Po šestih letih se vračajo Hostarji. Film Pr’ Hostar je leta 2016 na nov način pretresel slovensko filmsko sceno. Nekateri ga sovražijo, drugi obožujejo. Najbolj gledani slovenski celovečerni film v zgodovini samostojne države prihaja izpod rok nešolanih filmarjev, enakomislečih zvezdnikov YouTuba, ki so se našli v vrednotah, željah in prijateljstvu. S prvim filmom so se izpostavili in uveljavili. Naslednji teden na filmska platna prihaja nadaljevanje filma: Pr' Hostar 2 ‰. Pred predpremiero drugega dela smo se pogovarjali z režiserjem Luko Marčetićem in scenaristom Goranom Hrvaćaninom. Kakšen bo novi film, kaj se zgodi s "hostarji", kje so slava in milijon, kdo je nevoščljiv in v kom gori plamen maščevalnosti?
Navzven umirjeni režiser Luka Marčetić (Desna stran jajca, V dvoje, Dan ljubezni, Moje asocialno življenje …) in čustveni, vedno ekspresivni Goran Hrvaćanin (Gojko Ajkula) sta le del prvotne petčlanske ekipe “naturščikov”, kot se nešolani igralci in filmarji, ki so se uveljavili v industriji, imenujejo sami. Začeli so na ločenih projektih, uspelo jim je na spletni platformi YouTube. Pogovor z njima si lahko pogledate v zgornjem videu.
Med njima tudi navzven vladata očitna sproščenost in medsebojno spoštovanje. “Ugotovili smo, da nas združujejo iste moralne vrednote, da smo iz istega okolja, da smo semi sirotinja (napol reveži, op. a.),” pravi Hrvaćanin, Marčetić pa pristavi, da so popolna kombinacija, saj se ob delu dopolnjujejo, poslušajo, pri tem pa jih ego ne ovira. Kako so se našli? “To je taka filmska zgodba,” pripoveduje Marčetić o “usodnem” srečanju z Mariem Ćulibrkom na eni od avtobusnih postaj v Ljubljani, “samo zagledala sva se, kričala, se objela in skakala.” Takoj so se ujeli, povezali in pred šestimi leti posneli prvi celovečerni film. Ta je še vedno najbolj gledan slovenski celovečerec.
V Kinu Bežigrad, kjer so dobili podporo že ob začetkih prvega projekta in se počutijo domače, sta za N1 razkrila nekaj podrobnosti težko pričakovanega filma Pr’ Hostar 2‰. Že v ponedeljek bo prva predpremiera (ki bo natančno šest let po prvi predpremieri prvega filma), od skupno osmih, ki bodo po kinodvoranah v vseh večjih slovenskih krajih.
“Vmes smo dozoreli, bolj nam je jasno, kaj želimo sporočiti. Bistvo filma ni samo, da preklinjamo, hoteli smo več vsebine in manj preklinjanja,” pravi Hrvaćanin, preden v svojem stilu nadaljuje s kletvicami. Skupaj z Dejanom Krupićem je napisal scenarij tudi za drugi del filma. “Smisel je, da rastemo,” dodaja. Nadgradnja “hostarjev” — komičnih likov, ki v prvem filmu upodabljajo skorajda vse stereotipe, vulgarizme in slabe lastnosti slovenske družbe, jim je predstavljala največji izziv. Stereotipni ženski lik natakarice Tatjane so nadgradili v modernizirano verzijo, ki je po besedah režiserja zdaj “hud ženski lik”.
Celotno zgodbo so tokrat zasnovali na liku priliznjenega prevajalca Tristana, ki ga je v prvem delu igral Niko Zagode. “V prvem delu je bilo neko jedrce, delujoča enota, ki se razbije na pol, nato se oni obrnejo proti njemu,” pripoveduje Hrvaćanin, ki v filmu znova upodablja jezikavega in nevljudnega natakarja Jerča. Razbito enoto “hostarjev” v novem filmu združuje lik, ki smo ga v prvem delu spoznali kot enega od antagonistov: “Avengers assemble (naslov serije Združeni maščevalci, op. a.). Nekdo, ki to poveže v celoto. To je tukaj. Če začneš v enki, so to ‘hostarji’, če začneš iz tega človeka, ki daje ‘hostarje’ skupaj, mislim, da je druga perspektiva. Ampak to je junaško naredil, in priznati moram, da je eden redkih oz. edini znotraj te naše skupine, ki je bil to sposoben izpeljati,” pravi Hrvaćanin o novi vlogi glavnega igralca.
Marčetić dodaja, da se mu je ob pogledu na scenarij to zdela pogumna odločitev. Dejstvo, da drugi del ne bo “na prvo žogo”, ga je razveselilo. “Vse, kar je delovalo v enki, je zdaj v ozadju in je nekaj drugega v ospredju. Mislim, da je to tveganje, ki bi se lahko izplačalo, zato vabim ljudi, ki jim enka ni bila všeč, da poskusijo z dvojko.”
“Bromanca” v ospredju
V filmu bo veliko “socialne drame”, pa tudi zgodba moškega prijateljstva (“bromance”) med dvema likoma. Ta se razdre, pri čemer so črpali iz osebnih življenjskih izkušenj.
Prav ta prijateljska ljubezen med dvema heteroseksualnima moškima bo po Marčetićevem mnenju filmu dala progresivno noto, saj v njem na nežaljiv način presegajo nekatere ustaljene družbene paradigme. “Malo bom pokvaril, ampak ko nehata (razdreta prijateljstvo, op. a.), je to takšen trenutek, kot sem ga doživel v srednji šoli, ko sem imel band in sem prenehal sodelovanje z njim. Bilo mi je, kot bi nehal z dekletom. Bilo je žalostno, tragično, kregali smo se,” iskreno pojasni.
Zatrjujeta, da bo nadaljevanje zgodbe “hostarjev” nadgradnja v vseh pogledih: filmska, scenaristična, igralska. Ob tem poudarjata, da je igralska ekipa velika, med njimi pa le en izobraženi igralec. Če so prvi film snemali gverilsko in s fotoaparati, so tokrat izpopolnili tudi tehniko. Marčetić ob tem pravi, da je Pr’ Hostar 2‰ veliko bolj “filmski”.
Vulgarizmi in kletvice tokrat v ozadju
Surovost in okrutnost prvega dela sta preteklost, ker ni bilo več potrebe po tem, ker ne želijo začenjati, kjer so ostali. Že iz časov skečev na kanalu YouTube Gojko Ajkula so svojo komedijo gradili na absurdih, razlaga Hrvaćanin. “Absurd, absurd, absurd, ker je bil to včasih edini način, da si izstopal iz poplave. Zdaj je še več poplave, zato moraš biti že skoraj nag, ampak point je bil, da smo bili radikalni, drugačni in smo izstopali. Ampak ko smo videli, kakšno platformo imamo pripovedovanje zgodbe, smo videli, da ni samo to,” pojasnjuje.
Da je bil njihov prvi film kritiziran zaradi jezika, grimas in vulgarizmov, se jim zdi krivično, saj je družba tudi sama takšna. Marčetić meni, da se ljudje ne želijo videti tako, Hrvaćanin pa dodaja, da so družbi obrnili ogledalo, kar jih je zabolelo. “Veliko ljudi preklinja med štirimi stenami, na ekranu pa jih to moti. Meni to pove, da se delajo boljši, kot so.”
Fenomen, ki se je zapisal v zgodovino države
Kljub nekaterim kritikam prvega filma nesporno ostaja, da je film Pr’Hostar, posnet s fotoaparati in iz lastnega žepa, dosegel velik uspeh. “Zapisali smo se v zgodovino države, kaj drugega bi si želel,” pravi Marčetić, ki je v filmskih krogih dobil potrditev za svoje delo. Med drugim prek sodelovanja z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer od mladih študentov pogosto sliši, da so prav zaradi njega izbrali študij na tej fakulteti. Na festivalih, kot je canski filmski festival, cehovski kolegi težko verjamejo uspehom njihovega “gverilskega” filma.
Ob uspehu izpostavi, da “te drugod, v tujini, takoj pograbijo, ko te vidijo”. Kljub zlobnim jezikom nekateri posamezniki cenijo njihove dosežke, dodaja in omeni prijatelja Miho Hočevarja. “Hostarji” so njegov film Gremo mi po svoje izrinili s prvega mesta najbolj gledanih filmov, a mu je zdaj ponudil vlogo v svojem novem filmu. Na vprašanje, ali si kdaj privoščita vse, ki jim niso pomagali ali so jih izrazito kritizirali, Hrvaćanin priznava, da se v njem “velikokrat prižge plamen maščevalnosti”, ki se mu ne prepusti, saj ne želi početi tega, kar so drugi njim. Marčetić ob tem dodaja, da vedno pusti, da delo govori zase – dobro ali slabo. “Če mi nekdo nekaj govori v obraz, se samo sladko smejim.”
“Ačih v vesolju”
Fenomen njihovega uspeha velikokrat dojemajo kot unikum in “ačih” v vesolju, ki je neponovljiv, pravi Hrvaćanin. A dodaja, da delajo premišljeno, saj vedo, kako in kaj, tako kot gledalci vedo, kaj želijo. Ne skrivajo niti ambicij in želja ter upajo, da jim v prihodnosti uspe tudi zunaj slovenskih meja. Ob tem poudarja, da je obupal nad idejo revolucionarja, si pa še vedno želi biti ogledalo družbe, prikazati stvari takšne, kot so. “Ne gre za to, da smo smešni, ampak da naslovimo, kar se dogaja v svetu, brez pentljice.”
Ker si je film Pr’ Hostar ogledalo več kot 212 tisoč ljudi in je prejel več nagrad, je bil končni izkupiček filma milijon evrov. Čeprav še danes od naključnih mimoidočih na cesti slišijo, da so bogati, pojasnjujejo, da je večina denarja od filma šla v roke kinematografov, distributerjev in za poplačilo davkov. Preostanek so porabili za poplačilo 40-članske ekipe, ki pred tem ni dobila honorarja. Čeprav niso bogati, dodajajo, da so s svojim delom preskrbljeni, in to jim veliko pomeni. V Sloveniji so honorarji takšni, da je težko obogateti, poudarjata. “Na žalost to delamo iz užitka. Da bi se pa od tega ‘oparil’ (obogatel, op. a.), pa ne gre,” je jasen Hrvaćanin.
Tisti, ki se želijo prepričati, ali bo Pr’Hostar 2‰ upravičil sloves (in dosegel uspel) prvega, si ga lahko ogledajo v kinodvoranah po Sloveniji. Vstopnice za predpremiere, ki se začnejo v ponedeljek, so še na voljo v Celju, Mariboru, Kopru in Novem mestu. Film prihaja v kina 27. oktobra.
Podkast: Daljši del pogovora z Luko Marčetićem in Goranom Hrvaćaninom lahko tudi poslušate.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
