Četrt stoletja po terorističnih napadih 11. septembra – prelomnica, ki je razbila mit o vsemogočnosti ZDA

11. september 2001 je v kolektivnem spominu sodobne družbe ostal zapisan kot dan, ko se je končalo obdobje navidezne varnosti zahodnega dela sveta po koncu hladne vojne.

Devetnajst teroristov, pripadnikov islamistične teroristične mreže Al Kaida, je ugrabilo štiri potniška letala na rednih notranjih linijah v ZDA – 15 napadalcev je bilo Savdijcev, dva sta bila iz Združenih arabskih emiratov, po eden pa iz Egipta in Libanona.

Ob 8.46 po lokalnem času je prvo potniško letalo treščilo v severni stolp Svetovnega trgovinskega centra (WTC) na Manhattnu, sedemnajst minut pozneje je drugo zadelo še južni stolp. Manj kot uro kasneje je tretje ugrabljeno letalo zadelo poslopje ameriškega obrambnega ministrstva (Pentagon, op. a.) v Arlingtonu, četrto letalo, namenjeno proti Beli hiši ali Kapitolu, pa je po posredovanju pogumnih potnikov strmoglavilo na polje pri Shanksvillu v Pensilvaniji.

V napadih je neposredno umrlo 2.977 ljudi iz 77 držav. Med žrtvami je bilo 343 newyorških gasilcev, 71 policistov in na stotine reševalcev, ki so prihiteli na pomoč. Ko sta se letali zaleteli v dvojčka WTC, je bilo v obeh stolpnicah približno 17.400 ljudi. Iz severnega stolpa se ni uspelo rešiti nikomur, ki je bil nad 91. nadstropjem, iz južnega pa se je po stopnicah rešilo 18 ljudi, ki so bili v času napada v najvišjih nadstropjih.

Število umrlih pa se v zadnjih 25 letih ni ustavilo pri tej številki; več deset tisoč preživelih in pripadnikov reševalnih služb je v naslednjih desetletjih zbolelo ali umrlo zaradi posledic vdihavanja strupenega prahu in azbesta na območju "točke nič" (Ground Zero, op. a.).

Kako je po napadih reagirala Busheva administracija?

Odziv Washingtona je bil takojšen in brezkompromisen: predsednik George W. Bush je razglasil globalno "vojno proti terorizmu".

"V premišljenih terorističnih napadih so bili napadeni naši državljani, naš način življenja, naša svoboda. Na tisoče življenj je nenadoma končal zlobni, odvratni terorizem. Prizori gorečih zgradb so v nas povzročili nejevero in veliko žalost, a tudi tiho, neomajno jezo. Ta dejanja množičnega umora so skušala prestrašiti naš narod in ga pahniti v kaos in umik. A ne bo jim uspelo – naša država je močna. Teroristični napadi lahko zamajejo temelje naših največjih zgradb, a ne morejo zatresti temeljev Amerike. Ta dejanja so uničila jeklo, ne morejo pa uničiti jeklene volje Američanov. Amerika je postala tarča, ker smo svetilnik svobode in priložnosti na svetu. Nihče ne more ugasniti te luči. Nihče izmed nas ne bo nikoli pozabil tega dne. A še naprej bomo branili svobodo in vse, kar je dobrega in poštenega na svetu," je takrat dejal ameriški predsednik Bush.

Teroristični napad je povzročil tudi korenito preoblikovanje varnostne arhitekture ZDA. Da bi poenotili delovanje več deset razdrobljenih varnostnih, carinskih in obveščevalnih služb ter preprečili nove napade na domačih tleh, so ameriške oblasti ustanovile ministrstvo za domovinsko varnost (Department of Homeland Security, op. a.).

Ameriški kongres je po hitrem postopku sprejel tudi t. i. Patriot Act – obsežen protiteroristični zakon, ki je tamkajšnjim preiskovalnim organom podelil široka pooblastila za prisluškovanje, tajni telekomunikacijski nadzor nad državljani, dostop do osebnih in bančnih podatkov ter možnost pridržanja tujih osumljencev, tudi brez predhodno vložene obtožnice. Prav to je sprožilo precejšnjo debato o spoštovanju človekovih in ustavnih pravic ter zasebnosti na račun nacionalne varnosti.

Prvič v zgodovini aktiviran 5. člen Natove pogodbe o kolektivni obrambi

Zaradi terorističnih napadov v ZDA je zveza Nato prvič in tudi edinkrat v svoji zgodovini aktivirala 5. člen Washingtonske pogodbe o kolektivni obrambi. Že oktobra 2001 je sledila ameriška invazija na Afganistan, konec leta 2001 pa še hiter padec talibanskega režima, ki je nudil zatočišče Osami bin Ladnu, enemu od glavnih snovalcev napadov 11. septembra. Bin Ladna so pripadniki ameriških posebnih enot po skoraj desetletju iskanja maja 2011 izsledili in ubili v Pakistanu.

Manj kot dve leti zatem, spomladi 2003, so ZDA s koalicijo voljnih sprožile še invazijo na Irak in strmoglavile režim takratnega iraškega predsednika Sadama Huseina – na podlagi domnevnih obtožb, da oblasti v Bagdadu posedujejo orožje za množično uničevanje, ki pa ga preiskovalci v tej državi niso nikoli našli.

Huseina so ameriške sile ujele decembra 2003, tri leta pozneje, decembra 2006, pa so ga po obsodbi pred domačim sodiščem usmrtili z obešanjem.

Četrt stoletja po terorističnih napadih je jasno, da so dogodki 11. septembra sprožili tektonske premike, ki so bistveno preoblikovali mednarodni red, ameriško družbo in položaj ZDA in Zahoda v svetu. O posledicah napadov, ki jih je mogoče čutiti še danes, smo se pogovarjali z Markom Lovcem, profesorjem s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.

Kako se je z dvojčkoma porušila ideja o ameriški svetovni prevladi?

Po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze je v mednarodni skupnosti prevladalo prepričanje o zmagi liberalne demokracije in prostega trga, ZDA pa so uživale status nesporne svetovne vojaške velesile.

"Ta ameriška oziroma zahodna hegemonija ni imela zelo dolgega diha. Ko se je hladna vojna končala, se je to po zadolžniški krizi na gospodarskem področju in težavah socialističnih držav prelilo v obdobje, ko je prevladalo mnenje, da bodo liberalna trgovina, načela liberalnega gospodarstva in procesi demokratizacije prevladali. Združene države so bile v središču tega procesa, ker so bile največje liberalno gospodarstvo in na neki način zmagovalke hladne vojne, saj so bile najmočnejša sila znotraj Nata. Z razpadom Sovjetske zveze so ostale edina supersila, ki je bila sposobna vojaško posredovati ter vplivati na varnostne, politične in gospodarske procese kjerkoli na svetu, medtem ko so bile druge sile kvečjemu regionalne sile z vplivom na svojem dvorišču," je ocenil Lovec.

Ob tem je opozoril, da je bilo to res kratko obdobje, ki se je praktično ob svojem začetku že bližalo koncu – konec 90. let prejšnjega stoletja smo bili priča krizi trgovinskih pogajanj v Seattlu in množičnim protestom okoljevarstvenikov ter sindikatov, kar je zaustavilo nadaljevanje multilateralnih pogajanj, kmalu zatem pa se je zgodil teroristični napad na ozemlju najmočnejše države na svetu.

"Ko se je hegemonski liberalni gospodarski model že konec devetdesetih izkazal za pomanjkljivega, je hitro ustvaril nasprotja znotraj samega Zahoda in na svetovni ravni. V državah t. i. globalnega juga je kombinacija vojaških intervencij, vmešavanja in ekonomskih pritiskov ustvarila protisilo, ki je nazadnje udarila v samih ZDA. Afganistanski režim je bil neposredno povezan s prejšnjo sovjetsko invazijo, med katero so Američani oboroževali islamistične skupine, te pa so kasneje našle novo tarčo prav v Združenih državah," je dejal Lovec.

Neuspehi ameriške vojne proti terorizmu

Nekdanji predsednik Bush je želel izkoristiti hudo travmo ZDA po 11. septembru z napovedjo ameriške vojne proti terorizmu in prek neposredne uporabe vojaške sile ponovno utrditi Ameriko kot vojaško velesilo. Četrt stoletja kasneje je bolj ali manj jasno, da ZDA v vojni proti terorizmu niso bile pretirano uspešne kljub milijardnim izdatkom in številnim ameriškim žrtvam v Afganistanu in Iraku.

"Po drugi svetovni vojni se kaže, da je doseganje političnih ciljev z vojaško silo – ko gre za dolgotrajne in obsežne operacije – neučinkovito. Koristi ne odtehtajo stroškov, cilji pa pogosto niso doseženi. Pomislimo samo na Vietnam ali sovjetsko invazijo v Afganistanu. V času sodobnih tehnologij in hitrega vpletanja različnih strani v konflikt, če ta ni zaključen izjemno hitro, vojaška moč postane predraga in ne prinaša želenih rezultatov. To danes ugotavlja Rusija v Ukrajini, enako pa je veljalo za ameriške operacije v Iraku in Afganistanu," je ocenil Marko Lovec.

Po njegovih besedah je boj proti terorizmu znotraj tega posebno poglavje, saj je takrat obveljal splošni konsenz, da je terorizem absolutno zlo in je nesprejemljiv ne glede na razlike v interesih med državami. Številne države so "pod imenom boja proti terorizmu hitro prepoznale nevarnosti, s katerimi so se soočali njihovi takratni režimi".

"Ta konsenz ni preprečil nastanka novih in še bolj radikalnih terorističnih organizacij. Te so namreč vzniknile iz pogojev, kjer so države postale nefunkcionalne, kjer so se razlike povečevale in kjer so nastala območja brezvladja ter trajnih konfliktov. Spomnimo se Bližnjega vzhoda po arabski pomladi: zlom režimov, brezvladje, konflikti med regionalnimi silami in posledično prazen prostor za vzpon Islamske države. Ta krizna območja vse do danes ostajajo gojišče za teroristične napade, kar se prek migracij in družbenih napetosti preliva tudi na Zahod," je za N1 dejal Lovec.

Lovec: Zahod je izgubil svojo nedolžnost

Ob tem pa je spomnil na še en velik črni madež, ki ga je v svetu pustila vojna proti terorizmu, in sicer so se takrat množično kršila pravna načela, standardi in človekove pravice, s čimer je Zahod po mnenju Marka Lovca izgubil svojo moralno nedolžnost.

"K temu sta poleg nezaupanja v liberalizem in demokracijo po krizah globalizacije prispevala tudi porast diskriminacije in rasizma do muslimanskega prebivalstva ter erozija standardov človekovih pravic znotraj zahodnih družb. Načela in norme, v katere smo verjeli, so padale ena za drugo. Današnja kriza Zahoda in liberalnega reda ima torej dolgo brado in se je začela že skoraj s samim koncem hladne vojne," je izpostavil.

Dogajanje po letu 2001 je bistveno preoblikovalo tudi percepcijo islama na Zahodu, saj se je ta v javnosti pogosto začel enačiti z varnostnimi grožnjami, posledično pa je v zahodnem delu sveta naraščal desni populizem, ki je enega od vrhuncev doživel med migrantsko krizo leta 2015 in ki ne popušča niti danes.

"Migranti z Bližnjega vzhoda so v prvi generaciji dostikrat opuščali religijo in se sekularizirali, danes pa se potomci dostikrat radikalizirajo in islamizirajo. Te skupnosti rastejo, pojavljajo se druge in tretje generacije prišlekov, ki kljub vključenosti v izobraževalni sistem nimajo enakih možnosti. Od njih se pričakuje, da bodo opravljali iste službe kot prva generacija. Ta občutek izključenosti in krepitev konservativizma ter nacionalizma v družbi vodita v spiralo radikalizacije in politizacije religije z obeh strani," je zaključil Lovec.