Neverjetni prizori vasi, ki jo je po odhodu prebivalcev prevzela narava (FOTO)

Na vrhuncu svojega razvoja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je imela vas Houtouvan na otoku Šengšan, 64 kilometrov od Šanghaja, več kot 2000 prebivalcev in je zaradi svoje blaginje dobila vzdevek "Mali Tajvan".

Kljub temu pa so se prebivalci v naslednjih letih začeli izseljevati in leta 2002 je vas zapustil še zadnji.

Vse odtlej mestu vlada narava, natančneje divja trta, ki pa je nekdanje ribiško mestece spremenila v najbolj fotografirano ruševino na Kitajskem, piše portal N1 Srbija.

Vas je "ubilo" pristanišče

Houtouvana ni uničila katastrofa, vojna ali vladna odločitev. Ubilo ga je pristanišče, ki je bilo deset metrov preplitvo.

Vas je spomenik tiraniji logistike – primer tega, kaj se zgodi, ko geografija, ki je ustvarila bogastvo skupnosti, postane ista geografija, ki jo naredi zastarelo.

Vas je bila sicer ustanovljena v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot del kitajskih povojnih prizadevanj za razvoj obalnih ribolovnih zmogljivosti.

Družine s celine so se naselile na severnem pobočju Šengšana in zgradile hiše iz armirane opeke in betona.

Arhitektura, ki se je ohranila do danes, govori o blaginji, ne o revščini. To niso bile koče. Bile so večnadstropne hiše z dvorišči, obloženimi fasadami in balkoni s pogledom na pristanišče.

Blaginja je bila resnična, vendar je bila odvisna od dveh pogojev, ki sta se zdela trajna, a nista bila: obilice rib v okoliških vodah in pristanišča, dovolj globokega za ladje, ki so lovile ribe.

Kako je narava v 20 letih osvojila Houtouvan

Glavni ustvarjalec preobrazbe Houtouvana je Parthenocissus tricuspidata, rastlina znana tudi kot divja ali Vičijeva trta oziroma bostonski bršljan ali japonska vzpenjavka.

Rastlina izvira iz vzhodne Azije in uspeva prav v pogojih, ki jih ponuja otok Šengšan – visoka vlažnost, pogoste padavine, mile zime in obilica navpičnih plezalnih površin.

V Houtouvanu pa stavb ne le prekriva, postala je njihov glavni nosilni element.

Zidovi, ki so zaradi desetletij izpostavljenosti slanemu zraku in dežju izgubili omet, so preživeli le zato, ker opeke na mestu drži mreža korenin.

Subtropsko podnebje obale Vzhodnokitajskega morja je proces še pospešilo.

Šengšan letno namreč prejme več kot 1200 milimetrov padavin. Morska megla, ki prihaja s severa, prekrije vse površine s soljo in vlago.

V suhem in zmernem podnebju zapuščeni kraji počasi propadajo pod plastmi prahu.

V vročem in vlažnem okolju Houtouvana je zapuščenost povzročila eksplozijo rastlinstva, ki je v manj kot desetletju prekrila celotno vas.

Obiskovalci najprej opazijo tišino

Obiskovalci običajno najprej opazijo tišino. Ne tišino praznine, temveč tišino gostega rastlinja, utišano vzdušje rastlinjaka, kjer veter prehaja skozi milijone listov, preden doseže ušesa.

Hiše so zatesnjene s plazilko, vendar niso vedno popolnoma neprepustne. Skozi vrata na mestih, kjer rastline rastejo redkeje, je mogoče videti notranjost, zamrznjeno v času iz zgodnjih 2000-ih: leseno pohištvo, prekrito z zelenjem, stene, poškodovane od vlage, in tla, posuta s plastmi odpadlega listja.

Stavbe niso več varne – mnoge strehe so se zrušile, prav tako tla, stopnišča pa vodijo v sobe, ki ne obstajajo več.

Na skoraj vsakem vhodu so postavljeni opozorilni znaki. Lepota zunanjosti tako skriva ruševino, ki se z vsako novo deževno sezono še naprej ruši.