Tiha diplomacija - "proti velesili ne moreš delovati na drugačen način"

dr. Vasilka Sancin (Foto: Egon Parteli/N1)

Dokler ZDA ne bodo zahtevale premirja, se v Gazi najverjetneje ne bo veliko spremenilo, četudi Varnostni svet Združenih narodov sprejme še šestnajst resolucij o tej vojni, opozarja strokovnjakinja za mednarodno pravo prof. dr. Vasilka Sancin. Zato bi bilo treba po diplomatskih poteh pritiskati tudi na ZDA. Težava pa je še, da tudi drugim svetovnim velesilam ni v interesu, da bi se na Bližnjem vzhodu hitro kaj spremenilo, pojasnjuje v intervjuju za N1 Vasilka Sancin. Z njo smo se pogovarjali o mandatu nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, ki ga je Slovenija nastopila ta teden, vzrokih za neučinkovitost Varnostnega sveta in reformah. "Samo ko so si interesi velesil blizu, mednarodna skupnost učinkovito ukrepa," med drugim pravi.

Slovenija je z novim letom nastopila mandat nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov. Gre za drugi takšen mandat, prvič je bilo to v letih 1998-1999. Zunanja ministrica Tanja Fajon je pred dnevi dejala, da želimo v Varnostnem svetu pustiti svoj pečat, premier Robert Golob pa je rekel: “Ne bomo tihi opazovalci, ampak aktivni udeleženci.” Kakšen je realni vpliv nestalnih članic na agendo in na sprejemanje odločitev v VS? Prednost majhnih držav, kot je Slovenija, je ta, da nimajo neposrednih interesov, kot takšne bi morale imeti pomemben vpliv. Ali ga imajo?

Varnostni svet sestavlja 15 članic, pet stalnih in deset nestalnih. Stalne imajo tudi pravico veta, kar pomeni, da lahko blokirajo vsako odločitev. Ampak hkrati se mi zdi pomembno poudariti to, da je za sprejem katere koli odločitve potrebnih devet glasov. Kar pomeni, da stalne članice same, brez glasov nestalnih članic, ne morejo sprejemati odločitev in da lahko tudi nestalne članice zberejo omenjenih devet glasov. Seveda je ob tem pomembno, da potem ni veta katere od stalnih članic.

Vsaka država, ki je v članstvu Varnostnega sveta, ima en glas in v tem smislu velikost države, gospodarska, vojaška in druga moč niso pomembne. Zato bo tudi Slovenija imela zelo pomemben glas v tem času, ki ga bo lahko uporabljala za to, da bo dodajala določene vsebine na agendo. Ta je sicer bolj ali manj znana vnaprej, pogojena pa je tudi z razmerami v svetu. Če se neko novo krizno žarišče odpre, bo ta zadeva prišla na dnevni red Varnostnega sveta. Država torej nima povsem prostih rok, kaj bo umeščala na dnevni red.

Bo pa Slovenija lahko vključevala določene elemente k točkam na dnevnem redu. Seveda bo morala zato pridobivati zavezništva znotraj članstva. Dobrodošlo je, da je med nestalnimi članicami kar nekaj držav, s katerimi se Slovenija ujame na marsikateri temi. Na primer, Južna Koreja, ki je bila hkrati izvoljena, se želi posvečati agendi na področju človekovih pravic, kar je tudi ena od slovenskih zunanjepolitičnih prioritet, tako da tukaj bo verjetno nekaj skupnih točk. Podobno velja za recimo Malto in Švico, ki bosta eno leto skupaj s Slovenijo v Varnostnem svetu.

Zasedanje Varnostnega sveta — Prvo zasedanje varnostnega sveta v letu 2024. (Foto: Profimedia)

Tako da mislim, da bo imela Slovenija več zagovornic med nestalnimi članicami, ki bodo lahko skupaj vplivale na to, da se bodo določene teme odpirale. Podnebne spremembe in s tem povezano vprašanje podnebne varnosti so recimo ena od prioritet, ki si jih je Slovenija zadala in ki bodo zagotovo morale najti mesto na dnevnem redu. Vplivala bo lahko na to, da se posebej izpostavi problematika vode, ker je to nekaj, kar je že do zdaj na mednarodnem prizorišču relativno uspešno promovirala in zbrala že kar nekaj somišljenikov.

Zdi se mi, da je vloga nestalne članice tudi v tem, da si izbere nekaj posebnih tem, ki jih potem skuša lansirati v čim več točk, ki so sicer na dnevnem redu Varnostnega sveta. Od nestalnih članic, zlasti pa ne od malih držav, se ne pričakuje, da bodo z vojaško silo pripomogle k reševanju posameznih konfliktov. Uporaba prisile tudi ni vedno primerna niti učinkovita, zato je pomembno, da si Slovenija prizadeva za preventivno diplomacijo.

Mislim, da bo Slovenija lahko spretno izkoristila to članstvo. Se bo pa morala tega lotevati zelo proaktivno, ne reaktivno, ko bo razprava že v teku. Če se naknadno dodaja teme, o čemer se ni predhodno usklajevalo tudi z drugimi, to ni dobro sprejeto. Tako da bo treba razmišljati ne toliko procesno, kar nam gre sicer dobro, ampak bolj v smislu, kaj lahko Slovenija vsebinsko doprinese. Glede na to, da se je misija v New Yorku zelo okrepila, verjamem, da bo to uspešno teklo.

Opazila sem, da je ministrstvo za zunanje zadeve vzpostavilo tudi novo spletno stran, kjer sproti obveščajo o dogajanju. Mogoče bi bilo dobro vzpostaviti še en kanal komunikacije z različnimi deležniki, recimo v akademski sferi, civilni družbi … Ta kanal mora biti vzpostavljen zato, ker se zadeve zelo hitro odvijajo in ni časa za neke dolge razprave in sestankovanja, ampak mora komunikacija teči iz dneva v dan. Reakcije morajo biti zelo hitre.

žbogar, fajon — Ob izvolitvi Slovenije v Varnostni svet (Foto: Ministrstvo za zunanje zadeve)

Zaščita prebivalstva v oboroženih spopadih, ženske, mir, varnost

Eno od prednostnih področij, ki si jih je izbrala Slovenija, je tudi preprečevanje konfliktov.

Po drugi svetovni vojni še ni bilo toliko kriznih žarišč, kot jih je danes. Pomembno je poudariti, da se prevencija najbolj splača, je tudi cenovno najugodnejša, veliko bolj od kakršne koli akcije ali obnove, ki je vedno najdražja.

Obstajajo različni ukrepi, ki jih države lahko sprejemajo v okviru te preventivne diplomacije, kot je recimo zgodnje opozarjanje na razvoj problematičnih praks ali pa pojavov, ki lahko prerastejo v hujše kršitve človekovih pravic, pozneje pa tudi v konflikt. Vsekakor se splača v to vlagati. Seveda gre pri tem za obveznost prizadevanja, ne obveznost rezultata. Ni nujno, da bo to vedno uspešno. Včasih so v ozadju oboroženih konfliktov drugi motivi.

Mislim, da lahko Slovenija veliko pripomore tudi k temu, da ponuja bolj inovativne rešitve, da ponudi še eno priložnost za iskanje rešitev, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile. Lahko rečemo, da ima Slovenija bogate izkušnje, ki si jih je nabrala v letih podpiranja načela odgovornosti zaščititi; preprečevanja teh najhujših grozodejstev, kamor prištevamo genocid, hudodelstva zoper človečnost, etnično čiščenje, vojna hudodelstva.

Ena od prioritet Slovenije je tudi zaščita prebivalstva v oboroženih spopadih, druga pa ženske, mir in varnost. To dvoje je v resnici zelo povezano. S študenti smo ugotavljali, da v agendi Ženske, mir in varnost manjka vključevanje žensk, ki so uspešne v ekonomskem sektorju, žensk v podjetništvu, ki bi lahko s svojim vključevanjem in s svojimi iniciativami zelo pomembno prispevale k ohranjanju miru in k preprečevanju konfliktov. Ta vidik, ženske gospodarstvenice, je recimo ena od tem, ki do zdaj ni bila zelo prisotna, lahko pa bi pomenila inovativen pristop.

Potem je tukaj uporaba umetne inteligence. Tudi tukaj ima Slovenija določene izkušnje. Nenazadnje ima v Sloveniji sedež IRCAI center (Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco pod okriljem UNESCO, op. a.). Umetna inteligenca se lahko uporablja na različne načine, tudi za zaščito prebivalstva v oboroženih spopadih ali pa za spodbujanje oziroma sploh omogočanje izobraževanja v času, ko šole zaradi vojne ne delujejo. Veliko je možnosti, ki bi se lahko razvile z neko ustrezno podporo, ki ni nujno vedno samo finančna.

Posledice ruskega bombardiranja v Harkovu (Foto: Clodagh Kilcoyne/REUTERS)

Ena od iniciativ, ki smo jo oblikovali v okviru Univerzitetne mreže za otroke v oboroženih spopadih (UNETCHAC), katere članica je tudi naša Pravna fakulteta, je, da bi bilo dobro razmišljati o možnosti ustanovitve mednarodne institucije, ki bi se ukvarjala z rehabilitacijo in resocializacijo otrok, prizadetih z oboroženimi spopadi. In to je relevantno pravzaprav za vse točke na dnevnem redu Varnostnega sveta.

V okviru mednarodnega kazenskega sodišča sicer obstaja mehanizem, sklad za žrtve, ki pa je namenjen samo tistim, ki so v postopkih pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Potrebovali pa bi institucijo, ki bi koordinirala obstoječe organizacije, deležnike, ki lahko ponudijo ustrezno pomoč otrokom, in dodala še kakšno dimenzijo, zlasti zato, ker so ti otroci, ki so prizadeti z oboroženimi spopadi, velikokrat prepuščeni sami sebi.

Otroci vojaki so pogosto zaznamovani celo kot nevarni in se težko vključujejo v normalno življenje, pogosto pa se tudi vrnejo v oboroženi konflikt. Zdi se, da ta problem še ni bil ustrezno obravnavan. Slovenija bi mogoče lahko dala kakšen koristen predlog, bodisi v konkretni situaciji ali pa na splošno v okviru agende za varstvo otrok v oboroženih spopadih oziroma agende ženske, mir in varnost, kar je ena od tematik na dnevnem redu Varnostnega sveta.

Slovenija ima torej določene izkušnje na številnih področjih. Nenazadnje smo otroke iz Gaze sprejemali v programe rehabilitacije. Ministrstvo za zunanje zadeve je v času predsedovanja Slovenije Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) razvilo projekt Otrokove pravice, ki je bil potem implementiran v številnih državah po svetu. Vse to so rešitve, ki jih Slovenija lahko ponudi in se lahko uporabijo pri reševanju aktualnih kriz po svetu.

Ali s svojimi predlogi sodelujete kot svetovalka ministrstvu za zunanje zadeve?

Sem v strateškem svetu ministrice za zunanje zadeve, kjer se pogovarjamo tudi o tem, nisem pa vključena na način, da bi redno svetovala.

Egon Parteli/N1

Prof. dr. Vasilka Sancin je predstojnica Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in članica Svetovalnega odbora Sveta Združenih narodov za človekove pravice. Od 2019 do lani je bila članica Odbora Združenih narodov za človekove pravice, od leta 2021 tudi ena od treh podpredsednikov tega odbora.

Resolucija kot papir in kavelj 22 Varnostnega sveta

Danes, kot ste opozorili tudi sami, na svetu divja največ oboroženih spopadov po drugi svetovni vojni, kar po eni strani kaže, da bi nadnacionalni organ, kakršen je Varnostni svet, moral biti pomemben, po drugi strani pa to kaže na njegovo neučinkovitost. Prispodoba delovanja sveta je bilo tudi dogajanje po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022: Rusija, torej agresor, je po napadu, s katerim je kršila mednarodno pravo, saj ni šlo za samoobrambo, uporabila svoj privilegij stalne članice VS in vložila veto na resolucijo, ki bi zahtevala takojšen umik ruskih sil in omogočila odločnejši odziv mednarodne skupnosti …

Pri čemer je resolucija še vedno samo papir. Resolucijo je treba potem še implementirati v praksi. In tukaj pridemo do razloga, zakaj je tako, kot je.

Vedeti moramo, da ko se je po prvi svetovni vojni ustanovilo Društvo narodov, članice Varnostnega sveta oziroma Sveta, kot se je imenoval takrat, niso imele pravice veta. In izkazalo se je, da tudi iz tega razloga nekatere države, npr. ZDA, nikoli niso postale članice, nekatere pa so potem izstopale, ker so se že pripravljale na drugo svetovno vojno.

Ko so ustanavljali Organizacijo združenih narodov, so iskali način, kako pritegniti vse države v članstvo, zlasti vse ključne države. Želeli so ponuditi nekaj v zameno za to, da se bodo vključile, in jim omogočiti, da se še vedno lahko odločajo drugače, če ocenijo, da nekaj ni skladno z njihovimi interesi. To je bila pravica veta. Zato je bilo sploh možno ustanoviti OZN. Sicer te organizacije verjetno sploh ne bi imeli.

Skozi prakso Varnostnega sveta se je sčasoma oblikovala možnost, da se lahko stalne članice tudi vzdržijo pri glasovanju, čeprav v Ustanovni listini to ni bilo izrecno predvideno. Če bi natančno brali Ustanovno listino, bi morale stalne članice vedno glasovati za ali proti, a se je potem z namensko razlago sprejelo stališče, da se lahko tudi vzdržijo, ravno zato, da se ne blokira sprejemanje odločitev v Varnostnem svetu.

Tam, kjer pa so tako močni interesi, pa stalne članice ohranjajo veto, ravno zato, da ostajajo v tej organizaciji. Brez njih v resnici nobene resolucije Varnostnega sveta ni možno implementirati. Če bi odvzeli pravico veta stalnim članicam, pa bi bila potem sprejeta odločitev, ki je te stalne članice ne podpirajo, bi jo bilo v praksi nemogoče realizirati. To je ta kavelj 22.

Sestava Varnostnega sveta ne odraža današnje mednarodne skupnosti

Vsekakor sestava Varnostnega sveta ne odraža današnje mednarodne skupnosti, saj je bilo v času njegovega nastanka 51 držav članic OZN, danes pa jih je 193. Pozivi za reformo za širitev članstva so zato povsem legitimni, a za vsako spremembo potrebujemo tudi pritrdilni glas stalnih članic. Stalne članice pa seveda ne želijo, da bi se njihova moč manjšala oziroma da bi se drugi akterji vključili v odločanje o interesih, ki so zanje ključni.

Res pa je, da stalne članice nimajo samo privilegija, da imajo pravico veta, ampak imajo zaradi tega tudi večjo odgovornost, saj se od njih pričakuje, da bodo prispevale ustrezna finančna sredstva za izvedbo mirovnih operacij, za sprejemanje ukrepov za uresničevanje sankcij in podobno. Niso torej samo privilegiji, so tudi velike obremenitve.

Veliko je bilo že konkretnih predlogov, na kakšen način bi se Varnostni svet lahko povečal, tako v stalnem kot v nestalnem članstvu. Tudi Slovenija oziroma nekdanji predsednik Danilo Türk je podal konkreten predlog, ampak za to mora najprej obstajati soglasje stalnih članic. Tega pa očitno ni.

Posebej z rusko-ukrajinsko vojno in z vojno v Gazi je postalo očitno, da se skuša delovati preko Generalne skupščine, preko resolucije Združeni za mir, ki omogoča izredno nujno zasedanje in sprejemanje resolucij, ki priporočajo ukrepe, ki bi jih sicer lahko sprejemal Varnostni svet.

A spet – če ni soglasja odločilnih stalnih članic Varnostnega sveta, se ti ukrepi na terenu zelo težko implementirajo, kar pomeni, da se te resolucije enostavno ne uresničujejo. To sicer ne pomeni, da so brez vrednosti; zagotovo so pomembno opozorilo, zlasti ko veliko število držav zanje glasuje.

Retorika spominja na izkazovanje specialnega naklepa, ki se ga dokazuje pri genocidu

Kako kot strokovnjakinja s področja mednarodnega prava in varstva človekovih pravic gledate na situacijo v Gazi? Ali glede na podatke, posnetke, nenazadnje tudi izjave izraelskega političnega vrha, ki uporablja retoriko genocida, obstaja še kakršen koli utemeljen dvom, da se tam dogajajo resne kršitve mednarodnega prava?

O tem, ali se tam dogajajo kršitve, bodo presojala sodišča. A vse zbrane informacije, do katerih lahko dostopamo, tudi preko medijev, kažejo zelo prepričljivo podporo argumentom, da ne pravila mednarodnega humanitarnega ne pravila mednarodnega prava človekovih pravic v tem konfliktu niso ustrezno upoštevana.

Napad na begunsko taborišče v Gazi — Napad na begunsko taborišče Džabalija na severu Gaze. (Foto: REUTERS/Anas al-Shareef)

Ali se to kvalificira kot vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost ali morda celo kot genocid, kar zelo prepričljivo argumentira Južna Afrika v svoji tožbi proti Izraelu, bo končno stvar sodne presoje.

Lahko pa se strinjam z vami in s posebnimi poročevalci Združenih narodov, ki opozarjajo, da je takšna retorika nekaj, kar spominja na izkazovanje posebnega specialnega naklepa, ki ga je treba dokazovati pri genocidu. Temu pritrjujejo tudi dejstva na terenu, saj razselitev celotnega prebivalstva nekega območja in nediskriminatorno napadanje civilnih objektov in tudi civilistov ustrezajo elementom teh kaznivih dejanj.

Tudi v situacijah, ko se pokažejo le prvi znaki, da bi lahko šlo za ravnanja, ki bi lahko vodila do teh najhujših grozodejstev, imajo države obveznost to preprečevati.

Ta logika je povsem sprevržena

Izrael se ves čas sklicuje na samoobrambo zaradi napada Hamasa 7. oktobra 2023. To argumentacijo podpirajo tudi njegovi zavezniki, predvsem ZDA. A kaj glede tega določa mednarodno pravo? Pravica do samoobrambe je namreč pravno natančno določena in omejena.

Vsaka država ima naravno pravico do samoobrambe. Ta je podrobneje kodificirana v 51. členu Ustanovne listine. Dva elementa, ki sta nujna za to, da je samoobramba zakonita, sta nujnost in sorazmernost.

Ker je uporaba sile sicer v mednarodnih odnosih prepovedana – tudi to določa Ustanovna listina – to pomeni, da se silo v samoobrambi lahko uporabi samo, da se odvrne neposredno grozečo nevarnost, torej takrat, ko je ta uporaba oborožene sile v neposrednem izvrševanju; in samo v takšnem obsegu, da se odvrne ta neposredni napad. Vse, kar gre preko tega, ni več samoobramba, ampak je v resnici samostojna uporaba oborožene sile.

Potem ko je bil prvi povračilni napad po 7. oktobru izveden, me argument Izraela, da je uporaba sile še legitimna, sorazmerna in nujna, pač ne prepriča. Mislim, da se je ta samoobramba izčrpala. Seveda pa vsakič, ko bi Hamas izstrelil raketo na Izrael, lahko Izrael v samoobrambi že predhodno prepreči to izstrelitev oziroma vrne napad na točko, od koder je bila izstreljena. Ne sme pa uničevati celotnega civilnega prebivalstva nekega območja zato, ker bi ti otroci potencialno nekoč, ko bodo odrasli, lahko postali Hamasovi borci. Ta logika je povsem sprevržena.

Pelje pa tudi v začaran krog, saj ima tudi Palestina pravico do samoobrambe ob vsakem izraelskem napadu, ki presega njegovo pravico do samoobrambe.

Seveda. Po takšni logiki bi proti vsakemu režimu, ki ima neko orožje, država, ki se z njim ne strinja, domnevno v samoobrambi uporabila oboroženo silo. Recimo proti Severni Koreji in še komu. Potem celoten sistem kolektivne varnosti, kot je vzpostavljen z Ustanovno listino, izgubi svoj smisel.

Predvsem pa moramo vedeti, da tudi če je samoobramba zakonita, na noben način ne more upravičiti kršitev mednarodnega humanitarnega prava ali prava človekovih pravic. Ne moreš s sklicevanjem na samoobrambo, ki je del pravil, ki urejajo uporabo oborožene sile, upravičiti kršitev pravil, ki ščitijo žrtve oboroženih spopadov, torej mednarodnega humanitarnega prava. To se pogosto želi dati v isti koš, a ne gre.

Izrael bi torej lahko upravičeno uporabljal samoobrambo, ampak bi pri tem še vedno kršil določbe mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. In obratno: lahko bi, teoretično, neka država nezakonito uporabila silo, izvedla agresijo, ampak bi pri tej uporabi sile spoštovala vsa pravila humanitarnega prava. To sta dve povsem ločeni področji mednarodnega prava, se pa včasih skuša argumentirati, da zato, ker ima Izrael pravico do samoobrambe, so vsi napadi zakoniti. Nikakor ta argument ne zdrži.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu (Foto: Abir Sultan Pool via REUTERS)

Kot ste omenili, je Južna Afrika pred dnevi pred Meddržavnim sodiščem vložila tožbo, v kateri Izrael obtožuje kršenja Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida ter izvajanja genocidnih dejanj proti palestinskemu ljudstvu v Gazi. Kako pomembno je to? Kakšne so lahko sankcije, če bo sodišče tožbi pritrdilo?

Južna Afrika je sodišče zaprosila za izdajo začasnih ukrepov. To je institut, ki ga sodišče lahko uporabi takrat, kadar oceni, da bo v času odločanja nastala nepopravljiva škoda za subjekte ali pa za objekte, ki jih je treba zaščiti. Pričakuje se, da bo sodišče o tem zelo hitro odločilo.

Ko odloča o začasnih ukrepih, sodišče ni dolžno utemeljiti svoje pristojnosti, ampak je dovolj, da jo samo prima facie (na prvi pogled, op. a.) potrdi. Standard za to, da sodišče lahko sprejme začasne ukrepe, je torej bistveno nižji kot potem, ko bo odločalo o glavni zadevi. Ko bodo izdani začasni ukrepi, bo ta odločba o začasnih ukrepih pravno zavezujoča, enako kot sodba sodišča.

Če bo sodišče izdalo začasne ukrepe, in jaz pričakujem, da jih bo, saj jih je izdalo že v drugih situacijah, kjer je bilo precej manj zbranih dokazov, bo to podlaga za to, da si bodo lahko tudi druge države preko različnih forumov, vključno z Varnostnim svetom, prizadevale za to, da se ta odločitev spoštuje. V tem smislu je to pomemben korak. Od Slovenije bi se pričakovalo, da bo tudi v tem pogledu v vseh forumih vztrajala pri spoštovanju vladavine prava in zavezujočih odločitev mednarodnih sodišč in tribunalov.

Južna Afrika z izkušnjo apartheida in zgodovinsko dolžnostjo

Zakaj ravno Južna Afrika?

En element je zagotovo ta, da situacijo v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu mnogi primerjajo z apartheidom in Južna Afrika čuti, da ima tukaj posebno zgodovinsko dolžnost. Južna Afrika je tudi vodilna država na afriškem kontinentu in ena od potencialnih kandidatk za morebitno razširjeno članstvo Varnostnega sveta. V tem smislu ima posebno odgovornost, da se pokaže kot regionalna vodilna sila, kot nekdo, ki pokaže, kakšno je pravilno ravnanje.

V svoji vlogi se sklicuje tudi na izjave voditeljev drugih držav globalnega juga, tako da gre za nekakšno iniciativo, ki prihaja iz tega dela sveta. Pokazati želi, da ni dovolj samo govoriti, ampak da je treba včasih sprejeti določena ravnanja, čeprav bodo ta zagotovo imela tudi določene politične posledice. Kot moralni kompas za globalni sever, ki zelo veliko govori, a včasih malo manj naredi.

Kakšne začasne ukrepe bi lahko izdalo sodišče?

Med začasnimi ukrepi, ki jih Južna Afrika zahteva, je predvsem prekinitev ognja, da se lahko dostavi pomoč civilistom. Zanimivo je, da zahtevajo tudi zavarovanje vseh dokazov za morebitno kasnejše pravno ugotavljanje in iskanje odgovornih za morebitne kršitve.

Dokler konflikt traja in ni dostopa do terena – Izrael namreč ne omogoča dostopa preiskovalnim komisijam, ki jih ustanavljajo Združeni narodi ali kdo drug – se ti dokazi sproti izgubljajo. Ko bo vojne konec, bo zato zelo težko ugotavljati odgovornost. Zato je to zavarovanje dokazov ključno za kasnejše preprečevanje nekaznovanosti in zagotavljanje ustreznih reparacij vsem prizadetim.

Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida imajo tudi druge države pogodbenice obveznost, da genocid preprečujejo. Ali bi v primeru, da bi meddržavno sodišče v nadaljevanju prepoznalo genocid nad Palestinci v Gazi, lahko sankcije doletele tudi ZDA, ki so v Varnostnem svetu zdaj že večkrat preprečile sprejetje resolucije z zahtevo po premirju oziroma prekinitvi spopadov?

Genocid je zelo težko dokazati. To je izjemno zahtevna naloga za katero koli sodišče. Če se spomnimo na sodbo v zadevi Bosne in Hercegovine proti Srbiji; kljub vsem dokazom in gradivom, ki jih je zbral tudi Mednarodni tribunal za nekdanjo Jugoslavijo, je sodišče tam ugotovilo, da se je genocid v Srebrenici sicer zgodil, ampak da je Srbija odgovorna zgolj za to, da ni preprečila, da je do tega genocida prišlo. To verjetno nakazuje, kako zahtevno bo tudi v tem primeru dokazati, da je šlo prav za dejanje genocida.

Srebrenica, Potočari — Potočari (Foto: PROFIMEDIA)

Na vsak način pa je prepoved genocida peremptorna norma, kar pomeni, da od nje res ni nobenega odstopanja in da si morajo vse države prizadevati za preprečevanje genocida. Če obstajajo indici, da bi se lahko razvijal genocid, morajo vse države delovati v smeri preprečevanja. Države, ki torej omogočajo razvoj takšnih ravnanj, lahko nosijo odgovornost.

Po mednarodnopravnih pravilih o odgovornosti držav obstajajo vse možnosti, da je neka država kot sostorilec odgovorna za neko opustitveno ravnanje. Ne nujno za storitveno, ne za zagrešitev nasilja, ampak za opustitveno ravnanje, ker bi lahko to preprečila, a ni. To se lahko odpre v razmerju do marsikatere države.

Slovenski predstavniki vedno opozarjajo na to, da je treba preprečevati vse kršitve mednarodnega humanitarnega prava, prava človekovih pravic, ker s tem kažejo to svojo dolžno skrbnost, obveznost prizadevanja, da delujejo preventivno, da želijo preprečevati, da bi prišlo do takih kršitev. Ker če tega ne narediš, si lahko soobtožen za ta kazniva dejanja.

Države, ki se ne želijo zameriti Izraelu …

V primeru vojne v Gazi se zdi, da imajo ZDA prav posebno vlogo, saj ne le da se ne zavzemajo za preprečevanje kršitev, ki jih izvaja Izrael, ampak takšno delovanje aktivno blokirajo.

Da, čeprav v zadnjem času vidimo, da tudi njihovi predstavniki, od predsednika do državnega sekretarja, opozarjajo Izrael na to, da mora zagotoviti, da v teh napadih ne bo prihajalo do napadov na civiliste, da bo spoštovano mednarodno humanitarno pravo.

Zanimivo je, da genocid kot norma ni vezan na obstoj oboroženega spopada. V tem smislu bolj sodi na področje mednarodnega prava človekovih pravic; kot najhujša kršitev temeljnih človekovih pravic. Zakaj to omenjam? Izrael že ves čas zanika, da bi na palestinskem ozemlju in seveda še manj v Gazi imel kakršnekoli obveznosti na področju mednarodnega prava človekovih pravic.

Medtem ko se še strinja, da ima obveznosti s področja mednarodnega humanitarnega prava, ko gre za oborožen spopad, pa zanika, da bi imel kakršnekoli obveznosti na področju človekovih pravic – in to dosledno, sistematično pred vsemi organi Združenih narodov.

Ko smo pregledovali Izrael pred Odborom Združenih narodov za človekove pravice, je vodja delegacije v uvodni izjavi najprej povedala, da so se pripravljeni pogovarjati o izpolnjevanju obveznosti po Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah v Izraelu, ne pa na okupiranem palestinskem ozemlju, ker tam zanje te obveznosti ne veljajo. To je v osnovi zgrešeno stališče, ki je seveda tudi povsem osamljeno, saj velja, da ima okupacijska sila ali pa nekdo, ki izvaja učinkovit nadzor na določenem ozemlju, tam tudi obveznosti s področja človekovih pravic, na kar je Odbor Izrael nedvoumno opozoril.

Zato je tako pomembno, da se Izrael opozarja ne le na kršitve humanitarnega prava, ampak tudi na kršitve s področja človekovih pravic. Države, ki se ne želijo zameriti Izraelu, slednjega namenoma ne vključujejo.

Antony Blinken in Benjamin Netanjahu — Ameriški državni sekretar Blinken in izraelski premier Netanjahu. (Foto: Jacquelyn Martin/Pool via REUTERS)

Zadnji primer, ko so ZDA preprečile odločnejši odziv VS, smo videli 22. decembra 2023. Takrat je VS sprejel novo resolucijo, ki zahteva neoviran dostop humanitarne pomoči in ustvarjanje pogojev za trajno prekinitev sovražnosti v Gazi. Ne poziva pa k takojšnji prekinitvi spopadov. Kakšno težo imajo resolucije VS ZN? Kakšen je pravzaprav pomen takšne resolucije, ki ne prinaša ukrepov, ki bi bili nujno potrebni z vidika mednarodnega prava in zaščite človekovih pravic?

Resolucije kažejo na to, kakšno podporo neko ravnanje uživa v mednarodni skupnosti, in posledično, kdo bo državo podprl pri osnovnih vprašanjih, kdo bo torej stal za takšno politiko. V tej konkretni situaciji mislim, da lahko razen Izraela resnično vplivajo na stanje na terenu samo ZDA.

Dokler ne bodo ZDA zahtevale, da se vzpostavi premirje, da se omogoči humanitarni dostop, se na terenu ne bo prav veliko spremenilo. Tudi če se sprejme še 16 takšnih resolucij. In to je ta težava, ker nimamo nekega mehanizma, ki bi zagotovil, da se ukrepi iz resolucije uresničijo na terenu.

Izrael je tudi v različnih drugih vidikih zelo vezan na ZDA, in dokler ga slednje podpirajo tako brezmejno, ni motiviran za to, da kaj spremeni v svojem delovanju. Zato se mi zdi ključno tudi delovanje v odnosu do ZDA, ne samo v odnosu do Izraela in Hamasa.

Proti velesili samo s tiho diplomacijo

V smislu tihe diplomacije?

Seveda, proti velesili ne moreš delovati na drugačen način. Mislim, da bi bilo treba še več energije vložiti v to.

A, spet, zakaj je tukaj problem? Vsa ta zgodba gre v resnici v korist drugih velesil, v korist Ruske federacije, Kitajske. Njim takšno stanje na terenu, ko se ZDA “izčrpavajo” na različnih konfliktnih območjih, ustreza in niso motivirane za to, da se hitro kaj spremeni. Če bi se pritiskom priključile vsaj še druge velesile, bi bilo veliko lažje doseči premik.

O tem, da bi Varnostni svet potreboval spremembe v smeri boljše zastopanosti držav in v smeri večje učinkovitosti, poteka debata že več desetletij. Ampak ali bi reforma, četudi korenita, lahko presegla te močne interese, o katerih govorite, polarizacijo sveta, razmerja moči, ki pogojujejo neukrepanje?

Kar bi takšna reforma zagotovo dosegla, je večja reprezentativnost Varnostnega sveta – to, da bi bili v njem zastopani vsi kontinenti, kar trenutno niso. To bi zagotovilo tudi večjo reprezentativnost prebivalstva, ki ga člani Varnostnega sveta zastopajo, saj zdaj velik del prebivalstva ostane zunaj.

Nisem pa prepričana, da bi večja sestava varnostnega sveta vodila v bolj učinkovite odločitve ali pa odločitve, ki bi bile potem bolj učinkovito uveljavljene, implementirane na terenu. Ravno ti interesi, ki preprečujejo odločanje zdaj, bi verjetno preprečevali učinkovito odločanje tudi v povečanem Varnostnem svetu.

To se je pokazalo tudi v Siriji, kjer ni bilo dovolj podpore za kakršnokoli učinkovito ukrepanje ne v Varnostnem svetu zaradi večkratnega veta Ruske federacije in Kitajske ne v 193-članski Generalni skupščini, kjer ima vsaka država en glas. Zato tega verjetno ne bi odpravila niti reformirana oblika Varnostnega sveta.

Samo ko so si interesi velesil, ki imajo tudi moč potem udejanjiti resolucije, dovolj blizu – ne bom rekla, da se čisto prekrivajo, ker se redko – a samo, ko so si blizu, je dejansko možno skleniti neke kompromise. Takrat mednarodna skupnost učinkovito ukrepa, v vseh drugih situacijah pa te resolucije res ostanejo bolj pozivi, neka moralna opozorila, ki jih je zelo težko uresničiti v praksi.

Vojske Združenih narodov nikoli ni bilo

Kaj torej še ostane od Varnostnega sveta? Direktor za ZN pri Mednarodni krizni skupini (ICG) Richard Gowan je nedavno zapisal, da bi morali sprejeti dejstvo, da Varnostni svet pač ne more rešiti vseh konfliktov po vsem svetu in da ga je pravzaprav smiselno jemati kot platformo sodelovanja nekaterih največjih svetovnih sil. Ali je smiselno pristati na takšen kompromis? Gre za edini organ ZN, ki ima izvršilno funkcijo, ki sprejema pravno zavezujoče odločitve. Ali lahko torej pristanemo na logiko, da je to le platforma največjih in najmočnejših, kjer se v prvi vrsti uresničujejo njihovi partikularni interesi?

Ko so sprejemali Ustanovno listino, so imeli v mislih, da bodo po ustanovitvi organizacije ustanovili tudi vojsko Združenih narodov. Da bodo države članice prispevale svoje oborožene sile in da bomo te oborožene sile Združenih narodov lahko aktivirali, da bodo odhajale na teren, če bo to potrebno. To se nikoli ni zgodilo. Vse mirovne operacije, tudi tiste, ki gredo prisilno na ozemlje neke države, kot je bilo v primeru Libije leta 2011, potrebujejo sodelovanje držav, ki te sile in drugo potrebno opremo prispevajo.

Ideja, da bi bil Varnostni svet sposoben sam sprejeti kakršen koli ukrep in ga potem udejanjiti v praksi brez sodelovanja posameznih držav članic, je iluzorna. To se nikoli ni uresničilo, kot je bilo v osnovi zamišljeno.

Tako da Varnostni svet je bil vedno organ, v katerem se sprejme odločitev, ki jo morajo ti odločilni akterji podpirati, zato da bodo potem tudi prispevali svoje zmogljivosti, ki bodo to uresničile v praksi. Tako je še danes. Varnostni svet je platforma, a ima zlasti pri stalnih članicah kapacitete, zato da lahko na terenu tudi kaj naredi.

Septembra bo potekal Vrh o prihodnosti ZN, ki naj bi postregel z boljšimi odgovori na to, kako se soočati z ekstremno revščino in lakoto, podnebnimi spremembami, oboroženimi konflikti, zdravstvenimi krizami in s tveganji, povezanimi z novimi tehnologijami. Vrh naj bi se zaključil s sprejetjem Pakta za prihodnost. Kaj lahko pričakujemo od zavez, ki naj bi se sprejele tam? Kaj vi pričakujete?

Kar se mi zdi nujno potrebno, in to bo verjetno eno od izhodišč za ta vrh, je, da se začnejo vse razmere in vsi dogodki obravnavati bolj celovito, ker so v resnici vsi med sabo povezani. Mogoče je šel celoten sistem Združenih narodov skozi desetletja v smer prevelike fragmentacije, parcializacije in različni deli sistema se ne pogovarjajo nujno dovolj dobro med seboj.

Tako da kar pričakujem, je bolj celovita usmeritev, ki bo omogočila večjo koordinacijo, več povezovanja in s tem boljše izkoriščanje resursov, ki so na voljo, ker je tega relativno malo. OZN operira z relativno majhnimi sredstvi, že Evropska unija jih ima bistveno več, zato tudi pričakovanja ne smejo biti nerealna.

Torej bolj celovit pogled, preusmeritev težišča bolj k jedru, k temeljnim trem stebrom – miru in varnosti, človekovim pravicam, trajnostnemu razvoju – in njihovemu medsebojnemu povezovanju.

Iskati se bodo morale rešitve, ki jih bodo ljudje mogoče sprva težko sprejeli, zlasti tisti, ki smo navajeni na veliko ubdobja; a solidarnost in sodelovanje med državami, mesti in skupnostmi bo morala biti ena od ključnih izhodišč, sicer bomo v končni posledici vsi bistveno na slabšem.