Ustavno sodišče je v postopku, začetem na zahtevo Mestne občine Ljubljana (Mol), presojalo določbe zakona o zdravstveni dejavnosti, ki urejajo koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na primarni ravni. Presodilo je, da te niso v neskladju z ustavo.
Po navedbah Mestne občine Ljubljana (Mol) opredelitev zdravstvene dejavnosti kot javne zdravstvene službe, katere mrežo na primarni ravni zagotavlja občina, pomeni določitev izvirne pristojnosti občin urejati primarno mrežo zdravstvene dejavnosti. Zakonodajalec pa naj bi z izpodbijanimi določbami podeljeno izvirno pristojnost občin bistveno preveč omejil, saj naj občine ne bi več odločale o obliki zagotavljanja mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni, temveč naj bi imele pri urejanju mreže javne zdravstvene službe zgolj formalno oziroma administrativno vlogo.
Mol je zato vložila zahtevo za oceno ustavnosti več členov zakona o zdravstveni dejavnosti, ker da posegajo v izvirno pristojnost občine, da zagotavlja javno zdravstveno službo na primarni ravni in so zato v neskladju s 140. členom ustave.
Po presoji ustavnega sodišča iz prvega odstavka 140. člena ustave ali katerekoli druge ustavne določbe ne izhaja zahteva, da mora zakonodajalec v primeru, ko določeno nalogo opredeli kot izvirno pristojnost občine, omogočiti, da občina popolnoma samostojno in brez zakonskih okvirov oz. omejitev izvaja to pristojnost na način, za katerega oceni, da je najboljši. Ta ustavna določba zahteva le, da mora zakonodajalec, če določeno nalogo opredeli kot izvirno pristojnost občine, lokalni skupnosti omogočiti, da vsaj deloma odloča o izvrševanju te naloge.
Minimalni standardi doseženi le z ustreznim nadzorom
Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v skladu s pristojnostmi iz zakona o zdravstveni dejavnosti občine tiste, ki ob upoštevanju zakonsko določenih meril oz. pogojev določajo in upravljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Zato po presoji sodišča zakonodajalec z določitvijo izpodbijanih vsebinskih in postopkovnih pogojev za podelitev, spremembo in odvzem koncesij, ki jih morajo občine spoštovati zaradi zagotavljanja kakovostne in vsem enako dostopne javne zdravstvene službe na primarni ravni, ni posegel v njihovo izvirno pristojnost, da zagotavljajo zdravstveno dejavnosti na primarni ravni.
Soglasje pristojnega ministrstva glede koncesij, ki obsega oceno spoštovanja zakonskih pogojev oz. zahtev, ki veljajo za podelitev koncesije, in predhodno soglasje financerja (Zavoda za zdravstveno zavarovanje) h koncesijskemu aktu sta po oceni ustavnega sodišča (le) oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov, vključno s preučitvijo možnosti financiranja.
Ker se dejavnost negospodarske javne službe izvajanja zdravstvene dejavnosti opravlja v javnem interesu in ker gre očitno za dejavnost, katere urejanje presega lokalni pomen, je nadzor nad spoštovanjem predpisov, ki so podlaga za opravljanje te dejavnosti, bistven. Le tako država lahko zagotavlja določen minimalni standard javnih zdravstvenih dobrin vsem državljanom pod enakimi pogoji na območju celotnega državnega ozemlja, kar je v javnem interesu, so pojasnili na spletni strani sodišča.
Glede na navedeno je ustavno sodišče presodilo, da tudi zahteva po pridobitvi soglasja ministrstva in Zavoda za zdravstveno zavarovanje ne posega v izvirno pristojnost občin, da zagotavljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!