Čas epidemije sta na področju šolanja otrok zaznamovala dva trenda, ki gresta tako rekoč z roko v roki: močno se je povečalo število učencev, ki se šolajo na domu, ob tem pa se je pojavil tudi trend odpiranja zasebnih, neakreditiranih šol. Gre za nekakšnega zunanjega izvajalca šolanja na domu, ki ga (lahko) angažirajo starši. Starši pogosto ne vedo, da takšne šole ne izvajajo javno priznanega izobraževalnega programa in da otrok ob zaključku šolanja ne pridobi veljavnega spričevala.
Pred dnevi je po družbenih omrežjih zaokrožila novica, da je začela delovati zasebna osnovna šola, ki se upira konceptu digitalizacije in gradi na tradiciji. V šolske klopi naj bi sprejela do 15 otrok od 1. do 4. razreda, ki jih bo poučevala ena učiteljica.
Odziv na družbenih omrežjih je presenetljivo pozitiven, če upoštevamo, da za omenjeno šolo stoji zavod oziroma njegova ustanoviteljica, ki se primarno ukvarja s povsem drugo dejavnostjo – ozaveščanjem o diabetesu. Kot je razbrati iz njenih javnih objav, cepljenju in drugim epidemiološkim ukrepom nasprotuje in se je pred časom zavzemala za široko uporabo ivermektina.
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki ga vodi Simona Kustec, so zapisali, da omenjena šola ni zaprosila za vpis v razvid, kar je pogoj, da lahko šola začne izvajati javno veljaven izobraževalni program. Vendar pa slednji to, glede na zapise na družbenih omrežjih, najverjetneje niti ni v interesu, saj se zavzemajo za alternativen pristop k izobrazbi. Očitno bo torej delovala kot zasebna, neakreditirana šola, ki bo izvajala lastni program, ki pa ima po opozorilih pristojnih malo ali nič z javno veljavnimi izobraževalnimi programi javnih šol.
Javne, zasebne in neakreditirane šole
Osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji je obvezno. Starši otroke lahko vpišejo v javne ali zasebne šole, vendar pa morajo tudi slednje zasledovati cilje sistema vzgoje in izobraževanja ter omogočiti učencem doseganje izobraževalnih standardov, ki so najmanj enakovredni tistim v javnih osnovnih šolah. Skladnost programov presodi Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Kurikulum mora vsebovati številne obvezne predmete: slovenski in/ali italijanski ali madžarski jezik, matematiko, prvi tuji jezik, zgodovino, domovinsko in državljansko kulturo in etiko, šport, vsaj en naravoslovni in en družboslovni predmet ter en predmet s področja umetnosti, naštevajo na ministrstvu.
Pogoji glede obveznih predmetov ne veljajo za zasebne osnovne šole, ki temeljijo na posebnih pedagoških načelih (Steiner, Montessori, ipd.), a so tudi te vpisane v razvid in ministrstvo presoja o skladnosti programov. Poleg tega mora program tudi zagotavljati, da izobraževalni standardi omogočijo učencem zaključek osnovnošolskega izobraževanja. Vse to za zasebne neakreditirane šole ne velja.
Z roko v roki s šolanjem na domu
Trend tako imenovanih neakreditiranih šol se je po podatkih ministrstva pojavil šele v zadnjem letu in pol, najbolj izrazito pa v letošnjem šolskem letu. Koliko jih je, ni jasno, saj na ministrstvu podatkov o teh šolah ne vodijo.
Povedno je, da se je v letošnjem šolskem letu izrazito povečalo tudi število otrok, ki se šolajo na domu – predlani jih je bilo 332, lani 687, letos pa kar 1613. Med razlogi, ki so jih po besedah ravnateljev ob zadnjem vpisu pogosto navajali starši, je bila tudi bojazen pred okužbo ter po drugi strani nestrinjanje z ukrepi, predvsem z uvajanjem zaščitnih mask in pogoja PCT.
Neakreditirane šole praviloma obiskujejo prav otroci s statusom učenca, ki se izobražuje na domu, še pojasnjujejo na ministrstvu. Gre za neke vrste zunanjega izvajalca izobraževanja na domu, ki ga starši teh učencev lahko angažirajo. Zato da takšne šole obiskujejo, pa morajo starši plačati “šolnine” oziroma prispevke – čeprav je izkupiček takšnega šolanja lahko zelo vprašljiv, saj nadzora nad tem, kakšen program izvaja in kakšne cilje zasleduje, zakonodaja ne predvideva. Neakreditirana šola tudi ne more izdajati javnih spričeval. “Starši popolnoma prevzemajo odgovornost, da njihov otrok doseže predpisane standarde znanja za osnovnošolsko področje,” so opozorili.
Starši pogosto zavedeni
Osvojeno znanje ob koncu šolskega leta zato preverja (akreditirana, običajno javna) osnovna šola, na katero je učenec vpisan. Tudi tisti s statusom učenca, ki se izobražuje na domu, morajo biti namreč vpisani v matično šolo. Njihovo znanje oceni izpitna komisija, in če učenec ne doseže predpisanega standarda znanja, ima pravico do ponovnega preverjanja pred začetkom naslednjega šolskega leta. Če pa tudi takrat ni uspešen, se mora vrniti v običajen režim šolanja v šoli, so še pojasnili na ministrstvu.
Z inšpektorata za šolstvo so sicer sporočili, da vsako informacijo o delovanju takšnih šol preverjajo neposredno na terenu, vendar pa je pogojev, ki predpisujejo delovanje takšnih šol, bistveno manj kot v primeru javnih šol in zasebnih šol, ki so vpisane v razvid. Na inšpektoratu med drugim preverjajo tudi to, ali šola staršev ne zavaja pri trženju svojih storitev.
Predsednik Združenja ravnateljev Gregor Pečan je ob tem kritičen tudi do nepravičnega razmerja ocen med tistimi učenci, ki se šolajo v šoli, in tistimi, ki se šolajo od doma, saj slednji opravijo samo nekaj izpitov ob koncu leta, medtem ko morajo ostali pridobivati ocene vse leto. “Takšen ukrep je bil predviden za otroke, ki so dolgotrajno bolni, vrhunske športnike, ki veliko potujejo, in tako naprej,” pojasnjuje Pečan. Glede na petkratno povečanje števila učencev, ki se šolajo od doma, lahko sklepamo, da je med njimi dolgotrajno bolnih in vrhunskih športnikov manjšina, dodaja.
Preberite še:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje