ur dolgem “potovanju”.

Mina Paš meni, da ni substanca tista, ki zdravi, ampak da substanca lahko le “odpre prostor” in omogoči zdravljenje. “V tem procesu je pomembna tako imenovana terapevtska triada – terapevt, substanca in klient. Vsi trije enakovredno sodelujejo v procesu zdravljenja.” Tudi sam izraz, ki se uporablja za takšno terapijo, torej terapija s pomočjo psilocibina (angl. psilocybin assisted therapy), poudarja pomen terapije, učinkovina pa naj bi služila kot katalizator.

Pred psihedelično izkušnjo pacient in terapevt opravita nekaj pripravljalnih srečanj, ki so namenjena pripravi na izkušnjo in so tudi do neke mere diagnostična, pravi sogovornica. Terapevta sta ob njem tudi med samo izkušnjo, saj prav to zagotavlja varnost postopka. Psilocibin lahko pri nekaterih ljudeh povzroči napad panike ali paranojo, terapevti pa z ustreznim vodenjem to lahko blažijo. Po seansi sledi tako imenovana integracija – predelovanje in osmišljanje izkušnje.

Podporna skupina za uporabnike

V Sloveniji zaenkrat ne poteka nobena klinična raziskava s psilocibinom ali drugo psihedelično substanco, v katero bi se ljudje, ki želijo preizkusiti takšno zdravljenje, lahko varno vključili. A kot pravi Mina Paš, se veliko ljudi zanima za uporabo psihedelikov v terapevtske namene. Učinkovine kupijo na črnem trgu in se “samozdravljenja” lotijo na lastno pest. Da bi jim pri tem nudili podporo in tudi zmanjšali morebitno škodo, so v okviru inštituta Zajčja luknja ustanovili podporno skupino, v kateri se tri mesece redno srečujejo.

Z uporabniki pred zaužitjem psihedelične snovi izključijo morebitna zdravstvena in druga tveganja (ob prevelikih tveganjih uživanje psihedelikov tudi odsvetujejo), vzpostavijo zaupni odnos, ugotovijo, s kakšnimi težavami se želijo spopasti, pojasnjuje psihoterapevtka. Pomagajo jim pripraviti načrt glede same psihedelične izkušnje, po izkušnji pa z njimi predelajo, kar so doživeli.

Dotik lahko zdravi – ali rani

Psihoterapevtski del terapije s psihedeliki je torej zelo pomemben, a kljub temu vloga psihoterapevta in protokol obravnave nista dovolj raziskana in standardizirana, opozarjajo nekateri strokovnjaki. Terapevtski pristopi naj ne bi bili dovolj poenoteni, zaradi česar je težko objektivno ocenjevati, kaj deluje, pa tudi kakšna je sama vloga psihoterapije.

“Na tem področju je bilo narejenih že veliko raziskav in nabralo se je že veliko izkušenj,« meni Mina Paš. “Obstajajo osnovne zakonitosti, kako naj bi takšna psihoterapija potekala. Ameriško multidisciplinarno združenje za psihedelične študije (MAPS) je na primer pripravilo protokole za izvajanje psihoterapije z MDMA. Predvidenih je 40 psihoterapevtskih srečanj, od tega sta dva katalizirana z omenjeno učinkovino, ostalo je klasična psihoterapija,” pojasnjuje. Po njenem mnenju je težko standardizirati vse aspekte terapije, saj so ljudje različni in tudi njihove potrebe so različne. “Poznamo zelo veliko psihoterapevtskih tehnik. Imamo določene psihoterapevtske modalitete, ki imajo določene zakonitosti, a pristopi so različni. Vsi so lahko učinkoviti, le kakor za koga in kakor kdaj,” naslika vzporednice.

Strinja pa se, da je pred morebitnim širšim uveljavljanjem terapije s psihedeliki nujno opredeliti jasne meje, denimo glede uporabe dotika. “V terapiji s psihedeliki klient pogosto potrebuje povsem drugačne stvari od terapevta kot pri običajni pogovorni psihoterapiji,” pravi. “Meja med tem, kdaj dotik pomaga in kdaj gre za zlorabo, je v situaciji, ko je klient v spremenjenem stanju zavesti, zelo tanka.” Rešitev je po njenem mnenju standardizirana supervizija za psihoterapevte, ki se v kliničnih raziskavah že uporablja, in razvoj standardov kakovosti na tem področju.

Ob tem poudarja, da terapija, ki jo sama izvaja v okviru podporne skupine, ni klasična terapija s psihedeliki, kakršno izvajajo v okviru kliničnih raziskav. “To, kar izvajamo v okviru podporne skupine, ni klasična psihedelična terapija, saj terapevti nismo ob človeku, ampak samo nudimo podporo ob izkušnji, skozi katero gre sam. Takšen način ni primeren za ljudi, ki imajo hujše težave. Zanje je pomembno, da so v varnem terapevtskem okolju, kjer je izkušnja vodena,” še opozarja sogovornica in dodaja, da psihedeliki niso čudežno zdravilo, ki bi bilo primerno za vse.

Tveganje za razvoj psihoze. Psihiater o samozdravljenju: “Težave se lahko poslabšajo”

Psihiater Marko Vrbnjak, ki prav tako opaža, da se je v zadnjem času močno povečalo zanimanje ljudi za “nore gobe”, medtem odsvetuje vsakršno samozdravljenje. “Terapijo s psilocibinom je treba aplicirati v varnem okolju, kjer je zagotovljen maksimalni učinek in kjer je minimalna možnost zapletov. To je trenutno mogoče samo v okviru kliničnih študij,” opozarja. “Če se ljudje tega lotevajo na lastno pest, je tveganje lahko veliko. Težave, ki bi jih želeli pozdraviti, se lahko drastično poslabšajo.”

Tveganje je posebej veliko pri ljudeh, ki imajo diagnozo psihotičnih motenj ali ki so k temu nagnjeni. “Pri ljudeh z biološkim tveganjem za razvoj psihoze lahko substanca, kot je psilocibin, povzroči dovolj veliko nevrotransmitersko neravnovesje, da se sproži psihoza, ki se mogoče še ne bi izrazila ali pa vsaj ne s takšno intenzivnostjo – ali pa se morda sploh ne bi sprožila, tega ne vemo,” pojasnjuje psihiater, ki se je pri delu na psihiatrični kliniki srečal z nekaj primeri resnih samopoškodovanj, do katerih je privedlo uživanje “norih gob”. Ali smo k psihozam nagnjeni, brez naprednih preiskav, ki pa so še v razvoju, ne moremo vedeti. Za takšnimi motnjami, kot je shizofrenija, zbolita v povprečju en do dva odstotka ljudi.

Raziskovalci zato tudi v študije praviloma ne vključujejo ljudi, ki imajo psihotične motnje. Prav tako so previdni pri kombiniranju psilocibina in drugih psihedeličnih učinkovin z antidepresivi, saj še ni jasno, kako medsebojno učinkujejo. Udeleženci morajo ob vključitvi v raziskave zaenkrat terapijo z antidepresivi ukiniti.

Fenomen pristranskosti do zmagovalcev

To pa niso edine težave raziskav s psihedeliki. Precejšen problem je tudi zagotavljanje pogojev dvojno slepih študij, ki zagotavljajo, da ne udeleženci študije ne osebje ne vedo, kdo prejema aktivno učinkovino in kdo placebo. Smisel tega je, da zmanjšajo učinek sugestije pri udeležencu ter pristranskosti pri ocenjevalcih. “V primeru študij s psilocibinom in podobnimi učinkovinami je močno prisoten fenomen pristranskosti do zmagovalcev (angl. winner bias), ko se terapevti s tistimi, ki se bolje odzovejo na terapijo, tudi bolj ukvarjajo,” opozarja Vrbnjak. “Ti dobijo več pozornosti, bolj jih spodbujajo, drugače obravnavajo. V teh raziskavah je problem zagotoviti pogoje dvojno slepih študij, saj je težko, če že ne nemogoče, spregledati, kdo od udeležencev je prejel psihedelično učinkovino in kdo placebo ali kontrolno učinkovino.”

Ker študije doslej niso merile dolgoročnih učinkov, tudi ni povsem jasno, ali in na kakšen način se antidepresivni učinek psilocibina zaključi. “Pri zdravljenju s ketaminom se je recimo pokazalo, da je zaključek pri nekaterih nenaden. Nenadno prenehanje antidepresivnega učinka pa lahko človeka v najhujšem primeru požene tudi v samomor.” Možno je sicer, da bo učinek pri psilocibinu dolgotrajen in stabilen, vendar pa raziskave za zdaj tega odgovora niso ponudile.

“Zaenkrat manjka še veliko podatkov,” sklene Vrbnjak. “Manjkajo predvsem raziskave na velikih skupinah, iz katerih bi lahko bolje sklepali, za katere paciente bo takšno zdravljenje najbolj koristno. Menim pa, da bo v prihodnosti psilocibin vsekakor odigral svojo vlogo v napredku zdravljenja duševnih motenj.”

Ministrstvo za zdravje izdalo prvo dovoljenje za raziskave s psilocibinom

Profimedia

Ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Danijel Bešič Loredan, je pred nekaj tedni multinacionalki MGC Pharmaceuticals izdalo dovoljenje za raziskave s psilocibinom, so za N1 potrdili na ministrstvu. Gre za prvo tovrstno dovoljenje v Sloveniji.

Informacijo so potrdili tudi v omenjenem farmacevtskem podjetju. Zapisali so, da je končni cilj razvoj učinkovitega zdravila, ki bo enostavno za uporabo in ki bi ga v kliničnih raziskavah lahko uporabili za raziskovanje terapevtskih učinkov psilocibina. Podjetju smo poslali še več vprašanj, tudi o tem, kakšne raziskave bodo izvajali, a konkretnega odgovora nismo dobili.

Na ministrstvu za zdravje so med drugim poudarili, da “mora vsak izdelek ali snov za uporabo v medicini predhodno pridobiti pravni status zdravila. Tak status lahko pridobi takrat, ko ima dokazano ustrezno kakovost in koristnost uporabe ob sprejemljivem tveganju in je zanj pridobljeno dovoljenje za promet in je torej registrirano.”

“Nekaj posebnega je v teh doživetjih”

Prof. dr. Roland Griffiths, eden od očetov sodobnega raziskovanja psihedelikov, je v nedavnem intervjuju za New York Times priznal, da se boji, da se bodo pri raziskovanju terapevtskih potencialov psihedelikov ponovile napake iz 60. let prejšnjega stoletja. Poudaril je, da je potrebna previdnost in da bo za prihodnost zdravljenja s psihedeliki izjemno pomembno, da ti ne bodo predstavljali grožnje obstoječim družbenim institucijam.

76-letni Griffiths, ki so mu nedavno diagnosticirali raka z majhno možnostjo ozdravitve, je v intervjuju povedal, da se je z diagnozo spoprijel tudi s pomočjo psihedelikov. Kot pravi, je miren, smrti se ne boji. V psihedelikih vidi velik potencial ne le za dobrobit posameznika, ampak tudi družbe. “Nekaj posebnega je v teh doživetjih, ki v določenih okoliščinah ustvarjajo neverjetne izkušnje povezanosti vseh stvari. Če spoznamo, da smo skupaj v tem, smo našli jedro vseh svetovnih religij – to je spoznanje, da ima zlato pravilo veliko smisla.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.