Na rojstnodnevno zabavo so povabljeni vsi iz vrtca, razen enega: bi morali starši ukrepati?

Otroški rojstni dnevi naj bi bili polni veselja, smeha in lepih spominov, a včasih lahko postanejo tudi vir žalosti in razočaranja. Kaj storiti, ko vaš otrok izve, da so na rojstnodnevno zabavo povabljeni skoraj vsi njegovi vrtčevski prijatelji, le njega ni na seznamu gostov? Prav takšna situacija je sprožila živahno razpravo med starši na družbenih omrežjih, njihova mnenja pa so vse prej kot enotna.

Kot poroča Index.hr, so na hrvaški Facebookovi strani Pitaj pedijatra objavili vprašanje, ki se je dotaknilo številnih staršev. Predstavljajte si, da vaš otrok ni povabljen na rojstnodnevno zabavo prijatelja iz vrtca, medtem ko so vabilo prejeli skoraj vsi drugi otroci. Bi poklicali starše slavljenca, otroka potolažili in mu pojasnili, da ne more biti povabljen na vsako praznovanje, ali bi se odzvali v skupini staršev na WhatsAppu?

Še pomembnejše pa je vprašanje, ki je razdelilo komentatorje: ali bi morali otroci na rojstnodnevno zabavo povabiti celotno vrtčevsko skupino, ali imajo pravico sami izbrati, s kom želijo praznovati?

"Tisti žalostni pogled je najtežje prenesti"

Nekateri starši poudarjajo, da ni nič spornega, če otrok na praznovanje povabi le nekaj svojih najbližjih prijateljev. Povsem drugače pa je, če so vabila namenjena skoraj vsem otrokom iz skupine, en sam otrok pa ostane izključen.

Ena od mam je opisala, kako boleče je lahko takšno doživetje. Otrok vidi, da so drugi pri svojih omaricah prejeli vabila, sam pa ga ni dobil. Še težje je, če je bil prepričan, da so ti otroci njegovi prijatelji.

Po njenem mnenju je takšno razočaranje težko pojasniti, še posebej, ko moraš ob tem gledati žalost svojega otroka. Ob tem je predlagala tudi preprosto rešitev: če otrok želi povabiti le izbrane prijatelje, naj starši vabila pošljejo zasebno, na primer v digitalni obliki, in ne pred celotno skupino.

Podobno je razmišljala druga komentatorka, ki je opozorila, da ni enako, če na zabavo ne povabimo polovice skupine ali če izpustimo zgolj enega otroka.

Kljub temu se sama ne bi obrnila ne na vzgojitelje ne na starše slavljenca. Svojemu otroku bi poskušala pojasniti, da v življenju včasih doživimo tudi neprijetne trenutke in da nas ne morejo vsi vedno vključiti v svoje načrte.

Ko se otroška zavrnitev spremeni v boleč spomin

Ena od mam je delila tudi osebno izkušnjo, ki jo je njena hči doživela v sedmem razredu osnovne šole.

Za svoj rojstni dan je deklica povabila le eno prijateljico, s katero sta skupaj preživeli večer. Pripravili sta pico, torto in piškote ter se imeli lepo.

Nekaj mesecev pozneje pa je ta ista prijateljica praznovala rojstni dan in na zabavo povabila skoraj ves razred. Edina, ki je ostala brez povabila, je bila prav njena hči.

Za deklico je bilo to zelo boleče. Še posebej zato, ker je morala po neprijetnem dogodku še eno šolsko leto preživljati v istem razredu z vrstniki, ki so bili povabljeni na zabavo.

Mama je priznala, da sta se o dogodku veliko pogovarjali. Čeprav je bila izkušnja težka, je njena hči sčasoma našla nove prijatelje in se naučila, da ena zavrnitev ne pomeni, da je z njo kaj narobe.

Zgodba je tako pokazala, da lahko otroške izkušnje izključevanja pustijo globok pečat, vendar se lahko z ustrezno podporo staršev iz njih razvijejo tudi pomembne življenjske lekcije.

"Zakaj bi moral povabiti nekoga, ki ga ustrahuje?"

Na drugi strani razprave so starši, ki menijo, da otrok ne bi smeli siliti v povabilo vseh vrstnikov.

Po njihovem mnenju mora imeti slavljenec pravico, da sam odloči, s kom želi preživeti svoj posebni dan. Še posebej, če so v skupini otroci, s katerimi se ne razume, ali celo takšni, ki ga žalijo oziroma ustrahujejo.

Ena od mam je poudarila, da bi bilo nesmiselno od otroka zahtevati, naj na svojo zabavo povabi nekoga, ki ga ne mara, ga ne sprejema ali mu povzroča težave. Takšna zahteva bi lahko pomenila, da mora otrok na lastnem praznovanju potisniti svoje občutke na stran zgolj zato, da drugi ne bi bili žalostni.

Po njenem mnenju bi morali starši otrokom pomagati razumeti, da niso vedno povabljeni na vse dogodke in da je tudi razočaranje del odraščanja.

Podobno razmišljajo tudi drugi komentatorji, ki menijo, da odrasli prav tako ne vabimo vseh svojih znancev na praznovanja, zato tega ne bi smeli zahtevati niti od otrok.

Ena od mam je ob tem razkrila, da njena hči ne povabi vseh sošolcev, saj so nekateri do nje neprijazni že od vrtčevskih let. V takšnih okoliščinah se ji zdi povsem razumljivo, da otrok izbere družbo, v kateri se počuti varno in sprejeto.

Nekateri so se odzvali tudi s humorjem

Med številnimi resnimi in čustvenimi komentarji se je našlo tudi nekaj šaljivih odzivov.

Eden od staršev je situacijo obrnil na glavo in zapisal, da je lahko ne povabilo tudi priložnost za prihranek denarja, saj jim ne bo treba kupiti še enega darila.

Drugi je preprosto priznal, da mu je pravzaprav všeč, če se jim ni treba udeležiti še enega otroškega rojstnega dne.

Nekateri pa so se dotaknili tudi vse bolj razkošnih otroških praznovanj. Po njihovem mnenju so rojstni dnevi v zadnjih letih postali pravi mali spektakli, na katerih se pogosto pretirava z organizacijo, številom gostov in stroški.

Ali je treba povabiti vse otroke, ali je dovoljeno izbrati prijatelje?

Razprava je znova odprla vprašanje, s katerim se srečujejo številni starši: kako otroka naučiti spoštovati druge, ne da bi mu pri tem odvzeli pravico do lastne izbire?

Povabiti nekaj najbližjih prijateljev je nekaj povsem drugega kot povabiti skoraj celotno skupino in namerno izpustiti enega otroka. A tudi pravilo, da je treba vedno povabiti vse, ni nujno najboljša rešitev. Še posebej ne v primerih, ko med otroki prihaja do konfliktov ali vrstniškega nasilja.

Pomembno vlogo imajo pri tem starši, ki lahko z nekaj občutljivosti preprečijo marsikatero nepotrebno bolečino. Vabila lahko pošljejo zasebno, se izognejo javnemu razdeljevanju pred drugimi otroki in se z otrokom pogovorijo o tem, kako lahko njegove odločitve vplivajo na vrstnike.

Če pa je njihov otrok tisti, ki ostane brez povabila, je najpomembnejše, da njegovih občutkov ne zmanjšujejo ali odpravijo z besedami, da to ni nič takega. Otrok potrebuje predvsem razumevanje, občutek varnosti in pojasnilo, da izključitev z ene zabave ne pomeni, da ni vreden prijateljstva.

Morda je prav to najpomembnejša lekcija celotne razprave: otrokom ni treba biti prijatelj z vsemi, vendar se lahko že zelo zgodaj naučijo, da je mogoče lastne želje uresničevati tudi na način, ki do drugih pokaže nekaj prijaznosti in spoštovanja.