Mali je tri leta star zlati prinašalec, njegova mama Ira in sestra Rose pa sta dve izmed sedmih reševalnih psov, ki s pomočjo svojih vodnikov v Turčiji pomagajo iskati preživele pod ruševinami nedavnega smrtonosnega potresa. Malijev vodnik, predsednik Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj David Pogačnik, ki je sodeloval na več kot 150 slovenskih iskalnih akcijah, nam je pojasnil, kako poteka šolanje reševalnega psa in njegovega vodnika ter iskanje pogrešanih.
David Pogačnik je kot vodnik reševalnega psa aktiven že skoraj četrt stoletja. Že leta 1998 se je želel ustrezno usposobiti ter, kot pravi sam, s tem nekaj doprinesti družbi. Njegov prvi pes je bil angleški špringer španjel in prav z njim je naredil prve vodniške korake.
Kot nam je še pojasnil Pogačnik, sicer predsednik Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj (KVRP Kranj), so za reševanje najbolj primerni psi srednjih pasem. “Uporabljajo se predvsem labradorci, zlati prinašalci, ptičarji, belgijski ovčarji …” nam je pojasnil in dodal, da pes ne sme biti prevelik, saj se mora splaziti v majhne razpoke, a tudi premajhen ne, ker mora zlahka premagovati ovire, ki so na poti.
Fizične predispozicije psa pa niso edina omejitev, prevladovale naj bi namreč tudi nekatere značajske karakteristike. Tako je denimo zaželeno, da je pes temperamenten, vodljiv, a hkrati dovolj samostojen, da sam pregleda objekt ali del gozda.
Ker šolanje poteka po principu nagrajevanja, morajo imeti radi igro ter morajo biti navezani na lastnike – reševalni pes in vodnik sta namreč tandem, od njunega sodelovanja pa je odvisno, kako uspešno se bosta spopadla z izzivi, s katerimi se bosta srečala na reševalnih akcijah.
Trening reševalnega psa se mora začeti že v prvih mesecih njegovega življenja. “Začnemo čim prej, v prvih mesecih starosti, takrat je namreč mladič zelo vodljiv, predstavimo pa mu lahko različne terene, podlage in situacije ter ga naučimo vaj poslušnosti,” je pojasnil Pogačnik.
Da pes postane stabilen reševalni pes običajno zahteva vsaj dve leti šolanja, v KVRP Kranj imajo zato trikrat tedensko reševalne vaje – dvakrat na teden trenirajo iskanje v gozdu in na ruševinah, na tretjem treningu pa se urijo v poslušnosti.
David Pogačnik in zlati prinašalec Mali (Jan Gregorc/N1)
Usposobiti pa se mora tudi vodnik, saj mora za varno in uspešno reševanje poznati nevarnosti, na katere lahko naleti. Mora se znati gibati po gozdu ali ruševini, poznati vrvno tehniko, uporabo UKV postaj ter orientacijo na terenu. Potrebuje pa tudi vsaj osnovno znanje veterinarske prve pomoči, da lahko ustrezno ukrepa, če se pes pri delu poškoduje, ter nujno medicinsko pomoč, da lahko ponesrečencu ustrezno pomaga.
Reševalni tandem mora tako opraviti izpit iz iskanja na ruševini in iskanja v gozdu ter izpit iz poslušnosti, šele po prejeti pozitivni oceni v vseh kategorijah pa postaneta klasificiran reševalni par. Vodniki s svojimi štirinožnimi partnerji nato veščine, ki so jih pridobili med šolanjem, obnavljajo na različnih vajah v tujini, kjer se preizkusijo v iskanju pogrešanih tako na ruševinah kot tudi v gozdu. Reševalni pes je tako aktiven nekje od tretjega leta pa do dvanajstega leta starosti, “upokojitev” pa je odvisna od psihične in fizične kondicije psa.
Nič se ne more kosati s pasjim smrčkom
Ko gre za iskanje pogrešane osebe, se nič ne more kosati s pasjim smrčkom, nam je pojasnil predsednik KVRP Kranj. Gre za najhitrejši in najučinkovitejši način iskanja, saj psi z uporabo nosu izjemno hitro zaznajo vonj živega človeka, ki miruje, ter locirajo najdbo. Nato reševalni pes z aktivnim nakazovanjem, torej z glasnim lajanjem, nakaže, da je zaznal vonj pogrešane osebe. Prednost reševalnega psa pa je tudi v tem, da prisotnost človeka zazna tudi, če je ta ujet globoko pod ruševinami.
Ker je iskanje s pomočjo voha izjemno mentalno naporno za pse, lahko nepretrgoma iščejo le nekje do 30 minut. Vzdržljivost je sicer med posameznimi psi različna, v osnovi pa vsak vodnik svojega psa pozna dovolj dobro, da zna prepoznati znake utrujenosti in upada koncentracije. Takrat mora iskanje prekiniti. Reševanje je hkrati za psa lahko tudi zelo nevarno, saj se štirinožnemu reševalcu lahko nestabilen teren udre ali se poškoduje na ostrih predmetih, zato mora vodnik poskrbeti tudi za to, da se s psom ogneta neprehodnim območjem ter izbereta čim bolj varen dostop.
Na treningih pogrešano osebo predstavlja t.i. marker. Gre za osebo v vlogi ponesrečenca, ki mora dobro poznati učne procese psa ter mora vedeti, kdaj mu nakazati, da je nalogo opravil pravilno ter bo sledila nagrada. Z lajanjem namreč reševalni pes želi markerja vzpodbuditi, da se z njim začne igrati. Igra tako za psa predstavlja nagrado po uspešno opravljeni nalogi.
“Vloga markerja je kar zahtevna in v veliki meri vpliva na učni proces reševalnega psa,” nam je še pojasnil Pogačnik in dodal, da mora biti marker precej aktiven ter v dobri fizični kondiciji, da se lahko med treningom igra s psom. Na prikazu reševanja ponesrečenca, ki se ga je udeležila ekipa N1, je bila v vlogi markerja Davidova hči Karin Pogačnik, ki se je tudi sama že podala na pot vodnice reševalnega psa. Kot nam je pojasnila pred prikazom treninga, v vlogi markerja nastopa od rane mladosti, zadnji dve leti pa se tudi uradno izobražuje, da bo lahko v bližnji prihodnosti tudi sama opravljala naloge kvalificirane vodnice reševalnega psa. Tudi njen prvi reševalni pes je špringer španjel, torej gre po očetovih stopinjah.
Kot je še pojasnil Pogačnik, delo s psom od vodnika terja precej časa. “To postane način življenja, ne sme ti biti težko oziroma ti biti v breme,” je še poudaril sogovornik in dodal, da vse temelji na prostovoljstvu. Sam ima za seboj že več kot 150 iskalnih akcij. Kot je še pojasnil predsednik KVRP pa zadnje čase sicer najpogosteje sodelujejo pri iskanju pogrešanih oseb, predvsem dementnih, ki odidejo od doma. Nesreča take razsežnosti, kot je bil nedavni potres v Turčiji, je res izredni dogodek, je še zaključil Pogačnik.
Klub vodnikov reševalnih psov Kranj sicer deluje pod okriljem Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije (ZRPS), v okviru katere je trenutno aktivnih nekaj več kot 100 psov. KVRP Kranj je vključen tudi v mednarodno organizacijo IRO (International Search and Rescue Dog Organisation), v okviru katere je že kar nekaj njihovih članov opravilo tudi najtežji test v reševanju, tako imenovan MRT – Mission Readiness Test, ter prejelo mednarodni certifikat, ki priča o njihovi usposobljenosti za reševanje.
V spodnjem posnetku poglejte izseke urjenja na poligonu, ki prikazuje reševanje ponesrečenca izpod ruševine:
Slovenija je v Turčijo napotila reševalno pomoč v obliki enote enajstih pripadnikov civilne zaščite s sedmimi reševalnimi psi. Pet vodnikov iz Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije (ZRPS) in dva vodnika Kinološke zveze Slovenije – Komisije za reševalne pse. V Turčiji so tako v iskalnih akcijah sodelovali Matjaž Bolka, Andrej Žunič, Robert Anžič, Borut Modic, Roman Starman, Tomi Dražumerič in Uroš Sečkar ter njihovi štirinožni spremljevalci. Razmere na terenu so izjemno zahtevne, tako za vodnike kot tudi za reševalne pse. Kot je v petek sporočila Uprava RS za zaščito in reševanje, se je tako eden od skupno sedmih psov tako poškodoval, da ni mogel več sodelovati pri iskanju.
Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje/FACEBOOK
Reševalni pes Mali. (Jan Gregorc/N1)
David Pogačnik (Jan Gregorc/N1)
Klub vodnikov reševalnih psov Kranj. (Jan Gregorc/N1)
