"Veselje do življenja" ne zadostuje, da bi se odločali za več otrok

Rodnost je, ob umrljivosti in migracijah, eden od ključnih dejavnikov demografskega razvoja. Tako kot po celotni Evropi, tudi v Sloveniji že desetletja beležimo padanje rodnosti. Podatki so neizprosni in skrbijo, saj je od števila delovno aktivnih odvisna prihodnja vzdržnost zdravstvene, pokojninske in blagajne dolgotrajne oskrbe. Ponekod pa je, kot velja tudi za slovensko aktualno vlado Janeza Janše, poudarek še na nacionalnem vzgibu, ki izpostavlja potrebo po dvigu rodnosti kot pogoju za ohranitev slovenskega naroda, kulture in jezika.

V sto letih so se generacije otrok prepolovile. Če smo leta 1923 na območju Slovenije beležili 40.710 živorojenih otrok, se je pred petdesetimi leti zadnjič rodilo 30.000 otrok na leto, medtem ko zadnja leta pri nas beležimo letno nekaj manj kot 17.000 rojstev. Povprečna starost žensk ob rojstvu se je povečevala od sredine 80. let prejšnjega stoletja. Če je bila povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka v obdobju med 1968 in 1988 23,1 leta, je danes 29,8, s čimer se je začela zmanjševati tudi verjetnost, da bodo rodile po več otrok. Trenutno (leto 2025) celotna stopnja rodnosti znaša 1,54 na žensko, kar je sicer nad povprečjem EU, ki je 1,34 živorojenih, a hkrati daleč pod stopnjo 2,1, ki bi omogočala dolgoročno naravno obnavljanje prebivalstva. Hkrati raste delež starejših ljudi. Trenutno je 22,5 odstotka prebivalcev starejših od 65 let, projekcije pa kažejo, da bo ta delež še naraščal.

Dr. Janez Malačič, ekonomist in demograf z Ekonomske fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da so demografi že vsaj štiri desetletja opozarjali na padajoče trende rodnosti, sprožene z modernizacijo konec 19. stoletja in zaključene v poznih 60. letih prejšnjega stoletja z demografskim prehodom, ki je zaznamovan s spremembami v življenjskem slogu, izobraževalnem sistemu, gospodarstvu in načrtovanju družine.

Družbeni pritisk na rojevanje

"Pred demografskim prehodom smo imeli tradicionalen način obnavljanja. Če je prebivalstvo želelo preživeti, so ženske morale rojevati veliko otrok, saj je bila tudi smrtnost visoka, otroci pa obravnavani kot delovna sila, potrebna za ekonomsko varnost v starosti. Prav tako je bil velik družbeni pritisk za rojevanje preko vpliva Katoliške cerkve, ki je po svetopisemskem zapisu spodbujala k čim številčnejšim rojevanju, kot tudi države."

Ali kot pravi upokojena ginekologinja Mateja Kožuh Novak: "Do dvajsetega stoletja, ko so se tudi ženske začele izobraževati, so imeli pari v rodni dobi toliko otrok, kot so jih zaplodili. Pri čemer so v vseh preteklih družbah poizkušali omejevati število rojstev z detomorom ali nestrokovno opravljenimi splavi."

Z razvojem zdravstva v Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama je tudi med zdravstvenimi delavci rasla zavest in potreba po zaščiti žensk pred nestrokovno prekinitvijo nosečnosti in posledicami takega posega. "Po drugi svetovni vojni je postala v socialistični Jugoslaviji skrb za zdravje žensk ena od prioritet zdravstvenega sistema. Opuščen je bil najprej kazenski pregon žensk, ki so naredile splav, in nato tudi zdravnikov. Umetno prekinitev nosečnosti so prenesli v zdravstvene ustanove, kjer je bila opravljena strokovno in varno. Hkrati so zdravstveni delavci sistematično izobraževali ženske o nosečnosti, porodu, skrbi za novorojenčka in pomenu lastnega zdravja ter o novih metodah preprečevanja nosečnosti, ki so se razvijale v svetu in pričele izpodrivati umetno prekinitev nosečnosti, s čimer smo se uvrstili med vodilne države v svetu v majhnem številu najstniških nosečnosti in nizki umrljivosti dojenčkov."

Za naravno obnavljanje prebivalstva vsaj 2,5 otroka na žensko

Tako Kožuh Novak, ki pravi, da je odločitev za otroka pomembna življenjska odločitev, ki temeljito spremeni življenje ženske in para, "zato so se ženske in njihovi partnerji takoj, ko jim je razvoj zdravstva in družbe omogočal odločati o številu otrok, pričeli odločati na podlagi svojih zmogljivosti; tako finančnih kot prostorskih. Vedno bolj pomemben dejavnik z izobraževanjem žensk so postale tudi njihove lastne ambicije, samorealizacija in povezanost usklajevanje družinskega in poklicnega življenja pri odločitvi za otroka."

Tako smo v letu 1980 prišli do meje, ko je celotna stopnja rodnosti zadnjič dosegla vrednost 2,1 otroka, ki še omogoča enostavno naravno obnavljanje prebivalstva. Po tem letu je rodnost strmo začela padati. V prvih poosamosvojitvenih letih je padla pod 20.000, kar je, tako Malačič, delno mogoče pripisati ekonomskim razlogom oziroma omejenim možnostim zaposlitve, brezposelnosti mladih, pomanjkanju dostopnih stanovanj. "Značilnost drugega demografskega prehoda, ki je sledil po letu 70. prejšnjega stoletja, je tudi visoka vključenost žensk v terciarni izobraževalni sistem. Vse to je zamaknilo obdobje odločanja za otroke, s tem pa tudi možnosti, da bi se ženska odločila še za kakšnega otroka. Hkrati z manjšanjem generacij otrok se je manjšalo tudi število žensk v rodni dobi in vse to je v zadnjih petdesetih letih prispevalo k nižanju števila novorojenih. Posledično bo tudi število žensk v rodni dobi še padalo."

Demografi, pojasnjuje Malačič, lahko dajo zelo dobre napovedi za prihodnjih trideset, štirideset let in glede na trenutno rodnost, ki je na letni ravni rahlo pod 17.000, pomeni, da bo čez četrt stoletja, ko bodo v zadnjih letih rojene deklice stare okoli 25 let, v rodni v tej starosti manj kot 9.000 žensk. "Zato bi, upoštevajoč dejstvo, da vse ženske v rodni dobi bodisi zaradi lastne odločitve ali zdravstvenih razlogov ne rodijo (delež žensk brez otrok, rojenih 1980, znaša 15 odstotkov; op. p.), po matematičnih demografskih modelih tiste, ki bi se odločile za otroke, morale imeti vsaj 2,5 otroka za naravno obnovo prebivalstva. Tega, glede na trende in kazalnike v drugih evropskih državah, ni pričakovati."

Tudi primeri držav, kot sta Francija in Švedska, kjer se je z različnimi ukrepi spodbujalo družinsko politiko in s tem čim več otrok, ne dajejo (več) rezultatov oziroma so učinki spodbud, kot poudarja Malačič, kratkotrajni, kar se kaže na Madžarskem.

Francija je imela dolgo - vse do leta leta 2015 - visoko rodnost, nad dva živorojena otroka na žensko, saj so imeli izrazito pronatalitetno politiko in so rojstva otrok spodbujali skozi različne ukrepe družinske politike, a je tudi ta kasneje začela upadati zaradi modernizacije in drugačnega načina življenja. Danes so tako le malo nad Slovenijo (1,61 otroka na žensko v letu 2024) po celotni vrednosti rodnosti.

Madžarska s kratkotrajnimi učinki

Malačič pravi še, da so celo francoski demografi izračunali, da je bila tovrstna politika le deloma uspešna. "Tudi kampanjska politika se ne obnese oziroma ima le kratkotrajen učinek. Dokaz za to je Madžarska pod Viktorjem Orbanom, ko so se mladi, prav zaradi ukrepov, odločili, da bodo imeli otroka v času ukrepov in ne šele čez pet let, denimo, kot so načrtovali," dodaja.

Madžarska je sicer že v začetku  70. letih prejšnjega stoletja z vrsto pronatalitetnih ukrepov spodbujala dvig rodnosti; od uvedbe otroškega dodatka, možnosti lažje pridobitve občinskega ali državnega stanovanja, triletnim porodniškim dopust (in tudi zaostritvijo dostopnosti do splava). A so se ti ukrepi izkazali zgolj kratkoročno učinkoviti, saj je rodnost že v drugi polovici 70. let začela padati in je v letu 2011 dosegla 1,3 otroka celotne stopnje rodnosti. Sledila je Orbanova pronatalitetna politika, ki je temeljila predvsem na davčnih olajšavah, ugodnih stanovanjskih kreditih in subvencijah, a je bila tudi ta politika kratkoročnega daha. Leta 2021 jim je celotno stopnjo rodnosti uspelo dvigniti na 1,6 otroka, a je sledil padec, ki jo zdaj uvršča celo pod Slovenijo po stopnji rodnosti, in znaša 1,31 otroka.

Po besedah Andrasa Parija iz inštituta Kincs, ki se je oktobra udeležil konference Demografija in družinske analize na Inštitutu Jožef Stefan, na Madžarskem obstaja veliko razhajanje med željami mladih po otrocih in realnem stanju oziroma uresničitvi želja. Raziskava med mladimi, ki so jo opravili na Madžarskem v minulih letih, je pokazala, da si 65 odstotkov vprašanih želi dva otroka, a odločitev potiskajo v prihodnost, k 30. letu starosti, zaradi različnih dejavnikov, med katerimi so našteli: dostop do stanovanja, varnost zaposlitve, stabilno partnerstvo, izzivi usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

"Veselje do življenja" ni metafizika, to so konkretne potrebe

Tudi pri nas, kot ugotavlja sociologinja dr. Tanja Rener, ki je preučevala odnos mladih do družine skozi štiri desetletja, so mladi v minulih desetletjih večinsko na vprašanje, ali si želijo v prihodnje ustvariti družino, odgovarjali pritrdilno. "Ko smo jih povprašali, kaj je tisto, kar bi jih pri odločitvi za otroke podprlo, smo prav tako skozi desetletja dobivali enake odgovore: zanesljivi prihodki, možnost zagotoviti si stanovanje in otroško varstvo." Tako Rener, ki dodaja: "Danes pogosto, zlasti iz ust predstavnikov Katoliške cerkve slišimo, da bi med mladimi moralo biti več veselja do življenja, vendar veselje do življenja ni metafizika, so konkretne potrebe, ki jih izražajo mladi; in to so te, ki sem jih naštela." Rener poudarja še, da se je tako pri nas kot tudi v drugih okoljih pokazalo, da je odločitev za drugega ali celo tretjega otroka v veliki meri odvisna tudi od izkušnje s prvim. Torej, ali je imela ženska pri skrbi za prvega otroka podporo širše družine, predvsem pa partnerja. "Če te podpore ni bilo, se ženska veliko težje odloči za drugega ali celo otroka."

Podatki ministrstva za delo, družino in demografijo kažejo, da je plačan 15-dnevni očetovski dopust v zadnjih petnajst letih izkoristilo med 80 do nekaj čez 90 odstotkov očetov, odvisno od posameznega leta, medtem ko del, kjer država plača le prispevke, izkoristi bistveno manj očetov. "Še vedno pa so večinsko žal ženske tiste, ki vzamejo nego za otroka." Ženske tudi, čeprav tovrstna vprašanja niso dopustna, še vedno na razgovorih za službo dobijo vprašanja o tem, ali načrtujejo družino, koliko otrok imajo in koliko so stari. In tudi družba, kot meni Rener, včasih še vedno - če ne povsem neposredno, pa posredno - ne odobrava, da bi imele ženske več otrok. Tako tudi pri delodajalcih, "zlasti, ko gre za zahtevnejše službe, ne gledajo z naklonjenostjo na večkratno materinstvo, saj to vpliva na poklicne in karierne zmožnosti."

Po drugi strani sociologinja pri mladih v odnosu do družine in odlaganju starševstva v obdobje po 30. letu opaža premike v mentaliteti. "Starševstvo postaja izjemno zapleten in zahteven projekt, na način, da si želimo popolnega otroka in da tudi sami želimo biti popolni starši, kar je iluzija, saj ne enega ne drugega ni, a se ljudje takšnih projektov ustrašijo." Ob vsem tem Rener pri odločitvi mladih za otroka opozarja še na en pomemben dejavnik, ki zagotovo ne vpliva pozitivno pri odločanju za otroka: "Razmere v svetu so negotove, svet se zapira, prihodnost je videti temna, temačna in to zagotovo nima pozitivnega vpliva na odločitev za otroka." Kožuh Novak dodaja še grožnjo klimatskih sprememb in neprestano "hlastanje bogatih in močnih po dobičkih, ki jih prinašajo vojni konflikti".

V tej luči opozarja, da si veliko otrok danes želijo le še v družbah, kjer so ženske še danes popolnoma podrejene moškim in je njihova vrednost za družino in družbo le v številu otrok, ki jih rodijo. "To so družbe, ki potrebujejo vojake in poceni delovno silo."

Delež mladih, ki pričakujejo, da bodo imeli družino, padel

Tudi raziskave Mladina, pri katerih je v zadnjem desetletju in pol sodeloval sociolog dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete v Mariboru, potrjujejo ugotovitve Tanje Rener. "Družina in partnerski odnosi za veliko večino mladih ostajajo zelo pomembni." Hkrati je primerjava rezultatov med raziskavami v različnem časovnem obdobju pokazala zmanjševanje deleža mladih, ki pričakujejo, da bodo imeli otroke.

"Med letoma 2010 in 2023 je ta delež padel iz 96 odstotkov na 79 odstotkov. Starševstvo ni več samoumevno, postalo je le ena od možnih življenjskih poti, kar je skladno s trendi individualizacije in s tem povezane vse večje avtonomije posameznika. V tem okviru je tudi starševstvo vse bolj stvar premisleka in osebne izbire."

Lavrič dodaja še, kar prav tako potrjuje ugotovitve Rener, da se je povišal prag, pri katerem se mlad človek počuti dovolj pripravljenega na otroka. "Mladi danes želijo pred starševstvom imeti dobro urejene materialne pogoje, pri čemer sta v ospredju zaposlitev, ki prinaša stabilne dohodke, in stanovanje. Pomembno pa jim je tudi, da imajo občutek čustvene zrelosti oziroma pripravljenosti tako pri sebi kot pri partnerju."

Na vprašanje, ali bi zasuk fantov v desno lahko prispeval k porastu rojstev, saj tudi demografi pri nas napovedujejo dvig rodnosti do 1,7 otroka, Lavrič pojasnjuje, da statistična povezava med konservativnejšimi vrednotami in večjo naklonjenostjo starševstvu obstaja, zato bi desni zasuk dolgoročno lahko imel določen pronatalitetni učinek. "Vendar je pri tem še veliko odprtih vprašanj. Sama deklarirana namera starševstva namreč še ne pomeni avtomatične realizacije – lahko gre na primer bolj za izražanje vrednotnega stališča kakor resne namere. Pomembno je tudi, ali se bodo v konservativnem zasuku fantom pridružila tudi dekleta. Zaenkrat tega ne zaznavamo."

"V sedanji situaciji, ko se del fantov pomika v konservativnejšo smer, dekleta pa ostajajo izrazito emancipirana in liberalna, lahko večji vrednotni razkorak pravzaprav otežuje oblikovanje stabilnih partnerstev in s tem negativno vpliva na rodnost. V tem kontekstu je zaskrbljujoč širši trend naraščanja samskosti," meni Lavrič.

Na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi Mateja Ribič, ki se je nedavno udeležila Pohoda za življenje, katerega podporniki nasprotujejo pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za demografijo pa je Aleš Primc, aktivist zoper pravice istospolnih parov ter predsednik stranke Za Slovenijo – Glas za otroke in družine, konkretnih načrtov, kako bodo zastavili demografsko politiko, za zdaj ne razkrivajo. V prihodnjih mesecih bo ustanovljen demografski svet, ki bo pomagal sooblikovati ukrepe "sodobne demografske politike, ki bo temeljna razvojna politika države," je na omenjeni konferenci IJS dejal Primc, ki je poudaril, da se ne bodo šli gasilskih akcij, temveč načrtovanja dolgoročnih ukrepov. Ministrica Ribič pa je dodala, da bo demografska politika temeljila na štirih stebrih: podpori družinam, opolnomočenju mladih, aktivnemu in dostojanstvenemu staranju ter upravljanju migracij v navezi s pomanjkanjem delovne sile. Pri tem je ministrica na omenjeni konferenci izpostavila, da je rešitev za naša demografska vprašanja iskati v "učinkovitejšem delovanju vseh podsistemov, veselju do življenja in bolj pragmatični družinski politiki."

Migracijam je prikimala, "a te ne morejo biti odgovor na dolgoročne demografske izzive. Predvsem pa morajo biti zakonite in premišljene. Priseljenci se morajo čim bolj vključiti v slovensko družbo, se naučiti slovenskega jezika in spoznati naše okolje in kulturo, saj le tako lahko prispevajo k razvoju države."

Tujci niso tisti, ki ogrožajo kulturo in identiteto

Da so nujni ukrepi, ki jih mladi izražajo kot tiste, ki bi jim pomagali k ustvarjanju družine, se strinjajo vsi naši sogovorniki, kakor tudi, da brez tujcev pri demografskih izzivih ne bo šlo. Pri tem so kritični do odnosa, ki ga izraža slovenska oblast do tujcev.

"Soočeni smo s staranjem prebivalstva, mladi se ne odločajo več v tolikšni meri za otroke, migrantov in priseljencev pa nočemo, češ da ogrožajo našo nacionalno suverenost, kulturo in identiteto. Tega ne izgubljamo zaradi priseljencev, temveč zaradi telefončkov in vsega, kar preko njih spremljajo otroci." Tako Rener, medtem ko Kožuh Novak dodaja, da bi ministrstvo za demografijo morali preimenovati v ministrstvo za mlade.

"Smešno  in neodgovorno je tarnanje, da ni otrok, da bomo Slovenci izumrli, saj je za tem težnja prisiliti ženske, da bodo rodile več otrok. Ženske predstavljamo polovico človeštva, vedno več nas je izobraženih, vedno več mladih žensk se skuša tako kot njihovi moški kolegi dokazovati z znanjem, inovacijami in aktivno participacijo v družbi.  Ne bo jih več  mogoče prisiliti, da bi rojevale več otrok. Lahko pa države, kot je Slovenija, v sodobnem svetu izkoristijo hrepenenja mladih v manj razvitem svetu po boljšem življenju in privabijo mlade družine, jih sprejmejo v svoje okolje in jim omogočijo, da bodo rodili toliko otrok, kot si jih želijo."

Tako Kožuh Novak, ki opozori, da slovenskih genov ni in da je znanost dokazala, da smo Evropejci dokaj gensko mešana združba. "Kakor je bilo tudi dokazano že skozi priseljevanje v času Jugoslavije, da mladi prišleki prevzamejo obnašanje družbe, kamor so prišli.  "Še več, prinašajo nam "mlado kri", saj se že vrsto desetletji ponašamo z dosežki športnikov, strokovnjakov, znanstvenikov, pisateljev in pesnikov, ki so potomci prišlekov. Prav tu se mi zdi ogabno sprenevedanje politikov in tistih, ki politike pri nas vodijo, ko se postavljajo z dosežki naših športnikov s priimki na -ić, ob tem pa naredijo vse, da bi onemogočili mladim, ki pritiskajo na naše meje in tem, ki jih izkoriščamo kot priložnostne delavce, da bi se vključili v našo družbo, da bi si tu ustvarili novo življenje in prispevali k preživetju našega jezika in naše majne državice."

Pohodi za življenje ne bodo dali več otrok

Kožuh Novak tudi ministrici Ribič priporoča, naj se zamisli, kaj v resnici podpira, ko se udeležuje Pohoda za življenje. "Zanimivo se mi zdi, da se izobražen človek ne zaveda, da je dejansko ob udeležbi na takih manifestacijah žrtev tistih, ki imajo od svetohlinske promocije življenja ob spočetju koristi; eni politične, drugi materialne, tretji oboje.  S tovrstnimi pohodi ne bodo pripravili mladih parov, da bi imeli več otrok. Z udeležbo na množičnih manifestacijah proti vojni, za prenehanje pobojev otrok in mladih v Palestini in povsod drugod, kjer vojni dobičkarji služijo na račun množičnih smrti,  in pohodov, ki zahtevajo  preusmerjanje skupnih sredstev družbe od nakupa orožja k izboljšanju življenjskih pogojev za mlade, bodo imeli pri potencialnih starših bistveno več uspeha. Priporočila bi ji tudi, da ustanovi oddelek za ohranjanje slovenščine, ki bo skrbel za izrivanje tujk iz slovenskega jezika, za brezplačno izobraževanje prišlekov v slovenščini in za izobraževanje večinskega prebivalstva v strpnosti do tistih, ki jih s svojim prihodom in delom dvigujejo življenjski standard."