Minilo je rekordno toplo leto 2023. Čeprav vemo, kaj se dogaja in zakaj, so bili tudi izpusti ogljikovega dioksida zaradi kurjenja fosilnih goriv rekordno visoki. V letu 2024 nas čakajo nove vremenske katastrofe. Klimatolog dr. Žiga Zaplotnik za N1 razlaga, kam nas vodi naše neukrepanje. Zakaj ga najbolj skrbita Amazonija in Antarktika, kaj se tam dogaja, zakaj je to pomembno za ves svet ter kako se sam sooča s podnebno anksioznostjo?
Ob prehodu iz rekordno toplega leta 2023, v katerem so bili zaradi kurjenja fosilnih goriv rekordno visoki tudi izpusti CO2, smo se pred nekaj dnevi pogovarjali s klimatologom dr. Žigo Zaplotnikom, raziskovalcem na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) in docentom na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko ter predsednikom podnebnega sveta.
Ob novem letu je v Ljubljani okrog 10 °C. V zraku se “voha pomlad”. S kakšnimi občutki to navdaja vas klimatologe?
Občutki niso nič posebnega. Vse to smo že doživeli tudi lani ob koncu zime, ko so temperaturne anomalije ravno tako dosegle nekje okrog 10 stopinj C. Je pa res, da leto 2023 je izjemno, predvsem globalno, pa tudi v Sloveniji.
Če pogledamo statistiko, so bili vsi meseci od junija do novembra 2023 globalno rekordno topli. Tudi december bo globalno rekordno topel. To pomeni, da še noben december zgodovini naših meritev, vsaj od predindustrijske dobe dalje, ki jo definiramo kot obdobje med 1850 in 1900, ni bil tako topel, kot je zdaj.
Praktično smo nad tisto magično mejo 1,5 ° Celzija glede na predindustrijsko dobo že vse od začetka julija. Nekaj dni novembra smo globalno celo presegli 2 °C Celzija odstopanja od predindustrijske dobe, to je tista meja, ki se ji moramo izogniti na vse pretege. 2023 je bilo globalno kot celota rekordno toplo in tudi prihodnje leto bo rekordno toplo, to lahko napovemo z veliko verjetnostjo.
Zelo verjetno je, da je bilo leto 2023 tudi v Sloveniji rekordno toplo. Če gledamo le podatke do 21. decembra, je bilo rekordno toplo. “Tekma” z letom 2022 bo še napeta, odločali bodo zadnji dnevi. V vsakem primeru je bilo ali rekordno ali pa drugo najtoplejše.
Pričakujemo, da bo to leto globalno znova rekordno toplo
Razlog za to je, poleg človeških vplivov zaradi toplogrednih plinov, el niño. Do kdaj bomo še čutili njegov vpliv?
ENSO (el niño južna oscilacija) je klimatski šum, lahko rečemo tudi vremenski šum, ker seveda vpliva tudi na vremenske vzorce. Vzorec se pojavlja vsakih 2 do 7 let, ta perioda torej ni fiksna, se nekoliko spreminja.
Povzroči, da nekoliko oslabi globokomorska cirkulacija v Tihem oceanu. Zato ocean slabše deluje kot ponor toplote, več toplote ostane v atmosferi. El niño je tudi v zgodovini vedno prispeval k temu, da smo imeli zelo topla leta, taki sta bili na primer leti 1998 in 2016 v nedavni zgodovini.
Letos je el niño zelo močan. Druga stvar pa je, da je naložen na vse naše dosedanje antropogene aktivnosti, ki so prispevale k dvigu temperature. Kombinacija obeh privede do teh rekordov, ki jih zdaj spremljamo. Napovedi el niña zadnjih nekaj mesecev so dokaj konsistentne, da bomo vrhunec doživeli nekje v obdobju med decembrom in februarjem, to pomeni zagotovo v naslednjih dveh ali treh mesecih. Potem naj bi oslabel, a bo še vedno vztrajal v pozitivni fazi vsaj do začetka poletja. Od tam naprej je precej negotovo, kaj se bo zgodilo.
To pomeni, da bomo v el niño fazi zagotovo še vsaj prvo polovico leta 2024 in to je – poleg naših antropogenih vplivov – glavni razlog, da pričakujemo, da bo to leto globalno znova rekordno toplo.
El niño je pojav, ki ga pripišemo naravni klimatski variabilnosti in ni povezan s človekovim delovanjem. Je pa vseeno zelo pomemben pojav – že nobelovec Giorgio Parisi je v študiji z italijanskim teoretičnim fizikom Robertom Benzijem in sodelavci pokazal, da klimatski šum, kot je el niño, lahko razloži hitre prehode med ledenimi dobami in toplimi obdobji ob le malenkost spremenjenih astronomskih dejavnikih, kakršni so precesija Zemlijne osi, sprememba nagiba Zemljine osi ali eliptičnosti tira (kar se naravno dogaja).
Dandanes smo energijsko bilanco planeta spremenili bistveno bolj, kot jo spremenijo ti astronomski dejavniki, saj smo povečali koncentracijo toplogrednih plinov. V tem kontekstu je el niño lahko nevaren, ker lahko povzroči tranzicijo različnih komponent Zemljinega klimatskega sistema iz enega stabilnega stanja v drugo stabilno stanje.
Dogajanje na Antarktiki: česa podobnega še nismo zaznali
Ali nas lahko torej el niño potisne v ledeno dobo?
ENSO oscilacija, pri kateri se izmenjujeta la niña in el niño, oziroma njena hladna faza, la niña, nas trenutno ne more pahniti v ledeno dobo. Koncentracija CO2 v zraku je namreč bistveno previsoka.
Kaj trenutno predstavlja največje tveganje?
Trenutno imamo odprti dve prelomni točki. Ena je antarktični led, druga pa amazonski gozd.
Površina ledu okrog Antarktike v Južnem oceanu je v zadnjih 7 letih od 5 do 10 odstotkov nižja, kot je bila kadarkoli v izmerjeni preteklosti (slika spodaj). 5 do 10 odstotkov se ne sliši veliko, ampak če pa pogledamo statistično, je to res izjemna anomalija, česa podobnega nismo še nikoli zaznali. Predvsem je to pomembno v poletnih mesecih, saj vpliva na planetarno sposobnost odbijanja sončne svetlobe.
Površina morskega ledu ni zelo oscilirala v preteklih desetletjih, letni cikli so bili zelo konstantni. Zdaj se je pa to zelo hitro začelo spreminjati. Glavni problem je, ker je tako planet nekoliko “manj bel” in tako se odbojnost Zemlje za neposredno sončno sevanje zmanjša, Zemlja pa več toplote absorbira. Že tako je trenutno prejme bistveno več, kot jo je zmožna oddati.
Amazonski gozd v savano?
Druga stvar je, da imamo rekordno sušo v Amazoniji – rekordno malo padavin v zadnjih 40 letih v kombinaciji z rekordno visokimi temperaturami. Pojav, kot je el niño, bi lahko sprožil nepovratno tranzicijo amazonskega gozda v savano. To je vsaj zame trenutno glavni strah. Amazonski gozd namreč sam sebe ohranja prek mehanizma evaporacije. Iz rastlin izhlapeva vodna para, ki se nato nad amazonskim deževnim gozdom kondenzira in spet pade v obliki padavin. To pomeni, da amazonski gozd vzdržuje sebi ugodno lokalno klimo.
Če temu sistemu odvzamete katerikoli element, če spremenite klimo ali pa površje z izsekavanjem, tega sožitja ne bo več. In to bo vplivalo tako na klimo kot na gozd pod njo. Študije kažejo, da je amazonski gozd izjemno občutljiv na že precej majhne dvige temperature v kombinaciji s tem, kolikšna je stopnja deforestacije. Ta točka preloma utegne biti precej blizu. Trenutno je glede na študije blizu 20 odstotkov gozda izsekanega, okrog 40 odstotkov pa degradiranega.
Dogaja se “v živo”. Letos je bilo v najbolj intenzivni rastni dobi padavin 40 odstotkov manj od povprečja. Zdi se kot oddaljen problem, a ni. Prvič, ker k temu prispevamo tudi mi. Izsekavanje se dogaja tudi zaradi uvoza krme in lesa v Evropo. Drugič, ker je amazonski gozd glavni kopenski ponor ogljikovega dioksida. Če se povratna zanka sproži in pride do tranzicije amazonskega gozda v savano, bo to območje veliko slabši ponor.
Podnebne povratne zanke
Podnebne povratne zanke – to pomeni, da podnebne spremembe povzročajo še hujše podnebne spremembe – so med najbolj strašljivimi pojavi, ki jih pričakujemo. Se že dogajajo?
Ja, nekatere se že. V letu 2023 so požari v Kanadi, ki so bili posledica nenavadno suhega in toplega vremena v poletju, prispevali približno 30-krat več emisij (460 milijonov ton CO2) kot recimo cela Slovenija (v letu 2021 približno 16 milijonov ton CO2).
Te povratne zanke se že sprožajo, a za zdaj posledice še niso tako hude, da jih ne bi mogli s človeškimi napori blažiti.
V Sloveniji smo imeli v letu 2023 hude poplave, v letu 2022 sušo in požare. Kaj se nam obeta letos?
Ekstremne vremenske dogodke je za pol leta naprej nehvaležno in nemogoče napovedovati. Lahko pa z gotovostjo trdimo, da bodo atmosferski pogoji za razvoj ekstremnih vremenskih dogodkov še naprej ugodni. Zaradi višjih temperatur je namreč v zraku večja količina vodne pare. To je glavni mehanizem, ki spodbuja razvoj vse bolj ekstremnih dogodkov. Tudi poplav, ki smo jih imeli nedavno.
Glede tega se ne bo nič spremenilo. Še višje temperature, še več vodne pare in tako bo šlo, dokler ne spravimo naših antropogenih emisij na nič. Takrat bo šele koncentracija CO2 v zraku začela stagnirati. Takrat ne bo več prihajalo do rasti temperature. Od takrat naprej se tudi količina vodne pare v zraku predvidoma ne bo več povečevala.
1,5 °C je cilj za slikanice
Podnebni sporazum, sprejet na podnebni konferenci v Dubaju govori o “prehodu od fosilnih goriv”. Kako ga ocenjujete? Kako verjetno je, da s tem sporazumom oziroma ukrepi, ki jih trenutno države sprejemajo, ostanemo pod 1,5 stopinje?
Mislim, da moramo gledati realno in menim, da je 1,5 stopinje nedosegljivo. Ukrepamo prepozno, a vseeno se ne smemo ustaviti, da se vsaj izognemo najhujšim scenarijem. Izgleda slabo, a hkrati bistveno bolje kot pred desetletjem. Glede na to, da sporazum sploh prvič v zgodovini omenja fosilna goriva, mislim, da je tudi 2 °C glede na trenutne politike nedosegljiv cilj. Trenutno smo na poti do dviga globalne povprečne temperature za 2,5 do 2,7 stopinje, kar za Slovenijo pomeni skoraj 5 °C do takrat, ko naj bi temperature začele stagnirati, torej nekje v zadnji triadi stoletja.
Da bi se obdržali pod 1,5 °C ob trenutnih “naporih”, nimamo nobenih možnosti. Že zdaj smo globalno na 1,2 do 1,3 °C Celzija.
Do 2030 bi morali emisije globalno drastično zmanjšati, če bi želeli ta cilj doseči. Pa vidimo, da ga še Evropi, enemu najbolj razvitih in podnebno ambicioznih delov sveta, ne bo uspelo doseči. Emisije moramo zmanjšati za 60 ali 65 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 oziroma za skoraj 45 odstotkov v primerjavi z letom 2019. Tega tudi Evropa ne bo dosegla.
1,5 °C je cilj za slikanice. Realno lahko pozabimo na to. Enostavno so prizadevanja za to premajhna.
Zakaj potem politiki še vedno govorijo o 1,5 °C? Da ne bi ljudi zajela panika?
V znanstvenih krogih se o tem ne pogovarjamo več, ta cilj že precej dolgo velja za nerealnega. Ne vem, zakaj odločevalci še govorijo o tem. Najbrž zato, da bi bila njihova politika skladna z ratificiranimi sporazumi. Kljub temu da je cilj nerealen, pa moramo ostati enako ambiciozni. Sam diskurz, da 1,5 °C ne moremo več doseči, je zato tudi nekoliko nevaren. Če bi se cilju 1,5 °C tako zlahka odrekli, bi zmanjšali napore in tako bi pod vprašaj postavili tudi cilj 2 °C in tako naprej.
Trenutno smo se globalno segreli za 1,25 stopinje. Kaj za Slovenijo pomeni 2 stopinji, ali 3 ali 5?
Iz osnovne termodinamike vemo, da se največja količina vodne pare v zraku (torej nasičena vrednost) poveča za okrog 7 odstotkov za vsako stopinjo Celzija ogrevanja. To pomeni, da bi imeli v 2 stopinji toplejši klimi 14 odstotkov več vodne pare v zraku in temu primerno bi se jo lahko tudi več izločilo v obliki padavin.
Študije so pokazale, da je ob zelo močnih padavinskih dogodkih v poletju ob visokih temperaturah rosišča ta učinek še amplificiran. Pride do 15 odstotkov, celo 18 odstotkov večje količine padavin za vsako stopinjo ogrevanja.
Če pomislimo, 18 odstotkov za vsako stopinjo, pomeni pri 5 stopinjah Celzija (za toliko se bo dvignila temperatura na območju Slovenije do konca stoletja v primerjavi s predindustrijsko dobo) 90 odstotkov večjo količino vodne pare v zraku.
Če je ob ekstremnem padavinskem dogodku nekoč padlo 100 milimetrov padavin v 24 urah, jih bo potem ob 5 °C toplejši klimi tako “čez palec” padlo 190 milimetrov.
Med 100 in 190 je ogromna razlika. Če pogledamo podatke projekta Crossrisk za Ljubljano, se 100 mm padavin v 24 urah zgodi v trenutni klimi v povprečju vsakih 5 let, torej ima dogodek 5-letno povratno dobo, 190 mm dogodek pa ima povratno dobo 250 let, torej 50-krat daljšo. V novi klimi pa se bo tak dogodek zgodil vsakih 5 let. Zato pogosto rečem, da naša infrastruktura na to ni pripravljena. Pa ne le infrastruktura, tudi našo krajino je izoblikovala neka druga klima. Nova jo bo preoblikovala.
Zakaj se Slovenija segreva enkrat hitreje od povprečja?
Glavni razlog je to, da smo na kopnem. Tudi naša lega v zavetrju Alp glede na tipične zahodne vetrove pomeni, da smo manj na prepihu, Alpe nas varujejo pred direktnim vplivom Atlantika. Deli kontinentov, kjer je hladilni vpliv oceanov nekoliko manjši, se segrevajo bolj kot tisti bližje oceanom. Drugi razlogi so povsem lokalni: višje zimske temperature pomenijo manjšo višino in trajanje snežne odeje, zaradi česar se spodnjim plastem ozračja ne uspe toliko ohladiti, podnevi pa površje manj efektivno odbija sončevo sevanje. V nižinskih predelih Slovenije ima verjetno pomemben vpliv tudi manjša onesnaženost zraka, ki vpliva npr. na zmanjšano število dni z meglo.
Veliko podnebnih znanstvenikov se sooča z anksioznostjo, tudi jaz. … Zaradi anemičnosti človeštva.
Včasih mediji ob novem letu objavljamo napovedi vedeževalcev. Kako zanesljive pa so napovedi klimatologov?
To je slabši del te zgodbe. Mi le približno vemo, za koliko se bo segrelo, te napovedi imajo “ovojnico negotovosti”. Prej sem rekel, da se bomo globalno segreli za 2,5 ali 2,7 stopinje, ampak to je le srednja ocena. Podlaga zanjo sta srednja projekcija poteka emisij toplogrednih plinov, torej našega vpliva, pa tudi srednja ocena glede odziva klimatskega sistema, ki pa je tudi nekoliko neznan.
To je srednja ocena, govorimo o petdesetem percentilu, kar pomeni, da je 50 odstotkov scenarijev toplejših od tega, 50 odstotkov scenarijev pa hladnejših.
Obstaja 10-odstotna verjetnost, da se bo Slovenija segrela za 6,7 °C ali več. To so ogromne številke. Večkrat rečem, da evidentno ne obvladujemo tveganj. Če bi jih, bi ovrednotili tudi ceno najslabšega scenarija – tako se namreč naredi detajlna analiza tveganj. Mi pa upamo, da se bo zgodil srednji scenarij in pri tem upamo, da se bo človeška civilizacija na to še zmogla prilagoditi – mirno prilagoditi.
Kako se ob vseh teh podatkih, ki jih poznate in proučujete, osebno soočate s strahom pred to grozečo prihodnostjo?
Komunikacija zame deluje zdravilno. Predvsem vsaj daje občutek, da poskušaš nekaj narediti. Ničesar si ne bom zameril.
Jaz sicer skušam minimizirati svoj ogljični odtis, kolikor se da, tako s prehrano, nadzorom porabe energije kot načinom transporta. Pogosto sem na poti med Bonnom v Nemčiji in Slovenijo, in ne letim, vozim se izključno z vlaki.
Veliko podnebnih znanstvenikov se sooča z anksioznostjo, tudi jaz. Ne toliko zaradi tega, kar prihaja, ampak bolj zaradi anemičnosti človeštva. Pretvarjamo se, kot da se nič ne dogaja, a pred očmi se nam spreminja habitat. Pozabljamo, da je razvoj človeške civilizacije v zadnjih 10.000 letih omogočila izključno stabilna klima.
Ljudje pogosto rečejo, da se o podnebnih spremembah ne bi pogovarjali, mnogim ob tej temi postane nelagodno. Mislim, da to ni prava pot. Prava pot je akcija, entuziastično iskanje rešitev, aktivno spreminjanje politik, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, komunikacija, izobraževanje, ne zatiskanje oči pred tem dejstvom.
Poleg občutkov anksioznosti so prisotni tudi občutki nemoči, pa tudi jeze. Predvsem zaradi neaktivnosti prejšnjih generacij. Fizika podnebnih sprememb je stara več kot 160 let, prve napovedi, kaj se utegne zgoditi, segajo v obdobje prehoda iz 19. v 20. stoletje, od 1960-ih so pa posledice zelo zelo jasne, simulirane z modeli, izmerjene. Leta 1990 je izšlo prvo poročilo medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC).
Še preden sem prišel na svet, so znanstveniki že dobro poznali problem in ga tudi skušali skomunicirati, ampak se očitno nikomur od odločevalcev problem ni zdel dovolj pomemben. Večina ljudi pač ne deluje preventivno, temveč retroaktivno. Torej se mora za akcijo najprej kaj hudega zgoditi.
Prezir čutim tudi do zanikovalcev podnebnih sprememb, ki so desetletja zelo uspešno zavajali javnost. Seveda je zavajanje javnosti prispevalo k temu, da so se sredstva za razvoj in raziskave nizkoogljičnih tehnologij začela stekati kasneje, posledično je tudi razvoj tehnologije zamujal. Desetletja so naftne družbe vlagala ogromna sredstva v zanikovalsko kampanjo …
Skrbi me, kako bodo prihodnje generacije gledale na nas in na naše predhodnike, ki smo se problema zavedali, pa kot družba nismo prav veliko ukrenili. Sprašujem se, kako bo ta generacija omenjena v prihodnjih zgodovinskih knjigah, še posebej, če nam problema ne uspe rešiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje