Se jih še spomnite? Kako so bili videti prvi predmeti samostojne Slovenije

25. junija, ko praznujemo dan državnosti, so leta 1991 v parlamentu oziroma takratni slovenski skupščini sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Dan pozneje pa se je na Trgu republike odvila svečana proslava. Ta je za seboj pustila kar nekaj spominskih predmetov, ki jih hranijo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Tako lahko pri njih v vitrini najdemo še neodprto penino Independent, izdano posebej za osamosvojitvene slovesnosti. "Teh je verjetno med nami še zelo malo, tisti pa, ki jih imajo, jih hranijo in varujejo kot veliko vrednost. Njihovo število je bilo zelo omejeno," je razložil kustos muzeja Dejan Juhart.

Ob penini je v vitrini razstavljeno tudi vabilo na osamosvojitveno proslavo in kokarda, ki je prišla poleg vabila in so si jo udeleženci proslave pripeli. "To sta dva predmeta, ki so ju izdali, da bi slovensko osamosvojitev še podprli," je dodal Juhart.

V muzeju hranijo tudi 13-metrsko zastavo, ki so jo na slovesnosti razvili na Trgu republike. Ker je zelo dolga, ni razstavljena in jo med eksponati nadomešča manjša replika, ob kateri je pojasnjen nastanek slovenske zastave. "Pri zastavi niso komplicirali. Pustili so slovensko trobojnico, ki so jo prvič izobesili v 19. stoletju in je simbol slovenstva," je dejal kustos. Izbira grba pa je bila precej bolj polemična in zapletena.

Grb, ki je bil na koncu izbran, je zasnoval Marko Pogačnik. Kot je dejal Juhart, pa slovenski grb po načelih heraldike ni grb, ampak emblem. "Po načelih heraldike se recimo modra in rdeča v grbu ne smeta prekrižati. Tudi če pogledamo grbe drugih držav, pa se ta pravila, ki so se jih v srednjem veku strogo držali, krši," je dodal. Spomnil je, da je bilo v skupščini o slovenski zastavi in grbu veliko polemik in razprav, zakon, ki je določil videz zastave, pa so sprejeli tik pred proslavo.

Država je po osamosvojitvi morala na novo izdati nekatere stvari, ki jih vsaka država mora imeti. Od najrazličnejših dokumentov in registrskih tablic do lastnih poštnih znamk. Prvo v samostojni Sloveniji so izdali 26. junija 1991, na njej pa je na modro-zeleni podlagi podoba Plečnikovega parlamenta. Kot pravi kustos Juhart, pa so morali znamke že dan po izdaji umakniti iz prodaje, saj je bila slovenska pošta še vedno del jugoslovanske, ki je rabo slovenskih znamk prepovedala.

Uporabljati jih niso smeli niti po dogovoru o trimesečni zamrznitvi slovenskih osamosvojitvenih procesov na Brionih. "Znamke so ponovno začele veljati 8. oktobra 1991, tri mesece po brionski deklaraciji. A že 26. decembra so ob prvi obletnici razglasitve rezultatov plebiscita, izdali nove znamke, na katerih je bil na različnih barvnih podlagah slovenski grb," je dodal Juhart.

Nova država je potrebovala tudi svoj denar. Po brionskem moratoriju so slovenski poslanci sprejeli zakon o valuti in se dogovorili, da se bo imenovala tolar. Idej za ime je bilo sicer več, med drugim tudi lipa ali pa krajcar. Ime tolar pa po besedah kustosa izhaja iz doline Joachimsthal na današnjem Češkem, kjer so kovali kovance, ki se jih je prijelo ime Joachimsthaler. Krajšava je prinesla ime thaler, iz nje pa je nastalo tudi ime dolar. V slovenskih deželah avstrijskega cesarstva pa je poimenovanje thalerjev prešlo v tolar.

Človek, ki nam je "narisal" tolarje, evre in večino dokumentov

Ker po uvedbi zakona tolarjev še niso imeli natisnjenih, so začasno uvedli bone različnih vrednosti, ki so jih tiskali na navaden papir ali celo na stare karte olimpijskih iger v Sarajevu. "Na nekaterih se celo še vidi znak olimpijskih iger," je dodal kustos. Tolarske bankovce so hoteli sprva v obtok poslati po enem letu od določitve valute, a so raje pohiteli. Kot pravi Juhart, so to storili zato, ker je bilo ponarejanje bonov preveč enostavno.

Simbole za tolarske kovance je s sodelavci oblikoval kipar Janez Boljka, medtem ko je bankovce zasnoval grafični oblikovalec Miljenko Licul. Prav slednji je zasnoval grafično podobo potnega lista ter osebne in zdravstvene izkaznice. Boljka in Licul pa sta zasnovala tudi podobe na slovenskih evrskih kovancih, ki so tolarje nadomestili leta 2007.

Slovenci so v samostojni državi dobili tudi nove dokumente. Najprej potne liste, ki so bili sprva temno modre barve in so jih začeli izdajati oktobra 1991. Kot pravi Juhart, so jih po 10 letih zamenjali novi z vinsko rdečimi platnicami, ki so skozi poznejše posodobitve postali nekoliko bolj rdečkasti. Za tem je država izdala tudi zdravstvene in osebne izkaznice. Slednje so začeli izdajati leta 1998, njihova podoba pa je bila bolj ali manj nespremenjena do leta 2022, ko smo dobili biometrične osebne izkaznice.

Zamenjati je bilo treba tudi registrske tablice. Stare, jugoslovanske so še vedno nosile rdečo peterokrako zvezdo, so pa že imele tudi kratice slovenskih registracijskih območij. Tudi tu po besedah Juharta odločevalci niso čisto točno vedeli, kaj bo na njej. "Naj bo slovenski grb, zastava ali lipov list," je naštel nekaj idej. Na koncu so se odločili za grbe slovenskih občin na mestu peterokrake zvezde, in take tablice so v uporabo prišle leta 1992.

Ob manjših popravkih pa so leta 2004 predlagali večjo spremembo videza tablic. Takratni predlogi nove zakonodaje so predvidevali, da slovenske tablice ne bi več imele kratic registracijskega območja, občinske grbe pa bi zamenjal državni, ki bi bil po novem na desni strani tablice. Taka sprememba se nato ni uveljavila. "Od leta 1999 do leta 2005 so bile ideje za zamenjavo vsega živega. Takrat so hoteli zamenjati tudi zastavo. Obstajala je kritika, da smo vse stvari v času osamosvojitve sprejemali na hitro in nepremišljeno," je dodal Juhart.

Z vstopom v Evropsko unijo so na registrske tablice dodali modri pas s simbolom EU in napisom SLO, a tudi tablice brez te označbe so še vedno v uporabi.

Spremembe pa so se prelile tudi na ulice. "Država je morala spremeniti večino imen institucij," je dejal sogovornik in pokazal na fotografijo, kjer so uslužbenci tablo Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje zamenjali s tablo ministrstva za zunanje zadeve.

Ulice in mesta so se "preoblekle"

Spremenila pa so se tudi imena nekaterih ulic in krajev, ki so vsebovala simbole bivše države. "V Ljubljani je Titova cesta postala Dunajska cesta, Velenje pa ni bilo več Titovo Velenje," je orisal kustos. Kot je opozoril, pa takih sprememb izven Ljubljane ni bilo veliko. "Ljudje so navajeni na imena. Prav tako pa so se ljudje, ki so recimo živeli na Partizanski ulici, zavedali, da so partizani del prejšnjega režima, a so osvobodili slovensko ozemlje in Jugoslavijo. Ti simboli slovenstva se držijo druge svetovne vojne," je sklenil Dejan Juhart.

V muzeje bodo nekoč zagotovo romale tudi ostaline nam bolj bližnje preteklosti. Tako bomo v vitrinah lahko morda uzrli tablice sistema za plačevanje cestnine ABC, Darsove kartice ali pa fotografije kolon pred cestninskimi postajami, ki so šle v pozabo z uvedbo vinjet leta 2008.

Tudi fizične vinjete, ki smo jih lepili na vetrobranska stekla avtomobilov, se niso obdržale prav dolgo. Leta 2022 jih je nadomestila elektronska vinjeta, vezana na registrsko tablico.

Še pred tem pa je bilo treba na vetrobran lepiti nalepko o opravljenem tehničnem pregledu. Nalepka je potrjevala tehnično brezhibnost vozila, plačano povračilo za uporabo cest in avtomobilsko zavarovanje, v spodnji desni vogal notranje strani vetrobranskega stekla pa so jo nalepili uslužbenci tehničnih pregledov. Uvedli so jih leta 2001, ukinili pa leta 2005.