Najhitrejša stvar, kar jih je naredil človek – od Ljubljane do Zadra v sekundi

Gre za Nasino sončno sondo Parker, sondo velikosti malega avtomobila, ki se je uspela približati Soncu bolj kot katerikoli drug stroj, ki ga je človek poslal v vesolje.

Sondo, imenovano po ameriškem astrofiziku Eugenu Parkerju, ki je prvi razložil pojav sončnega vetra, so na pot proti Soncu izstrelili avgusta leta 2018.

Že novembra tistega leta se je sonda Soncu že močno približala, a je za rekordno najmanjšo razdaljo – le 6,1 milijona kilometrov – potrebovala še 6 let. Prvič se je na to razdaljo našemu Soncu približala 24. decembra 2024.

V sekundi preleti razdaljo enako tisti med Ljubljano in Zadrom

Pri tem se je "dotaknila" njegove korone – izjemno vroče Sončeve atmosfere in skozi njo zletela s hitrostjo okoli 700.000 kilometrov na uro ter s tem podrla še en rekord: noben izdelek človeške roke takšne hitrosti še ni dosegel.

Parker odkriva skrivnost Sončevega vetra in neviht

Parkerjeva glavna naloga je meriti jakost magnetnih polj na Soncu in raziskati, kako nastajajo sončni veter in sončne nevihte (močni izbruhi Sončeve mase oziroma delcev) ter zakaj je Sončeva korona veliko bolj vroča od njegove površine.

V ta namen se sonda Soncu približa vsakih 88 dni, kolikor potrebuje za en krog okoli njega, kar pomeni približno 4 bližnje prelete na leto.

Pri vsakem takem preletu močno pospeši, leti skozi Sončevo korono in zbira podatke.

Trenutno je Parker od Sonca oddaljen okoli 60 do 70 milijonov kilometrov, od Zemlje pa približno 180 milijonov.

Trenutno leti precej počasneje kot pri rekordnih preletih mimo Sonca, saj se največja hitrost doseže šele tik ob periheliju (najbližji točki Soncu).

Naslednji bližnji prelet Sonca je predviden junija 2026.

Čudežni ščit, ki sondi v peklu ustvarja okolje klimatizirane pisarne

Najbližji preleti trajajo relativno kratek čas, le nekaj ur, nato pa se sonda ponovno oddalji daleč stran od Sonca, skoraj do orbite Venere.

Vendar pa se Parker v tistih nekaj urah, ko je Soncu najbližje, giblje v območju, kjer temperature dosežejo ekstremne vrednosti – več milijonov stopinj Celzija.

Takšne temperature so za nas popolnoma nepredstavljive in zato si je težko tudi predstavljati, da v takšnih pogojih sploh kaj lahko obstaja.

Poleg tega je sonda ves čas izpostavljena intenzivnemu sevanju in delcem, ki bi večino vesoljskih plovil uničili v nekaj urah. Pa vendar Parker te temperature in sevanja lahko prenese.

To mu omogoča poseben toplotni ščit, ki velja za enega najnaprednejših inženirskih kosov, kar jih je kdajkoli ustvaril človek, piše portal N1 Hrvaška.

Gre za približno deset centimetrov debelo ploščo, široko okoli dva metra in pol, ki tehta približno 70 kilogramov.

Notranjost ščita je sestavljena iz jedra iz ogljikove pene, stisnjenega med dvema ogljikovima kompozitnima ploščama, zunanjost pa je prevlečena s posebno belo keramiko na osnovi aluminija, ki odbija ogromno sončnega sevanja.

Ves čas misije je ščit nenehno obrnjen proti Soncu, medtem ko so vsi ključni sistemi in znanstveni instrumenti v senci za njim.

Tako se proti Soncu obrnjena zunanja stran ščita segreje na več kot 1.370 stopinj Celzija, notranja stran, oddaljena le nekaj centimetrov, pa se ogreje le do blizu sobne temperature. Tako bi lahko rekli, da Parkerjevi instrumenti delujejo v okolju prijetno klimatizirane pisarne.

Dve desetletji razvoja in zaupanja v izračune

Razvoj tega ščita je trajal skoraj dve desetletji.

Inženirji so začeli eksperimentirati z materiali, ki bi lahko vzdržali ekstremne temperature in sevanje, že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Poseben izziv je bil zasnovati lahko ogljikovo strukturo, zaščitni beli premaz in metode za spajanje plasti, ki naj ne bi razpadle v pogojih, ki bi stopili večino materialov.

Testiranje je predstavljalo dodatno težavo, saj na Zemlji ni nobenega objekta, ki bi lahko v celoti simuliral razmere v bližini Sonca.

Znanstveniki so zato morali različne elemente testirati ločeno, v več laboratorijih in pod različnimi pogoji, nato pa te podatke uporabiti za oceno, kako bi se ščit obnesel v dejanski misiji.

V praksi to pomeni, da je bila Parkerjeva sončna sonda poslana v okolje, ki ga na Zemlji nikoli ne bi bilo mogoče v celoti reproducirati.

Uspeh misije torej ni le rezultat napredne tehnologije, temveč tudi natančnih izračunov in zaupanja inženirjev v modele, ki jih razvijajo že leta.

Spodaj pa si lahko ogledate kratek video o sondi Parker in njeni misiji.