Je pomoč učencem s posebnimi potrebami pri nas dobro urejena? Ali imajo učenci od nje koristi? Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami že 20 let vodi zavod za šolstvo. V tem času se je nabralo ogromno podatkov, tokrat pa so prvič izvedli poglobljeno analizo sistema. Kakšne so njihove ugotovitve?
Pred dvajsetimi leti je država za vodenje postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pooblastila zavod za šolstvo. V tem obdobju se je nabrala obilica podatkov, zdaj so na zavodu pripravili njihovo analizo. O ključnih ugotovitvah analize smo se pogovarjali z vodjo oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na zavodu za šolstvo in eno od avtoric raziskave Zagotavljanje enakih možnosti v izobraževanju za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami dr. Natalijo Vovk Ornik.
“Veliko se govori o tem usmerjanju in o tem, da imajo otroci preveč odločb in da imamo preveč otrok s posebnimi potrebami. A v raziskavi ugotavljamo, da učenci z odločbami napredujejo na vseh vzgojno-izobraževalnih področjih,” je po koncu raziskave poudarila Vovk Ornik. Raziskava pa je pokazala tudi, da smo vse preveč osredotočeni na napredek na učnem področju. “Manj pa smo pozorni na napredek pri vključevanju otroka v socialno sredino ali pa razvoju veščin za čim večjo samostojnost v življenju,” je dodala.
Število izdanih odločb se povečuje. Zakaj?
V analiziranem obdobju se je število izdanih odločb povečalo. Vendar je, tako opozarja Vovk Ornik, treba ločiti med številom izdanih odločb in številom usmerjenih otrok, ki narašča počasneje kot število izdanih odločb. To je mogoče pojasniti s tem, da ima lahko en otrok izdanih več odločb. “Šola lahko zahteva spremembo usmeritve, če se med šolskim letom zgodi sprememba. Novo odločbo potrebuje tudi otrok, ki zamenja šolo, saj odločba ni prenosljiva,” je pojasnila.
Vendar narašča tudi število usmerjenih otrok. Čemu je to mogoče pripisati? “Nihanje je mogoče pojasniti s podatkom, da v zadnjih letih na šole prihajajo številčno močnejše generacije. To ni zanemarljiv podatek,” je rekla Vovk Ornik.
K naraščanju števila izdanih odločb in usmerjenih otrok pa so nekoliko pripomogle tudi spremembe zakonodaje ter meril in kriterijev, ki so podlaga za usmerjanje otrok za komisije. Predpisi so v analiziranem obdobju doživeli več ključnih sprememb. Kot je pojasnila Vovk Ornik, so se kriteriji precej spremenili leta 2015. Takrat so na primer dodali kriterije za otroke z avtističnimi motnjami.
Raziskovalci v analiziranem obdobju zaznavajo rahel porast otrok z avtističnimi motnjami. Narašča tudi število otrok, ki imajo prepoznane čustvene in vedenjske težave. “Narašča pa tudi populacija otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki jih je med celotno populacijo usmerjenih otrok tudi največ. Gre za otroke z najtežjo obliko specifičnih učnih težav, kot so otroci z disleksijo, diskalkulijo in disgrafijo,” je dejala. Ugotavljajo, da je tudi več otrok, ki so prepoznani kot dolgotrajno bolni. Delež slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter gibalno oviranih otrok pa je v analiziranih letih sorazmerno stabilen.
Otroci, ki imajo več opredeljenih ovir oziroma motenj oziroma tako imenovano sopojavnost primanjkljajev, predstavljajo kar 30 odstotkov otrok s posebnimi potrebami.
V analiziranih letih so raziskovalci opazili zanimivo nihanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Njihovo število je med letoma 2012 in 2019 naraščalo, nato pa je upadlo. To je mogoče pojasniti z uveljavitvijo zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami leta 2019. “Od uveljavitve zakona predšolskih otrok ne usmerjamo več. To je vplivalo na upad populacije otrok z govorno-jezikovnimi motnjami,” je razložila Vovk Ornik.
Ob uvedbi svetovalne storitve ure strokovne pomoči upadle
Kako se je strokovna pomoč v analiziranem obdobju spreminjala? Raziskovalci so ugotovili, da so ure strokovne pomoči upadle. Na začetku analiziranega obdobja je bila učencem dodeljena dodatna strokovna pomoč več kot treh ur na otroka na teden. Nekaj časa so imeli otroci tudi do štiri ure strokovne pomoči. Nato pa se je sistem spremenil v šolskem letu 2013/14, ko se je strokovna pomoč razdelila na dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj, dodatno strokovno pomoč kot učno pomoč ter svetovalno storitev, je pojasnila Vovk Ornik.
Od takrat so vsi otroci morali imeti vsaj eno uro svetovalne storitve, zaradi česar je dodatna strokovna pomoč v povprečju upadla na 2,5 šolske ure na otroka. “V zadnjih dveh šolskih letih opažamo rahel porast dodatne strokovne pomoči.” Skupaj s svetovalno storitvijo usmerjenim otrokom pripada 3,5 ure pomoči.
Kaj je svetovalna storitev? “Namenjena je ustvarjanju inkluzivnega okolja,” je povedala Vovk Ornik. Za svetovalno storitev ni nujno, da se izvaja z otrokom. V okviru teh ur lahko šola izvaja izobraževanja ali delavnice za učitelje, starše ali otroke. “Ta ura je namenjena okolju, v katero je vključen otrok, in temu, da okolje postaja čim bolj subtilno za sobivanje z otrokom s posebnimi potrebami.”
Sprva so šole novost sprejele z zadržkom, je povedala doktorica. “Na neki način so podcenjevale, češ da gre samo za eno uro, ki jo že izvajajo v okviru svojega dela.” Čeprav je bilo sprva mišljeno drugače, šole za izvajanje svetovalne storitve ne dobijo dodatnih materialnih ali finančnih sredstev. “Nekatere šole so se tega lotile sistematično. Iz skupnega števila ur, ki jih dobijo vsi otroci s posebnimi potrebami, organizirajo različne dejavnosti,” je navedla Vovk Ornik in dodala, da so smernice za organizacijo svetovalne storitve pripravili tudi na zavodu.
Ko otrok dobi odločbo, neha obiskovati dopolnilni pouk
“Ugotovili smo, da šole pogosto preveč čakajo na usmeritev otroka, da učitelj nato v razredu spremeni svojo poučevalno prakso,” je poudarila Vovk Ornik. Nekatere prilagoditve bi učitelji lahko izvedli že prej in bi koristile vsem učencem, ne le tistim z odločbo. Gre za metode dobre poučevalne prakse, kot so večja pisava, večji razmik med vrsticami, poravnava na levi strani, več prostora za pisanje, manj nalog na enem listu, uporaba nekih drugih pristopov poučevanja v razredih, je naštela. “S tem bi učitelj morda že lahko zadostil nekaterim potrebam otrok z učnimi težavami.”
Na zavodu pa opažajo tudi, da pomoč otroku na šoli, potem ko dobi odločbo, upade. Skladno s konceptom petstopenjskega modela namreč otrokom najprej pomagajo z že omenjeno dobro poučevalno prakso, nato pa z drugimi oblikami pomoči v okviru šole, kot so individualizacija, diferenciacija, vključevanje v dopolnilni pouk … Če to ne zadostuje, se vključi šolska svetovalna služba. Nato se lahko vključijo tudi zunanje strokovne ustanove. Šele peta stopnja pa je usmeritev otroka.
“Zelo izstopa tudi upad obiskovanja dopolnilnega pouka. To pomeni, da je vse orientirano na odločbo o usmeritvi, ki jo dobi otrok. Temu sledijo določene prilagoditve, dodatna strokovna pomoč. Morda šola in strokovna skupina oceni, da otrok niti ne potrebuje dopolnilnega pouka. Vendar ga odločba o usmeritvi ne izključuje. Če otrok dobi odločbo o usmeritvi, še ne pomeni, da otrok ne potrebuje dopolnilnega pouka pri kakšnem predmetu. Takrat skoraj to obiskovanje dopolnilnega pouka pri otrocih, ki imajo odločbo, ugasne,” je povedala Vovk Ornik.
Po prvi izdani odločbi število pripomočkov in didaktično-metodičnih prilagoditev naraste. To je tudi logično, saj komisija v odločbo zapiše priporočila, ta pa šola smiselno uporabi.
Zakaj je med usmerjenimi otroki več fantov kot deklet?
Glede na analizo je med usmerjenimi otroki več fantov kot deklet, fantje so zastopani v 55-odstotnem deležu. Kot je navedla Vovk Ornik, imajo fantje v večji meri kot dekleta prisotne govorno-jezikovne motnje, sopojavnost primanjkljajev in avtizem. Pri dekletih pa je več izgube sluha in dolgotrajnih bolezni, pri tem lahko gre za težave, ki izvirajo iz duševnih bolezni, kot sta anoreksija in bulimija. “Zanimivo je, da pri skupini otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja glede na spol ne opažamo večjih razlik,” je povedala. Opozorila je, da se tudi sicer rodi več dečkov kot deklic.
Nekaj razlik opažajo tudi v primerjavi statističnih regij. Največji delež usmerjenih otrok je v podravski statistični regiji, kjer je usmerjenih kar 18 odstotkov otrok. Najmanjši delež usmerjenih otrok pa je v savinjski statistični regiji, gre za 13,5 odstotka vseh otrok.
Razloge, zakaj nastajajo razlike, je težko posplošiti. Bi pa na učne težave lahko vplival nižji socialnoekonomski položaj, svoj del igra tudi delo komisij za usmerjanje, ki odločajo o otrokovi odločbi. Trenutno deluje 82 komisij, na zavodu pa bi si želeli njihovo delovanje čim bolj poenotiti, da bi imeli vsi otroci čim bolj enake možnosti.
Raziskava je sestavljena iz dveh delov. V prvem, kvantitativnem, so analizirali podatke, ki jih imajo s področja usmerjanja otrok s posebnimi potrebami od leta 2003 do konca šolskega leta 2020/21.
V drugem – kvalitativnem – delu so pregledali dokumentacijo 119 usmerjenih učencev osnovnih šol, ki imajo dva primanjkljaja. Izbirali so učence s primanjkljaji na posameznih področjih učenja v kombinaciji s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, govorno-jezikovnimi motnjami ali dolgotrajno bolnimi učenci. Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja namreč predstavljajo največji delež usmerjenih otrok. Med drugim so analizirali poročila šole ob prvi in drugi usmeritvi, prvo in drugo strokovno mnenje ter odločbo. Na podlagi analiz teh dokumentov so poskušali ugotoviti, kako se spreminjajo tudi določene prilagoditve in dodatna strokovna pomoč med samim izobraževanjem otrok.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!