Kako je najslavnejša gospa na svetu postala legenda kriminalne zgodbe

Avgusta 1911 so iz pariškega muzeja Louvre ukradli Mono Lizo italijanskega renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, dogodek pa je za vedno spremenil status te znamenite umetnine. Njeno izginotje je v le nekaj dneh preraslo v mednarodno senzacijo, ko so jo dve leti pozneje vendarle našli, pa je Mona Liza postala najslavnejša slika na svetu.

Na dan ene najslavnejših kraj v zgodovini je bil Louvre zaprt za obiskovalce. Italijanski steklar Vincenzo Peruggia, ki je v muzeju že večkrat nameščal zaščitna stekla na dragocene umetnine, je izkoristil dobro poznavanje muzejskih prostorov.

Peruggia je po navedbah revije Smithsonian z bratoma Lancelotti vstopil v Louvre in, oblečen kot muzejski delavec, umetnino snel s stene. Nato se je umaknil v prazen prostor, kjer je portret nemoteno odstranil z okvirja, ga skril pod oblačila in preprosto odkorakal iz muzeja, piše Punkufer.

Minilo je več kot 24ur, preden so opazili, da Mona Lize ni. Ko je novica prišla v javnost, je sprožila pravo medijsko eksplozijo. Obsežno policijsko iskalno akcijo so spremljali senzacionalni časopisni naslovi, za informacije, ki bi pripomogle k najdbi umetnine, pa so razpisali tudi denarno nagrado.

Dve leti je ostala skrita, nato pa je pristala v Italiji

Pariški muzej so po nekaj dneh znova odprli, pod prazno steno, na kateri je prej visela Mona Liza, pa so se začele zbirati množice. Pred krajo umetnina sicer ni bila neznana, vendar še zdaleč ni veljala za glavno zvezdo Louvra, kakršna je danes. Kritiki so jo cenili, zlasti od druge polovice 19. stoletja, toda njena priljubljenost še ni dosegla svetovnih razsežnosti.

Kraja pa je vse spremenila. Mona Liza ni bila več zgolj da Vincijeva slika, temveč "tista, ki je izginila". Bila je predmet policijske preiskave, časopisnih člankov, ugibanj in mednarodnega iskanja. Mediji so objavljali njene reprodukcije, zgodba o njenem izginotju pa je prek satiričnih razglednic, pesmi in šal prodrla tudi v popularno kulturo. Ljudje so medtem množično prihajali v Louvre, da bi si ogledali prazno mesto, kjer je nekoč visela.

Zaradi viharja Peruggia umetnine ni mogel preprosto prodati, zato je več kot dve leti ostala skrita. Hranil jo je v svojem stanovanju, policija pa se je med preiskavo z njim celo pogovarjala. Decembra 1913 je sliko odnesel v Firence in jo poskušal prodati trgovcu z umetninami Alfredu Geriju. Ta je hitro spoznal, za katero umetnino gre, in obvestil policijo.

Po aretaciji je Peruggia trdil, da je želel sliko vrniti "domov", v Italijo. Toda ker jo je v Francijo prinesel že sam Leonardo da Vinci, mu domoljubna razlaga ni bila v veliko pomoč. Kljub temu so Mono Lizo po najdbi najprej razstavili v Italiji, šele nato pa se je vrnila v Francijo.

Ko so Mono Lizo znova razstavili v Louvru, si jo je že v prvih dveh dneh prišlo ogledat več kot sto tisoč ljudi. Danes tudi Louvre njeno svetovno slavo uradno povezuje prav s to krajo. Ne Leonardov podpis ne skrivnostni nasmeh ne mojstrska tehnika sfumata je niso proslavili tako kot dejstvo, da je postala junakinja kriminalne zgodbe, še piše Punkufer.